Priložnost, da si lahko od blizu ogledaš nastop angleških progresivnorockovskih legend Nektar ni ravno vsakdanji dogodek, še posebno zato, ker jih še nikoli v njihovi dosedanji karieri ni zaneslo tako neposredno v bližino Slovenije. To je bil namreč šele njihov drugi nastop v Avstriji in obenem drugi letošnji nastop v tej državi odkar obstajajo, kar je naravnost osupljiv podatek, glede na to, da gre za skupino, ki je nastala davnega leta 1969. Toda za vse tiste, ki dobro poznajo njihovo preteklost to niti ni tako nenavaden podatek. Nektar so bili skozi svojo kariero, še posebno pa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so dosegli svoje največje uspehe in izdali najboljše albume, daleč najbolj popularni v Nemčiji in nekaj časa, pa naj se to sliši še tako neverjetno, tudi v ZDA, kjer so imeli v legendarnem Franku Zappi navdušenega privrženca, ki je veliko naredil za njihovo promocijo na ameriških tleh.
Nekoliko manj priljubljeni so bili v domovini in ostalih delih Velike Britanije, medtem ko drugih držav do nedavnega skorajda niso obiskovali, saj jih recimo v Italiji ni skorajda nihče 'povohal', pa čeprav so Italijani poleg Poljakov in Nemcev najbolj zagreti evropski podporniki progresivnega rocka. Pomanjkanje zavedanja o obstoju Nektar je velika škoda, saj gre za ene izmed najboljših progresivnorockovskih predstavnikov sedemdesetih, ki še dandanes izdajajo kvalitetne studijske dosežke med katere se lahko uvrsti tudi aktualni album »Time Machine« (2013), pa čeprav ta še zdaleč ni bil tako zanimiv, kot bi si marsikdo želel. Pri tem pa je potrebno ves čas upoštevati, da je gonilni glasbenik v bandu, legendarni kitarist/pevec Roye Albrighton, že zajadral v šestinpetdeseto leto starosti, čeprav se za svoja leta še vedno zelo dobro drži.
Od originalnih Nektar članov sta do današnjih dni ostala samo Albrighton ter bobnar Ron Howden, pa še onadva nista sodelovala na vseh dosedanjih ploščah (Albrightona denimo ni bilo na albumu »Magic Is a Child«, 1977). Dandanes je Albrighton neformalni vodja skupine in na njegovih plečih leži tudi njihova nadaljnja studijska in odrska prihodnost. Že sama postava banda je v tem večeru, ko so se Nektar drugič v karieri oglasili na avstrijskih tleh, v dvorani Kultursall, ki se nahaja sredi Greifenburga, mesteca v bližini Beljaka (Villacha), presenetila z dvema velikima presenečenjema kar se tiče ritem linije. Na bobnih se je namesto originalnega bobnarja Howdena nahajal mladi Che Albrigton, Royeov sin, medtem ko se je na basu namesto Petra Pichla (ex-Running Wild) in njegovega kratkotrajnega naslednika Luxa Vibratusa, znašel tako rekoč povsem neznani Tom Fry.
Nekateri so bili nad tem dejstvom kar nekoliko razočarani, saj so na basu pričakovali Američana Billya Sherwooda (ex-Yes), odličnega priložnostnega glasbenika in producenta, ki je Nektar na »Time Machine« pomagal z igranjem bas linij ter produkcijo, medtem, ko je Howden poleg Albrightona edina prava legenda iz 'starih dobrih časov'. Na klaviaturah in spremljevalnem vokalu se je po pričakovanju nahajal 'stari maček', Nemec Klaus Henatsch (ex-Jane), ki je, poleg starejšega Albrightona, danes gonilna sila v bandu.
