Zaznaven delež naših zahodnih sosedov slovi po svojih protislovnih, pogostokrat hedonističnih manirah, ki v okoliških deželah največkrat zbujajo vsaj začudenost, če že ne odkritega zmajanja z glavo. Poleg nogometa in politike, ki se nekako, ne nujno v tem vrstnem zaporedju, uvrščata na prvi mesti njihovih najpogostejših dnevnih zanimanj, se na tretjem mestu znajde obsedenost z igrami na srečo v vseh možnih razsežnostih. Za vse tiste, ki bi se o tem radi iz prve roke kar najbolje prepričali, zadostuje obisk najbližje igralnice, kjer bodo v prvih vrstah nemudoma zagledali "azzure", ponavadi take že osivelih in razredčenih las ter zgužvanih obrazov, kako s posebnim sijem v očeh zalagajo svoj denar za različne vrste igralnih avtomatov in rulete.
Nekako tako bi se najlažje opisalo vzdušje, kakršno je vladalo znotraj prostorov fluorescentno osvetljenega Hit Casinoja Perle, mondenega novogoriškega igralniškega prizorišča, pred nastopom najbolj popularne in v marsikaterem pogledu tudi najboljše italijanske progresivno rockovske skupine Premiata Forneria Marconi (ali skrajšano PFM), velike atrakcije tega večera, ki se je po dolgem času ponovno znašla na slovenskih tleh. Sleherni nastop te legendarne zasedbe, ki tudi po štirih desetletjih delovanja nastopa z neverjetno količino energije in želje po razveseljevanju zvestih privržencev, je balzam za ušesa vseh ljubiteljev progresivnega rocka, kakršen se je igral v najboljših časih te glasbene usmeritve. Ne zgodi se ravno pogostokrat, da bi se skupina takšnega formata znašla na naših tleh, saj so nastopi sorodnih progresivno rockovskih zasedb v Sloveniji redki kot dež sredi puščave, zato so se za obisk tega edinstvenega dogodka zagotovo odločili vsi tisti, ki jim progresivni rock ali, preprosto povedano, dobra glasba z izdatno zvočno širino, karkoli pomeni.
Tokratni nastop Odlikovane pekarne Marconi, kot se v prevodu glasi njihovo ime, je bil pošteno prilagojen okusu tistih petičnih italijanskih gostov, ki se v igralnici niso znašli samo zaradi upanja po naglem in lahkem dobičku, saj je bil poudarek pri izbiri izvedb na zapuščini legendarnega italijanskega kantavtorja Fabrizia De Andreja (1940-1999), kateri ima v svoji domovini kultni status. Sodelovanje med PFM in De Andrejem sega daleč nazaj v leto 1979, ko so progresivno rockovski velikani napisali nove aranžmaje za večino kantavtorjevih najbolj popularnih skladb, nastopali v vlogi njegove spremljevalne skupine ter skupaj izdali koncertna albuma "In Concerto - Arrangiamenti PFM" (1979) ter "In Concerto - Arrangiamenti PFM, Volume Two" (1980).
Glede na to, da so PFM v domovini uživali največji sloves prav v omenjenem obdobju plodnega sodelovanja z enim izmed najbolj priljubljenih italijanskih kantavtorjev, je bila nekako logična poteza, da bo ta večer namenjen počastitvi spomina na pokojnega pajdaša s katerim so nekoč ugnali marsikatero veselo. Prav tako bi bilo povsem nerealno pričakovati, glede na profil povprečnega gosta, izvedbo kake izmed PFM skladb z angleškim besedilom, čeprav so jih v svoji karieri ustvarili kar nekaj. Po uvodnem ogrevanju občinstva s poskočnim "Booca di rosa" in "Gugno '73" je v marsičem sledil vrhunec večera prek izvedbe ambientalno usmerjene poslastice "Amico fragile", katere aranžmaje so ustvarili in odigrali s tolikšno količino artistične prefinjenosti, da bi le malokdo pomislil, da gre za originalno De Andrejevo delo in ne za kako umetnino iz klasičnih PFM albumov.
