Oktober 2010 pomeni nov mejnik za slovensko metal sceno (pravzaprav kar slovensko glasbo), saj je v tem mesecu pri založbi Metal Blade izšla nova plošča ljubljanskih thrasherjev Negligence, Coordinates of Confusion. In to ni kar tako, saj bojda vsak bend, ki podpiše za njegovo založbo osebno posluša in odobri legendarni Brian Slagel, ena izmed najpomembnejših osebnosti metala, ki je kriv, da so bendi kot so Metallica, Slayer, Cannibal Corpse in podobni danes to kar so. Negligence so izdajo albuma obeležili z velikim koncertom v Kinu Šiška, v družbi Eruption in Dawn Patrol.
Kot prvi so oder Kina Šiške zasedli thrasherji Eruption, za katere je bilo to zadnji koncert njihove letošnje koncertne sezone. In kot takega so ga tudi oddelali! Fantastično je vsakič ko imajo slovenski metal bendi možnost igrati na velikem odru Kina Šiške, saj je s tem omogočen tudi odličen zvok, ki ga pogrešamo v manjših dvoranah po Sloveniji. Tokrat je šla rušilna ozvočitev na roko tudi Eruption, ki so v slabe pol ure zdrveli skozi izbor komadov s prvenca Lifeless Paradise (plus nov thrash štiklc Selfcaged) in nas na hitro seseckali z abecedo odličnih riffov. Ti so z leve in desne strani padali kot bombe kot šrapneli pa so raztrgale fenomenalne solaže, ki sta si jih podajala Rja in Tim. Predvsem Tima je z užitkom gledati pod prste ko ti neusmiljeno letijo po strunah in vratu kitare sem in tja, neverjetno pa je videti, da je fant s kitaro kot eno in tudi z obraznimi grimasami in telesnimi potezami odigra zahtevne in premišljeno zastavljene linije. Če so kitare rezale kot mesar pa je ritem sekcija bobnela in rohnela kot obstreljevanje Stalingrada, predvsem Borutovo bobnanje je jemalo dih, ko je ta dirjal skozi rušilne prehode in potresno udrihanje po bas bobnih. Buco je znova upravičil ime "Bucoff" in s pravim old-school thrash vokalom tipa Paul Baloff odkričal družbeno in socialno kritična besedila komadov. Da je eden boljših frontmanov scene ta hip dokaže tudi z energičnim divjanjem po odru, daleč najboljši pa so gotovo humorni in zajebantski nagovori med komadi. Eruption so z odliko zaključili svoje koncertiranje za letos, zapirajo se v prostor za vaje, kjer bodo nastajali novi komadi. Komaj čakamo, da se vrnejo!
Kot zlata sredina so na oder stopili ljubljanski Dawn Patrol, ki jih je bilo po kar nekaj mesecih koncertne neaktivnosti lepo spet videti v pravem elementu, v živo na odru kamor spadajo! Dawn Patrol so motor vžgali s klasiko Rockstar Ate My Hamster, kolesje se je zagnalo s polno hitrostjo, vlogo udarjanja batov pa je prevzelo Borutovo lomastenje po bobnarskih opnah.... eee... čakaj malo... Oči si je bilo treba malo pomencati in slika se je zbistrila - za bobnarsko baterijo Dawn Patrol se je vrnil Rok "WUKO" Večerin! "The return of the prodigal son" bi lahko rekli, saj se z WUKOvo vrnitvijo Dawn Patrol znova predstavljajo kot tista prava celota, ki smo jo poznali in vzljubili (pa čeprav je Borut bobnarski stolček grel z odliko!). Fantje so zahrustali kot je treba in dvorano ogreli s svojo predstavo o tem, kako mora zveneti heavy metal s priokusom thrasha. Kitarske linije in melodični riffi so se lepo prepletali, Jan in Iztok pa sta si za šalo podajala toplo zveneče, a ostre in hitre solaže. Ritem sekcija je v Dawn Patrol zaživela povsem na novo; Žiga "Kipar" Boršič se je temeljito vklopil v bend in Anine bas linije odigral natančno in suvereno (lepo se na površje večkrat prebije razgibano basiranje, ki je dobro slišno predvsem v srhljivem bridgeu Dark Side of Society), s čupanjem in sprehajanjem po odru pa nastopu doda energetski naboj, WUKO pa je kljub rahlim tehničnim težavam razkazal vse svoje bobnarsko znanje z obilico pestrih prehodov, rušilnega brcanja po dvojni bas stopalki in raznovrstnim mučenjem činel. Dawn Patrol na nov nivo vedno znova dvigne energični in karizmatični Aleš, ki sijajni inštrumentalni sekciji doda prelepo zveneč čist in melodičen vokal ter energičen pristop z nenehnim gibanjem po odru in podžiganjem publike. Dawn Patrol so zaradi odličnega zvoka izpadli še toliko bolje, žal pa se jim odsotnost z odrov pozna, saj uigranost ni bila popolna, slišati se je dalo tudi nekaj površnosti in manjših kiksov. Upam, da se z WUKOvim povratkom za Dawn Patrol obeta tudi prebujanje iz zimskega spanja in pospešeno delanje na novem materialu, saj je zadnji izdelek (sicer odlični) Ghost, ki pa v setlisti domuje že vsaj leto ali dve.
