Enkrat se je moralo zgoditi in končno se je res - večji metal dogodek se je v Sloveniji končno zgodil v soboto. Nič gledanja na uro torej kdaj bo konec koncerta, ker je treba zjutraj v službo. Nič skrbi o tem, da bi zaradi šumenja v ušesih preslišal kakšno pomembno zadevo na sestanku, ki običajno pade ravno dan po koncertu zaradi katerega te bolijo vse kosti in bobni v ušesih. Nič skrbi o tem, da bi zaradi nuklearnega mačka zadremal kar na službenem wcju... Ne, ni večjega užitka kot iti na koncert po katerem nimaš prav nobenih obveznosti. Sploh, če se zavedaš, da je velika verjetnost, da te bo do smrti zaplinil oranžni agent, da te bo brez usmiljenja pregazil Knarrenheinz med tem ko bo striček Tom recitiral svoj najljubše verze ubijalske poezije. ŠTUK so v silovitem blitzkriegu zasedle staroste nemškega thrasha, ena tretjina svete trojice tevtonskega thrash metala, Sodom.
A še preden so se temelji ŠTUKa zamajali pod tankovskimi gosenicami smo morali bolj ali manj trpeti tri predskupine, a je vsaj njihova kvaliteta z vsako naslednjo nastopajočo skupino naraščala. Kot prvi so se na oder stopili madžarski Halor, ki so v dobre pol ure predstavili komade s prvenca Welcome to Hell iz leta 2006, ki je hkrati njihova edina izdaja do danes. Kaj več kot tega se o Madžarih niti ne, da napisati, saj so sicer še popolnoma prazen ŠTUK pustili ravnodušen in znaveličan. Od pustega in klišejskega heavy metala kaj več tudi ni bilo pričakovati, zanimivih je bilo nekaj thrasherskih prebliskov in nerodna angleščina frontmena. Helo, Halo, Heler...? Aja ne, Hvala, da ste bili tako kratki.
Veliko primerneje bi bilo, da bi namesto Halor nastopila še kakšna domača zasedba, tako pa je tega večera kot edinim pripadla čast zastopati slovenske barve na odru obalni zasedbi Almost Rage. Fantje že lep čas niso več trio, dodatna kitara se jim v glasbi kar konkretno pozna, čeprav bi si zlahka ušesa spočil ob nekoliko bolj razdelanih dvojnih kitarskih linijah. Almost Rage imajo že kar pošteno bero avtorskega materiala, ki so ga v živo izjemno suvereno predstavili in svoj nastop oddelali skrajno profesionalno. So uigrani kot primorska burja, kar pa se tiče odrske predstave pa fante pesti prekomerna statičnost. Vsekakor bi lahko precej izboljšali ta aspekt, ki je v živo tako pomemben, a kljub temu so Almost Rage pod močnim vodstvom hetfieldovsko-anselmskega Ejaqovega vokala uspešno odpihali svoje pol ure. Vendarle pa je čas, da Almost Rage tudi pošteno pljunijo v roke in nas osrečijo s prvim pravim konkretnim studijskim posnetko, ki ga čakamo že lep čas.
V četrto prestavo pa je končno prestavila tretja predskupina, ki prihaja iz severnih koncev, konkretneje Švedske. Ne, Die Hard ne igrajo metalske verzije soundtracka akcijade z Bruceom Willisom, temveč prav pošteno umazan death/thrash metal z vplivi zgodnjega black metala a la Venom. Fantje so že z imidžem nakazali v katero smer se suče njihova glasba. Leder, ketne, neti in zloben make up je kar klical bo umazanosti in surovosti primitivnega black/thrash metala. V zgodnje čase rojevanja te pankrtske zvrsti nas je vrnil učinkoviti frontmen z jeznim in zlobnim vokalom, več kot uspešna pa je bila tudi inštrumentalna podoba švedske četverice. Prava škoda je zato, da so si Švedi privoščili najslabši zvok večera, bobni so kar preveč agresivno sekali iz celote, grob vokal pa je bil globoko pokopan v celotni zvočni sliki benda. A si bend zaslužil en velik "horns up" za odlično odžagano Venom klasiko, Countess Bathory.
Nato pa se je dvorana ŠTUKa vendarle prvič v večeru napolnila in napetost pričakovanja se je čutila v zraku tako kot živčni plin sredi vihre prve svetovne vojne. A če so vojni plini na karseda okrutne načina pobijali vojake, je Sodom plin povzročil vsesplošni kaos, norijo, blitzkrieg moshe, helikoptersko čupanje in neprestano stagedivanje. In to od trenutke, ko se je zatemnila dvorana se zavrtel intro in je peklenska nemška thrash trojica zažgala s prvimi notami rušilca novega albuma, In War and Pieces. S Sodom ni hecanja so dokazali legendarni Thomas Such, bolj znan kot Tom Angelripper ali Onkel Tom, Bernd "Bernemann" Kost in najnovejša pridobitev benda, bobnar Markus "Makka" Freiwald. Verjetno kultna nemška trojica ni pričakovala takega odziva slovenske publike in ko so uzrli kakšen kaos se dogaja pod odrom le še z večjim veseljem zaorali skozi setlisto polno klasik nemškega thrasha. Tom in njegovima podčastnikoma se je ves čas čez obraz razlegal ogromen nasmeh, publika pa je uživala v vsakem Bernemannovemu riffu, v sleherni mitraljezarski solaži, v Tomovem grlenem kričanju (proti)vojnih besedil in v topniške Makkovem bobnanju. Kako hitro in zanesljivo se je Makka vklopil v bend in s kakšno natančnostjo, agresivnostjo in hitrostjo je fant odbobnal tudi najzahtevnejše dele. Klasike so deževale kot svež napalm; M-16 že kar na samem začetku, v nadaljevanju pa še The Saw is the Law, Nuclear Winter, Blasphemer, Napalm in the Morning in druge. Za rahlo razočaranje je poskrbel le Angelripper, ki je sredi koncerta vprašal koliko ljudi govori nemško in je kar nekaj publike dvignilo roke, Tom pa je nato preostanek koncerta nagovore žlobudral v nemščini. A smo dobili vsaj občutek, da smo sredi snemanja Mortal Way of Live albuma, hehe. Energija je bila od začetka do konca koncerta na najvišjem možnem nivoju in prav zato je verjetno bend odigral še nekaj več komadov kot sicer, celo Motorhead klasiko Ace of Spades, ki jasno kaže na to kako velik vpliv je na Toma pustilo lik in delo enega in edinega Lemmyja. Sodom so dokazali, da se jim leta thrashiranja ne poznajo niti malo in zakaj jih resnično lahko štejemo v sam vrh trenutnega thrasha. In War and Pieces je živ testament nebrzdane energije Sodom, nastop skupine v živo pa velik dokaz o tem, da se je nemška sveta trojica postarala veliko bolje kot velika štirica thrasha.
Koncert Sodom je bil vsaj tako dober kot nepozabni koncert Forbidden pred dvema letoma na iste kraju zločina. Prav gotovo pa so Sodom s koncertom v ŠTUKu dokazali, da so v živo tako dobri, da se počutiš kot bi te "huey" ravnokar odvrgel sredi vietnamske džungle, v ozadju čutiš vihro svežega napalma ("I love the smell of napalm in the morning" ali "I love to hear Sodom in the morning"), na obali Mekonga pa bobnenje topništva. Se vidimo v naslednji vojni...
fotografije: Martin Prezelj
Reportaža je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh