Ena največjih evropskih booking agencij Rock the Nation zadnjih nekaj let skrbi za pestro ponudbo festivalskih turnej, ki jih združuje pod imeni Heidenfest, Paganfest, Thrashfest, Full of Hate, Power of Metal, Hatefest in Neckbreaker's Ball. Slednja turnejska pošast se je prvič ustavila tudi pri nas in to pot poskrbela za.. hja bolj ubogo ponudbo mešanega na žaru z več bornimi prilogami, ki so bolj kot kaj drugega delali gužvo na krožniku. V preteklosti so na Neckbreaker's Ballu za lomljenje vratov skrbeli bendi kot so Arsis, Behemoth, Kataklysm in Devildriver, žal pa tudi ta turneja postaja vedno bolj usmerjena v serviranje prežvečenih bendov namenjenim ne prav zahtevni mlajši publiki. Da pa je bil večer lažje preživet je s pravo gesto gostoljubnosti poskrbel organizator, ki je že na vhodu v premražene roke (in grla) odkritosrčno potisnil šilce domače medice.
Nabor kar šesterice nastopajočih je obetal pravo maratonsko koncertno izkušnjo, ki pa je po strelu iz štartne pištole namesto v šprintu štartala bolj kot staro kljuse. Finski melodični death metalci Omnium Gatherum so tako zaradi zgodnje ure na oder stopili pred peščico navdušencev, ki je zasedla prvo (in edino) vrsto pod njim. Finci so povsem očitno zrasli v šoli švedskega melodičnega death metala In Flames in Dark Tranquillity, le da za razliko od svojih učiteljev v svojo glasbo vnašajo mnogo več klaviaturskih elementov in finsko, melanholično zvenečih pasaž. Klaviature so občasno izpadle nekoliko preveč vsiljivo, saj so se veliko bolj prepričljivo znašle v vlogi podpore kitarskim riffom. Omnium Gatherum so največ pozornosti namenili aktualni plošči New World Shadows, bend pa je material predstavil suvereno in povsem vživeto. Morda celo preveč vživeto, saj so vokalist Jukka s klišejskim in generičnim kruljenjem in animiranjem (praktično neobstoječe) publike ter pozersko soliranje kitaristov Markusa in Joonasa, s svojim obnašanjem kot da igrajo pred več stoglavo množico izpadli hipoma celo smešno. Energičen nastop skupine je seveda več kot dobrodošel in mladim Fincem energije nikakor ne primanjkuje, a na trenutke se je zazdelo, da bi Jukka tako predstavo uprizoril tudi pred samotnim grmičkom, ki se prekopicuje v vetru (in mu dvoril kot Kevin Spacey plastični vrečki v Lepoti po ameriško).
Za thrasherski nadomestek odpadlih Death Angel (ki so si raje kot Neckbreaker's Ball privoščili ameriško turnejo s Testament in Anthrax) so poskrbeli švicarski Gurd, ki so pevčevih besedah pri nas nazadnje nastopili pred 13. leti. Švicarji se lahko pohvalijo z dobrimi petnajstimi leti delovanja v katerih so nanizali deset studijskih plošč, zadnjo deseto, Never Fail pa so predstavljali tudi v sklopu Neckbreaker's Balla. Prav posebno velikega presežka Gurd niso predstavljali, je pa njihov energičen in agresiven groove/thrash poskrbel za nekoliko več gibanja pod odrom. Bernski thrash medvedi so bili odrsko resda živi in eksplozivni , a je njihova vizija thrasha hitro postala repetitivna in predvidljiva, povrh vsega pa so nizali boleče očitne vplive bendov kot so Metallica, Sepultura, Exodus in svoje kitarske in vokalne linije ter celo bobnanje generično povzemali, že skoraj nesramno kopirali od omenjenih velikanov.
Nekaj več energičnosti so na oder prinesli bavarski volkovi Varg, ki so s suverenim in vročičnim nastopom končno uspeli spodbosti nestrpno publiko. V vojne barve in opremo odeti člani benda so se v svoje pol ure zagnali kot izstradani volkovi in na hitro preleteli vse tri, do sedaj izdane plošče. Energičen nastop zasedbe je minil v luči pompoznih in visokoletečih inštrumentalnih delov in zanimivih rešitev manjka folk inštrumentov (hvala bogu). Publiko je uspešno podžigal frontmen Freki, presenetljivo pa je bilo videti, da ima skupina pri nas celo lepo število oboževalcev. Zanimivo je bilo v resnejšem pristopu k pagan/black metalu brez butastih opevanja škratov, alkohola in podobne navlake večine današnjih folk metal bendov, slišati besedila odpeta izključno v nemščini, kar je izkušnji dodala še večji avtorski pečat. Varg so svoje delo opravili suvereno in uspeli večer prestaviti v višjo prestavo, nekoliko je spodletela le izstopajoča priredba Rammstein, Links 2 3 4.
