Pa smo dočakali, no ja sem dočakal ogled Leppardov v Londonskem Hammersmithu. Staro gledališče s slovitim imenom lahko sprejme malenkost več kot 5000 obiskovalcev, kar se je tokrat na nedeljskem koncertu tudi pokazalo.
Ura je bila šele 17.30 ko se je na vroči ulici pred dvorano nabrala že kake 300m dolga vrsta fenov, in prav vsi smo nestrpno čakali da se vrata ob 19.00 odpro. Sam vstop je potekal zelo mirno in presenetljivo hitro (marsikateri slovenski organizator bi otočane lahko vzel za zgled glede tega).
Končno znotraj na hladnem v ponovni vrsti za kako tekočo osvežitev in naslednji moment že v nabiti dvorani, ki ima zelo dober razgled na oder iz kateregakoli konca. Bučna množica je nestrpno pričakovala začetek ko smo v skoraj popolni temi vsi zrli na veliko platno nad odrom s projekcijo Yeah! plošče.
Točno 19.30 se zasliši nekak starejši irski naglas glavnega pevca predskupine The Sensational Alex Harvey Band. V slabe pol ure so odigrali svoj nastop, kjer je bil za moj okus dober en komad, sicer pa so bili zagotovo namenjeni malo starejši publiki, pa vseeno. Še nekaj minut pavze, da roadiji oder pripravijo za Cheap Trick, band ki je Lepparde spremljal že na lanski severnoameriški turneji. Malo čez 20:00 zazvenijo kitare še enih starih mačkov ki so predstavljali prav tako svoj novi studijski izdelek, še posebno s "custom made" kitarami, ki so jih pokazali kar nekaj. Eno uro špila njihovih največjih hitov in nekaj komadov z nove plošče. Po pravici povedano, se je videlo, da so tisti ki so prišli gledat samo Lepparde že nekoliko jezno gledali in čakali konec nastopa Cheap Trick in ob 21.00 smo ga končno tudi dočakali.
Ura je 21:00, torej Leppardom ostane največ 1.45 ure špila, kar bi bilo krasno, ampak ker bi bilo to že preveč popolno, so morali tehniki cele pol ure čarati po odru da se je končno malo pred 21.30 začelo bistvo mojega vikendaškega izleta na Otok. Hellraiser je odprl ves dogodek in že na začetku se je videlo da bo super žur. Zvok je bil enkraten, glasen s pravo dozo basov, Elliott je dobro uglasil svoje glasilke, tako kot ostali svoje instrumente. Za dodatek super zvoku so pa dodali še izvrstno vizualno spremljavo na platno za bobnarjem, kjer so se odvijale animacije klasičnih Leppardskih motivov in seveda žive slike, ki so dale še posebno dimenzijo celotnemu dogodku. .
Sledi nekaj odličnih komadov, predvsem Let it go je enkratno po rokersko zaključil nekako prvi del. Kot drugi del pa so sledili komadi iz nove plošče Yeah! Kjer publiki kljub že skoraj neznosni vročini ni zmanjkalo energije, da so skakali ob ritmih 20'th Century Boy, Hangin' On The Telephone in trenutnem singlu Rock On. Primerno rock tematiki se žur nadaljuje z razpotegnjeno verzijo odličnega komada Rocket po kateri sledi za kanček oddiha, saj so za tretji del pripravili tri vrhunske komade brez predaha. Armageddon It, Photograph in Animal so spravili Hammersmith v tresoče stanje. Kot vedno je Rock Of Ages predstavil Rick Allen, bobnar ki že leta in leta izgovarja štiri besede uvodne besede katere še vedno danes le malokdo razume.
In to je to, no ja skoraj, seveda sledi še dodatek. Balada When Love & Hate Collide ni bil ravno najboljši izbor za moje pojme v repertoarju brez počasnih zvokov, pa dobro naj fantje odšpilajo do konca kot se spodobi, ker še vedno čakamo na enega izmed ključnih komadov zadnjih dvajsetih let...Pour Some Sugar On Me, ki je sledil kot zaključek dvodnevne Angleške turneje in obenem zaključil evropski del Yeah! turneje.
Veliko navdušenja in dobrih vtisov so fantje pustili v vidno izmučeni publiki, a še par komadov se ne bi noben branil. Res škoda, da je bil repertoar krajši od pričakovanega, a zahvala temu gre Londonskim oblastem, ki želijo po 22:45 imeti miren spanec.
na vrh