HeaveniX so Boštjan Andrejc »Booshee« (kitara, vokal), Rok Golob (klaviature, kitara), Patrick Vlačič (bas kitara) in David Morgan (bobni). Dve tretjine današnje postave slovenskih art rock legend Avtomobili, izkušnje v Night Jump, sodelovanje z Janom Plestenjakom, skratka ne bomo tratili čassa z naštevanjem. Gre za kombo štirih vrhunskih slovenskih glasbenih umetnikov.
S skladbo »Luna na licu« so vskočili leta 2006 na Slovensko popevko, dve leti za tem so »strašili« z videospotom za drugo avtorsko skladbo »H20«, potem je prišel leto dni kasneje ven single »1 Problem« (»En probljeeeeem«), pa leto za tem single »Adrenalin«,… Zgodba o HeaveniX torej ni »od včeraj«, a studijskega prvenca še vedno ni zunaj. Še več. Na tem koncu Slovenije, se pravi ljubljanskem, se HeaveniX le malokrat pojavijo na odru, zato je bil pravzaprav pravi mali čudež, da se je nabralo v Orto baru tega večera vsaj petdeset glav. Skupina zadnje čase žal dela le malo na lastni promociji. Še dobro, da zasedbo sestavljajo »odmevna« glasbena imena!
Ni važno. Šteje le glasba. In HeaveniX so odlična ekipa, ki servira čisto briljanco glasbenega izkustva. Štiri entitete. Izpiljene, Izbrušene. Človek ne ve kje bi začel opisovati koncertno predstavo. Res škoda, da ni bilo več ljudi v klubu. Prikrajšani so bili namreč za veliko polno otipljive glasbene vsebine. »Velikooo«. Slog HeaveniX? Težko opisljiv v dveh – treh besedah. Najbolje bi rešil zagonetno reč salomonsko. Besedi rock dodaš predpono »art«. Ko slišiš skladbo Adrenalin je kalup kompozicije lahko klasična izpeljanka aranžiranja Avtomobilov seveda s to razliko da v tej skladbi HeaveniX ponujajo izrazito nažigaški, moderniziran zvok, ki bazira na izpostavitvi kitarskih fraz, obenem pa skrbi za polno otipljivo melodično nalezljivost. Če iščete sofistikacijo gre preko odlične Golobove avtorske Nov Nor Čas (Z One Repuvlic refrenom, simfonično verzijo pa verjetno tudi dodobra poznate) v Luna na licu še bliže k Avtomobilom. HeaveniX lahko igrajo vse. Prvi del koncerta je bil izrazito funky nagroovano obarvan, potem pa se je slika začela sestavljati v živopisan mozaik mnogih žanrskih glasbenih nastavkov, ki gravitirajo v unikatno avtorsko celoto glasbene pridige HeaveniX. Še ena odlična avtorska skladba imenovana DNK le potrjuje izjemne avtorske talente kvarteta, da postavi nalezljivo art kompozicijo, v kateri lahko uživajo poslušalci poljubljen radijske frekvence in zahtevnejši glasbeni gurmani!
Ker je avtorskih skladb ne vem, če več kot šest, so seveda HeaveniX zapolnili dve tretjini repertoarja z izvedbo priredb tujerodnih izvajalcev. Te jim ležijo v mezincu. Booshee je pravi vokalni kameleon – spomnite se le na njegov kreativni delež v skupini Night Jump, če pa k temu prištejemo njegovo superiornost pretanjene kitarske virtuoznosti, s katero vehementno obvladuje širok glsbeni diapazon, ki v rangu zaobjema vse kar leži med Pink Floyd in Toto na skrajnih koncih, je jasno, da bi se lahko v Orto baru na učni urici spoznanja resnice znašli tudi resnični avtorji skladb nekaterih izvedenih priredb, kot so Billy Gibbons, Keith Richards, pokojni Kurt Cobain, Robby Krueger ali Angus Young. Booshee bi jim lahko bil kitarski mentor. K temu prišteješ odigrane zahtevnejše priredbe izvajalcev, kot so The Police, Jamiroquai, Bill Whiters,…. To pa zahteva natančnost, elastičnost in složno valovanje med »eksplozivnostjo« in »sofistikacijo« ritem sekcije. In to dostavijo HeaveniX v navezi Morgan-Vlačič brez težav.
Slabi dve urici polnokrvne uživancije ob briljanci odrske igre HeaveniX. Nič manj, nič več. Upajmo samo to, da se fantje že končno »zresnijo«, najdejo čas, da izprežejo za hip iz glasbenih projektov in udejstvovanj v skupinah, se spravijo v studio ter posnamejo studijski prvenec. Ali se to splača ali ne, v časih, ko le manjšina pride do bistva sporočilnosti univerzuma glasbe, ni vprašanje. Gre preprosto za to, da mora briljanca avtorskih kompozicij zasedbe HeaveniX prejeti pravo priznanje in zategadelj dobiti svoj pravi uradni studijski dokument. To je najmanj kar si zasluži. Avtorske skladbe funkcionirajo samoniklo artistično izzivalno. Z njimi hodijo HeaveniX v pravi središčni legi med radijsko prijaznimi vibracijami, kot tudi zahtevno filigransko mozaično strukturiranim komponiranjem (perfektne zvočne simbioze njenih gradnikov), ki je vabljiva za najbolj zahtevne poslušalce. Lahko površno rečemo, da so HeaveniX v svojem večplastnem žanrskem značaju za današnji čas moderna, »nažigaška« izdaja Avtomobilov s še večjo dozo židanega groova in mične funk vibracije, ki lahko oplaja svoje strukture v slehernem trenutku tudi z vključki jazz glasbe!
Noro je opazovati vse finese in kalibriranost glasbenikov na odru. Detajl, kot je oblikovanje mikrofonije v prehodu s strani Roka Goloba na Gibson Les Paul kitari v Smells Like Teen Spirit (Nirvana) – na tem delu je Booshee namreč prezaposlen z drugimi detajli performansa, ali položitev električne solaže na klaviaturah znova s strani Roka Goloba, ki razbremenjuje Boosheeja v eni od drugih priredb (naslov ušel iz spomina), so tiste male skrivnosti velikih mojstrov. Bistveni generator, da lahko govorimo o glasbenem mojstrstvu. Fantje! Čakamo torej na prvi studijski dokument. Skrajni čas je.
na vrh