No, še preden so se Nektar znašli na odru so za začetno koncertno ogrevanje poskrbeli domači trdi rockerji Check Sparrow, ki so pod vodstvom karizmatičnega kitarista Geralda Stuppinga, starega znanca in podpornika Rocklinea, uprizorili soliden nastop, čeprav nadarjeni in simpatični pevki primanjkuje odrskih izkušenj in nekaj vokalnega treninga, pa tudi ritem kitarista v njihovem zvoku, kjer so bili prisotni predvsem vplivi težkega rocka 70-ih let, verjetno ne bi prav nihče pogrešal. Od vseh skladb, ki so jih izvedli v svojem kratkem nastopu, si je večina v dvorani najbrž še najbolj zapomnila zanimivo priredbo zimzelena ameriške folk ikone Joan Baez z naslovom »Diamonds And Rust«, čeprav je bila Check Sparrow verzija, kljub ženskemu vokalu, po pristopu bližje tisti, ki so jo nekoč igrali legendarni Judas Priest. Gospod Stupping, nosilna veja tega banda, se ni kaj prida obremenjeval s tem, da je bila dvorana med nastopom njegovega banda napol prazna in je dobro voljo ter pozitiven pristop ohranil tudi po koncu nastopa, ko so se začele priprave na nastop glavne koncertne atrakcije tega večera s katerimi je Rockline pred tem opravil tudi zanimiv intervju.
Nektar so svoj nastop odprli s skladbo »A Better Way«, katera izvira iz aktualnega albuma »Time Machine«, kar je bilo dokaj pričakovana poteza, saj je trenutna turneja namenjena predvsem njegovi promociji, čeprav se band dobro zaveda, da večina obiskovalcev prihaja na njihove nastope zaradi tega, da bi lahko slišali nepozabne klasike iz sedemdesetih. Omeniti je potrebno, da je v dvorani Kultursaal zaradi nizkega stropa precej vroče, še posebno glasbenikom, ki se nahajajo neposredno pod odrskimi reflektorji, tako da se je band začel kmalu 'kuhati', čeprav sta tudi oba najstarejša člana to dejstvo precej dobro prenašala. Vseeno je moral gospod Albrighton v nadaljevanju odložiti plašč in se kar nekajkrat obrisati z brisačo. Klaviaturist Henatsch mu je bil v veliko oporo pri premagovanju določenih vokalnih linij, še posebno tam, kjer so bila potrebna večglasja, čeprav so nekatere višje lege na določenih klasikah za oba predstavljale nepremostljivo oviro.
Legendarni kitarist je poleg pogumnega spopadanja s pevskimi izzivi in tudi premagovanja nekaterih zahtevnih pevskih linij še vedno mojster svojega inštrumenta, zato je še posebno užival v igranju novejših del, kjer je po navadi moč čutiti nekoliko več njegovega kitarskega prispevka kot pa na starejših dosežkih, kjer je imel v 'zlatih časih' močno skladateljsko in zvočno 'konkurenco' v nekdanjem klaviaturistu Alanu 'Tafu' Freemanu. Slednjega je virtuozni Henatsch, ki je v nadaljevanju razkril tudi svojo zabavljaško plat, zelo dobro posnemal, ko so prišli na vrsto starejši standardi, čeprav je dodal tudi nekaj samostojnih improvizacij. Ozvočenje je bilo ob začetku nastopa nekoliko škripavo, vendar so ga v nadaljevanju uspeli naglo izboljšati in dvigniti na zaželeno raven.
Z melodičnim »Dr. Kool« se je band na prepričljiv način vrnil na album »Book of Days« (2008), enega izmed boljših dosežkov v zadnjih letih. Kljub temu, da je bilo po inštrumentalni plati vse že od začetka odigrano tako 'kot se šika', se je vse do trenutka, ko so začeli igrati klasike iz sedemdesetih, čutila odrska zadržanost, pa tudi odziv publike je bil sprva precej medel, kar pri tradicionalno zadržanih Avstrijcih sicer ni presenetljivo. Tom Fry je odigral bas linije tako kot se spodobi, vendar je, ob popolni odsotnosti karizme in preveč očitno priučenimi odrskimi gibi, kot pojava deloval tako, kot da ga sploh ne bi bilo na odru, kar pa mu kot začetniku v legendarnem bandu niti ne gre zameriti. Po drugi strani pa je Albrighton mlajši poskrbel, da se Howdena, sicer enega izmed najboljših bobnarjev britanskega progresivnockovskega gibanja sedemdesetih let, katerega status v bandu je trenutno nejasen, niti ni pretirano pogrešalo.