Še v višjo prestavo so se večer trudili prestaviti danski Mercenary, a so se kar pošteno "zašaltali" in je menjalnik večkrat grdo zaškrtal. Danci predvsem po zaslugi Rock the Nation, ki jih tlači malodane na vsako svojo turnejo, kljub številnim kadrovskim rošadam neumorno koncertirajo širom Evrope. Mercenary so pred kratkim izdali ploščo Metamorphosis, ki so ji jasno namenili največ pozornosti, a vsaka novo izdana plošča Dancev je žal vedno nižja kvalitetna stopnička. Kje so časi odličnih albumov Everblack in 11 Dreams? Metamorphosis je še kako pravšnji naslov albuma, saj s to ploščo Mercenary plujejo še globlje v vode radiu prijaznega metala. Album je še potrditev več, da forma fantov konstantno in strmo pada že vse od plošče 11 Dreams, zadnjega resnično dobrega izdelka te skupine. Padec skupine se je začel z odhodom basista Krala, ki je skrbel tudi za grobe vokale, zadnji žebelj v krsto pa je zabil še odhod odličnega vokalista Mikkela Sandagerja. Vse vokalne dolžnosti je tako prevzel novi basist Rene Pedersen, kar pa bendu žal ni prineslo nič boljšega. Growli so tako na moč generični, agresivnost, epskost in atmosferičnost, ki so jo Mercenary tako dobro zgradili s prvimi tremi albumu pa uničuje vedno večji odstotek sladkih, čisto odpetih refrenov in slaboumnih riffov. Rene žal niti približno ne dosega Mikkelove prepričljivosti in Kralove brutalnosti, s slabo vokalno predstavo in slaboumnimi nagovori (blestel je predvsem s svojimi pozivi k wall of dancing; dablju ti ef!?) pa žal usiha tudi odrska prepričljivost zasedbe.
Z nastopom švicarske folk metal zasedbe Eluveitie pa se je kristalno jasno pokazalo, da so za večino obiskovalcev headlinerje večera predstavljali le in zgolj oni. Po dobrih treh urah se je prostor pod odrom prvič zares napolnil in Eluveitie so mlado publiko pognali v divji ples ob zvokih piščali, violine, dud in hurdy-gurdyja. Od kje tako huronsko navdušenje nad bendom in na sploh fanatičnim oboževanjem folk metala s strani mladine mi ni povsem jasno, a Eluveitie so svoje delo opravili solidno in suvereno. Za kar se gre zahvaliti predvsem neusahljivi energiji in karizmi vokalista Chrigla, ki je publiko učinkovito držal v primežu sicer izredno spevnega in celo agresivnega melodičnega death metala, ki je mestoma prava podlaga za lomljenje vratov. In s tem pravzaprav ni daleč od tega, kar so malo kasneje predstavljali Dark Tranquillity. Zaradi slabega zvoka pa je mešanica folka in melodičnega death metala izpadla kot šundr pijanega narodno zabavnega benda, saj folk inštrumenti niso prišli do pravega izraza, melodične kitarske linije pa so občasno prav tako izginile neznano kam. A publika se ni dala in na vsak Chriglov ukaz "moshala" in ustvarjala circle pite (skozi katere si se sicer lahko povsem mirno in neovirano sprehodil do toalet).
Po že pravem festivalskem urniku nastopanja bendov pa je končno vendarle napočil čas, da slovenske odre znova zaveje temačna tišina iz švedskega Goeteborga. Dark Tranquillity so danes pravzaprav še edini bend velike trojice gothenburškega metala (skupaj z At the Gates ter In Flames), ki svoje poslanstvo opravlja tako kot mora. Zadnja plošča skupine We Are the Void je pokazala, da mešanica shrljive melanholiče lepote in zverinske agresivnost še vedno deluje in prav to je verjetno razlog, da Dark Tranquillity končno začenjajo uživati sadove dolgoletne kariere. Kljub headlinerskemu statusu so Dark Tranquillity svojo še vedno močno in hudo potentno vizijo melodičnega death metala predstavljali zgolj dobro uro. Tako je zmanjkalo časa za klasike, ki sem jih precej pogrešal, a Švedom pod vodstvom fantastičnega frontmena Mikaela Stanneja, ki s svojo karizmo z levo roko obvladuje publiko je čas, ki jim je bil odmerjen uspelo izkoristiti optimalno. V dobri uri so tako nanizali skladbe z aktualne plošče ter njenega predhodnika Fiction, ki je verjetno najuspešnejši album skupine do sedaj, pozabili pa niso tudi na prgišče večnih klasik melodičnega death metala. Nekoliko nesmiselna je bila verjetno skladba The Mundane and the Magic, ki z nasnetimi ženskimi vokali nikakor ni prišla do izraza, so pa ves čas koncerta v ozadju kraljevale slikovite projekcije. Te so vrhunsko spremljale podobo zvočnih pokrajin, ki so jih slikali Dark Tranquillity ter presenetile med izvedbo komada Zero Distance, ki ga je spremljal še neizdan videospot (za njegovo nezgrešljivo podobo je poskrbel grafični umetnik, kitarist Niklas Sundin). Vratove je Švedom končno le uspelo pošteno ogreti, žal pa je bolj hladna ostala publika, ki se je med njihovim nastopom zredčila in več kot očitno je bilo, da mlajša populacija še ne zna ceniti skupin, ki so soustvarjale žanre, temveč se obrača po vetru popularnosti, ki trenutno pač piha v smer folk metala.
Fotografije: Nina Grad
na vrh