Nedeljski koncerti so (mi) vsaj tako sitni kot, no, ponedeljkovi koncerti. Nismo več najmlajši in včasih se je na nedeljski večer kar težko odlepiti iz udobja domačega kavča. A tokrat to ni bilo tako težko, Channel Zero so preteklo nedeljo namreč s svojo prvo headlinersko turnejo obiskali švedski Soen, ki niso neznanci naših odrov (prvič so pri nas nastopil kot predskupina Paradise Lost, drugič pa na lanskem Metaldays), so pa bili še pred časom znani predvsem kot bend bivšega Opeth bobnarja Martina Lopeza. No, Soen se zgolj tega slovesa zanesljivo otresajo in gradijo lastno identiteto, kar so dokazali na aktualnem nasledniku prvenca Cognitive, Tellurian. Kljub nedeljskemu terminu pa je tokrat presenetil predvsem odličen obisk, saj je publika (tudi iz tujine) že med predskupino Lizzard Channel Zero napolnila skoraj do skrajnih zmogljivosti.
Prvi so na oder stopili francoski kuščarji, ki niso kakšna francoska kulinarična specialiteta, temveč Lizzard, progresivni art rock/metal trio iz francoskega mesta Limoges. Trio je z delovanjem pričel leta 2006, tokrat pa se je prvič predstavil tudi slovenski publiki in si s tem naredil velikansko uslugo. Francoska trojica je namreč nabito poln Channel Zero navdušila in prepričala s svojo preprosto glasnostjo, ki v živo predstavlja konkretno nadgradnjo studijske. Zavoljo odličnega, kristalno čistega, a hkrati dovolj glasnega zvoka (tako, da so basovske strune tresle tudi trebušne prepone) so na plano brez težav priplavale vse odlike tega benda. In te se skrivajo predvsem v relativno preprosti kitarski rifaži, ki je enkrat melodična, drugič potresno udarna, spet tretjič pa psihedelično zapeljiva, še bolj pa v lomljeni poliritmiki izjemno podkovane ritem sekcije, ki ji kraljuje bobnarka Katy Elwell. Osrednji fokus je bil večinoma prav na njej, saj ni dokazala le, da obvlada svoj inštrument, temveč predvsem to, da zna tudi ženska roka po opnah pošteno udariti. Katy očitno glede na videno še močneje kot marsikateri moški bobnar. Mathieu Ricou je s svojim vokalom v spomin priklical predvsem Maynarda Jamesa Keenana (tudi sicer se Lizzard očitno, a kljub temu brez pretiranega posnemanja zgledujejo po Tool), a je proti koncu izpadel morda malenkost enolično, medtem ko je za svojevrstno predstavo poskrbel basist William Knox, ki je sicer skrbel za izrazito nagruvano in masivno podlago, a je pred koncertom pojedel bogvekaj in na odru ves čas paranoično pogledoval sem in tja kot, da bi bil na res slabem tripu, hehe. Lizzard so zasluženo dobili odličen odziv publike in ob koncu gromek aplavz in huronsko navdušenje, ki so ga punca in fanta sprejeli z očitnim presenečenjem in iskreno zahvalo.
Lizzard so so Soen pripravili kar težko nalogo upravičiti status headlinerja in jih v tem oziru tokrat celo nekoliko nadigrali. Soen je namreč, vsaj v prvi polovici njihovega tričetrt ure dolgega seta mučil predvsem izrazito slabši zvok. Prvih nekaj komadov je bila ozvočitev celo tako slabotna, da se vokalista Joela Ekelöfa skorajda ni slišalo, saj ga je povsem pokopala rušeča ritem sekcija, najbolj prepričljiv del njihovega tokratnega koncerta. Zvok se je po nekaj komadih vendarle popravil, sicer je bil še vedno daleč od ravni zvoka Lizzard, a so Soen kljub temu uspeli upravičiti status nosilcev turneje, pa čeprav je njihova melanholična atmosfera čedalje bolj uspavala in so tako daleč najbolj uspeli in prepričali pohitreni in udarni »metalski« trenutki tako komadov s Cognitive kot Tellurian. Dobro sta se znašla tudi nova člana, ki sta zapolnila vrzel po odhodu kitarista Kima Platbarzdisa – veteranski kitarist Marcus Jidell (trenutno v Avatarium in solo, v preteklosti pa je deloval tudi z Evergrey, Royal Hunt, Candlemass in Pain) je svoje dele odigral brez večjih težav, še bolj pa je prepričal multiinštrumentalist Lars Ahlund, ki je v ozadju skrbel tako za back vokale, kot tudi za klaviature ter različna tolkala, mestoma pa si je za vrat poveznil tudi kitaro in se pridružil Jidellu. Definitivno pa je tokrat vso pozornost ukradla zanesljiva in nezmotljiva ritem naveza basista Stefana Stenberga in izjemnega Lopeza, ki je razkazal celo paleto raznolikih bobnarskih prijemov. Inštrumentalisti so tako reševali tokratno slabšo Joelovo predstavo, ki med komadi nima niti približno takšne karizme kot med njimi, morda pa je bila tudi nedelja (ali bolj prepričljiva predskupina) kriva, da so Soen izpadli še bolj zaspano kot sicer. Izbor komadov je bil sicer dober, a vendar mi osebno Soen mnogo bolj odgovarjajo v krajših odmerkih.
na vrh