Kot zadnji pa so na oder končno stopili kralji večera, ljubljanski thrasherji Negligence, ki so slab teden pred koncertom pri eni največjih metal založb na svetu, Metal Blade, izdali novo ploščo Coordinates of Confusion. V zraku se je s strani publike čutila nestrpnost v pričakovanju, da bend stopi na oder, Negligence so nas hitro uslišali in nas za začetek pahnili v vrtinec thrash rušilca Addicted to Aggression. Že pri prvih dveh bendih je bil zvok optimalen med Negligence pa je bil zvok tako čist, jasen in razločen, da bi nam lahko vrteli tudi album pa se tega ne bi zavedali. Kitari Jeya in Aljota sta besneli kot podivjani, stekli pumi, Ruzzovo bobnanje je dodobra pretreslo temelje Šiške in še nekaj okoliških blokov, Lipnikovo basiranje se je celo precej dobro slišalo, Alexova vokalna predstava pa je vsemu skupaj dodala neizbrisen pečat. Prav Alex je tokrat ukradel "spotlight" s fenomenalno vokalno predstava in prav neverjetno je slišati kakšen napredek je dosegel v primerjavi s prvencem Options of a Trapped Mind. Že ob prvem poslušanju je bilo jasno, da so vokalne linije v primerjavi s prvencem najbolj napredovale, Alex pa se je prelevil v frontmana z mogočnim glasom, ki lahko premika gore. Če lahko na trenutke zveni vokal čisto in melodično (refren Disharmony) pa ima moč že naslednji hip thrashersko agresivno odlajati in odrenčati skozi verze (Shark Attack). Zaradi dihjemajočega zvoka je to pot precej bolj do izraza prišlo brutalno bobnanje polno razgibanih prehodov, hitrega torpediranja z dvojno stopalko in premišljenega vključevanja udarcev po činelah v celoto. Precej jasno je, da je magija Negligence vse od začetka slonela večinoma na kitarskih vragolijah fantastičnega dvojca Jey/Dyz, je pa dejstvo, da se je z Dyzovim odhodom kanček te magije izgubil. Večino spektakularnih solaž sedaj tako prevzema Jey, prepletanje solaž med njim in "novincem" Aljotom pa morda (še) ni povsem spontano in tekoče. Aljotu sicer glede na zahtevnost kitarskih linij vse pohvale, a očitno je le še prezgodaj, da bi sprejeli odsotnost Dyza in njegovo odrsko pojavo. Aljotu je treba dati čas, kot tudi nam, da se navadimo spremembe (ne nujno na slabše!), res pa me zelo zanima kaj bo Aljov doprinos pomenil za Negligence zvok. Fantje so v dobri uri ponudili zdrav prerez komadov s prvenca in novega albuma - stari so postali že prave klasike, ki jim hipoma zlahka pritegne publika, novi komadi pa imajo res velik potencial, da postanejo še kaj več. In nekateri zvenijo v živo še mnogo bolje kot na plošči, predvsem "nevermorovski" The Q Box in Sickened. Negligence so dokazali, da so v nekaj letih zrasli v vrhunski bend s profesionalnim nastopom v živo, ki se lahko kosa z marsikaterim tujim, bolj zvenečim imenom. Če ne bi poznali ozadja bi lahko rekli, da je Negligence s podpisom za založbo Metal Blade padla sekira v med, a za tem se skriva garanje, trdo delo, ure in ure sedenja v studiu, nenazadnje pa predvsem občutek in sposobnost za pisanje dobre glasbe. Upam, da bo Metal Blade dobro skrbel za zastavonoše slovenskega thrasha!
Fotografije: Martin Prezelj
na vrh