Prej omenjeni album, »Book of Days«, je bandu zares všeč, saj so z njega odigrali še eno skladbo, »King of The Deep«, nato pa so na vrsto končno prišle težko pričakovane Nektar klasike iz progresivnorockovske 'prazgodovine'. Najprej so nas s prvim delom skladbe »Dream Nebula« popeljali na svoj konceptualni prvenec »Journey to the Centre of the Eye« (1971) in ko so se prvič slišale psihadelične/spacerockovske improvizacije se je vzdušje v dvorani začelo naglo izboljševati. Band je to hitro začutil in potem, ko so se jim na obraz prikradli nasmeški, publiko nagradil z izvedbo »Desolation Valley« ter »Waves«, dvema klasikama z albuma »A Tab in the Ocean« (1972). Temu je nepričakovano sledila akustična verzija »Recycled« klasike »It's All Over«, katera je bila izvedena na izjemno vživet način v duetu Albrighton-Henatsch. Z izvedbo naslovne skladbe z novega albuma so dokazali, da slednji vsebuje kar nekaj kvalitetnih kompozicij, pa čeprav se v glasbeni anale ne bo zapisal kot eden njihovih boljših dosežkov.
Vsi ljubitelji Iron Maiden pa so prišli na svoj račun, ko so Nektar izvedli »A Tab in the Ocean« mojstrovini »Crying In the Dark« ter »King of Twilight«, dve med seboj povezani kompoziciji, ki sta ponovno prepoznavnost doživeli v osemdesetih prek priredbe prej omenjenih metalskih prvakov. Ti veliki ljubitelji Nektar zapuščine, še posebno njihov bas kitarist Steve Harris, so namreč v času izdaje singla »Aces High« (1984) na zanimiv način združili »Crying in the Dark« ter »King of Twilight« v eno skladbo. Prav med izvedbo »King of Twilight« se je prvič resneje pokazalo, da leta ne poznajo milosti še celo za tako kvalitetnega pevca kot je Albrighton, pa čeprav je ta še vedno v na moč solidni formi. Epski večglasni napevi so predstavljali ogromen zalogaj in legendarnega kitarista je pri njih enostavno zmanjkalo, ko je bilo potrebno ohranjati visoko lego, pa četudi mu je Henatsch še tako pomagal.
V vseh drugih ozirih razen določenih vokalnih 'primanjkljajev' pa so bile vse naštete dolgoletne klasike odigrane na vrhunski način, sploh glede na to, da se je trenutna verzija banda skupaj zbrala šele v začetku leta 2014. Kljub temu jim nikakor ni primanjkovalo medsebojne uigranosti. Sledilo je precejšnje presenečenje, saj je band izvedel skladbo »Now« s 'povratniškega', vendar celo za dolgoletne privržence precej obskurnega albuma »The Prodigal Son« (2001) na katerega se, kljub precejšnji kvaliteti, ne vrnejo prav pogostokrat. Enega izmed vrhuncev celotnega večera je vsekakor predstavljala 13-minutna psihadelična poslastica »A Day in the Life of a Preacher« (sestavljen iz sekcij »Preacher«, »Squeeze« in »Mr H«; originalno z albuma »Sounds Like This (1973)), kjer smo lahko slišali nekaj norih improvizacij, predvsem na kitari in klaviaturah. V zaključnem delu nastopa so Nektar pošteno zavihali rokave in odigrali prvo polovico konceptualne mojstrovine »Recycled« (1975), ki je s svojim ekološkim sporočilom danes še celo precej bolj aktualna kot ob času izida.
Posamezne kompozicije z albuma so združili kar v enotno, približno dvajsetminutno suito in pričarali nekaj najbolj zanimivih trenutkov tega večera, še posebno med izvajanjem sekcij »Recycle«, »Cybernetic Consumption« in »Flight to Reality«. »Recycled« je bil tisti album na katerem so Nektar z vpletanjem naprednih sintetizatorjev in orkestracije dosegli povsem novo stopnjo zvočne sofisticiranosti ter pometli z večino psihadeličnih elementov iz preteklosti, zato še dandanes velja za enega njihovih bolj dostopnih dosežkov, kar se tiče 'širše populacije'. Pri zaključni sekciji, »Unendless Imaginations«, kjer se v originalu nahajajo orkestralni aranžmaji in epska ženska večglasja, so morali v tem večeru pošteno improvizirati, vendar je na koncu izvedba prvega dela »Recycled« kot celota vseeno izpadla zelo dobro in nas še spodbudila pri radostnem pričakovanju izvedb ostalih klasik.
Po tem vrhuncu celotnega koncertnega nastopa se je band poslovil z odra, a so se hitro vrnili nazaj, saj je bilo vzhičenje v dvorani, kljub skromnemu številu obiskovalcev, v tistem trenutku na zavidljivi ravni. Marsikdo med publiko je potihem upal, da bodo odigrali vsaj kakšno sekcijo z legendarnega konceptualnega albuma »Remember The Future« (1973), ki je velikokrat obravnavan kot njihovo najboljše delo, pa tudi povratek na 'cirkuški' album »Down to Earth« (1974) ni bil izključen, medtem ko skladb z »Magic Is a Child« preprosto ne izvajajo, glede na to da na njem ni bilo Royea Albrightona. Dodatek je bil kratek, vendar je predstavljal zelo zanimiv izbor, saj skladba »Man In the Moon«, ni bila izbrana iz bodisi katerega albuma, temveč iz istoimenskega albuma iz leta 1980 na katerega se Nektar sila redko spomnijo, glede na to, da je bil to njihov zadnji album pred dvajsetletnim razpadom. Obenem pa je šlo tudi za nekoliko bolj komercialno orientiran dosežek, pri čemer je bila prav naslovna skladba eden izmed redkih bolj eksperimentalnih trenutkov o čemer smo se lahko prepričali tudi v živo, ko so jo razširili še z nekaj na moč zabavnimi improvizacijami. Vse prehitro slovo članov banda je bilo neizbežno, saj so bili po dveh urah igranja v visokih temperaturah dodobra zgarani, poleg tega se Albrighton starejši in Henatsch verjetno dobro zavedata, da nista več v letih, ki so primerna za dolga ponočevanja.
Nektar so nas med nastopom v Greifenburgu v vseh ozirih navdušili z improvizacijsko smelostjo, odrsko spontanostjo in izvrstno medsebojno inštrumentalno kemijo, ki se dandanes pogostokrat pogreša pri veliko mlajših izvajalcih. Redko se pripeti, da stara mačka na tako prepričljiv način vodita lokomotivo celotnega banda, a če bi bilo potrebno imenovati glavna zvezdnika večera in to prav v vseh vrlinah, potem ni nobenega dvoma, da sta Albrighton starejši in Henatsch tista, katerima gre največ zasluga za to da je nastop uspel 'tako kot se šika' in da smo vsi tisti, ki smo imeli velika pričakovanja od skupine, katero je dandanes res zelo težko uzreti na odru, na koncu domov odšli srečni in zadovoljni.
Nekateri starejši obiskovalci, ki so morda imeli to priložnost, da so videli Nektar igrati v njihovih najboljših časih, so gotovo vsaj nekoliko pogrešali monumentalni svetlobni šov, ki je bil, še posebno, v času, ko se je v bandu nahajal svetlobni tehnik Mick Brocket, eden najboljših v progresivnorockovskem gibanju tistega časa. Upoštevajoč velikost in višino dvorane Kutursaal pa se je bilo pač potrebno sprijazniti, da svetlobnih efektov in projekcij v tem večeru ne bo prav veliko in da bo fokus izključno na glasbi, kar je pri progresivnorockovskih skupinah kot so Nektar vedno najbolj pomembno.
na vrh