Posamezni člani skupine so po pričakovanju skozi celoten nastop navduševali z do kraja angažiranim in profesionalnim odrskim pristopom, znotraj katerega so si utrgali dovolj časa, da so poleg izjemnih tehnicističnih karakteristik izrazili tudi svojo ljudsko plat in tako vnovič dokazali, zakaj jih v domači Italiji dojemajo kot ljudski band. Karizmatični Franz Di Cioccio, ki z neverjetno lahkotnostjo menjava med bobnarsko in pevsko vlogo, je s svojo odrsko aktivnostjo in neukročeno energijo, navkljub letom, še zmeraj naravnost neverjeten, saj za mikrofonom, predvsem z energičnimi kretnjami in zavzetim podžiganjem publike, še vedno nastopa kot kak pevski zvezdnik. Še vedno si ne pozabi opasati množice bobnarskih palčk s pomočjo katerih na mesta deluje kot kak impresionistični slikar s šopom čopičev, kar je že zdavnaj postal eden njegovih zaščitnih znakov. Pri sprehodi za mikrofon ga je za bobni uspešno nadomeščal precej mlajši Piero Monterisi, ki je član skupine šele od leta 2006 naprej, a kljub temu bobnar kakršnega bi si v svojih vrstah želel vsak artistično usmerjeni rockovski band.
Med nastopom se je odlično počutil tudi odlični, a velikokrat prezrti kitarist Franco Mussida, poleg Di Cioccia, drugi izmed obeh originalnih članov, ki je pri igranju presenetil z nekaterimi zanj že skorajda telovadnimi gibi. Pri posameznih solo izletih (predvsem na prej omenjeni ambientalni zakuski "Amico fragile") pa se mu je z obraza lahko bralo, da v tem (še vedno) neizmerno uživa. Odrsko tradicionalno zadržani basist Patrick Djivas, tretji po količini preživetih let v skupini, je svojo umirjenost opravičeval z izjemno tehnično predstavo v kateri je vnovič demonstriral svoje jazzovske korenine, njegov inštrumentalni prispevek pa je skoraj pri vseh skladbah zavzemal lep delež celotnega zvočnega kolaža skupine.
Vsestranski Lucio Fabbri, ki je učinkovito menjaval med violino, akustično kitaro in dodatnimi klaviaturami, je s svojimi violinskimi vložki vnašal tudi izdatno mero folk in etno vložkov. Njegov prispevek je še zlasti sijal na izvrstnem folklornem kolažu "Zirichiltaggia", katero je Di Cioccio odpel v sardinskem dialektu s katerim je pošteno zbegal zlasti tiste maloštevilne izmed prisotnih, katerim italijanščina ni prvi niti drugi jezik. Ne gre pozabiti omeniti tudi odrski prispevek klaviaturista Gianluce Tagliavinija, kateri je od leta 2005 zamenjava za legendarnega Flavia Premolija, pogostokrat imenovanega italijanski Keith Emerson. Tagliavini je z odličnim igranjem in usklajenim menjavanjem med klavirjem, Hammond orglami in Minimoogom, vnašal tisti toplo zveneči in mediteransko začinjeni simfonični zvok, ki je v PFM izrazoslovju od nekdaj nepogrešljiv in v dobršni meri največ pripomogel k njihovemu slovesu.
To se je še posebno izrazilo v izteku nastopa, ko je napočil čas tudi za tri avtentične PFM skladbe, ki so bile vse po vrsti njihovi največji hiti. Za vse dolgoletne privržence bi bil namreč pravcati kriminal, če bi jih slučajno pozabili izvesti. Kratki venček klasik je odprl melodično rockovski "Maestro della voce" s popularnega albuma "Suonare Suonare" (1980), kjer si je Di Cioccio ponovno dal duška v vlogi karizmatičnega pevskega nastopača in zabavljača. Ljubitelji njihovih zlatih časov, ko so pomagali pisati zgodovino simfoničnega progresivnega rocka, pa so prišli na svoj račun predvsem z izvedbo epskega "Impressioni di settembre" in nepogrešljivo "E' festa", kjer so predvsem s pomočjo dominantne rabe hammondk, vnovič priredili fešto s katero so na imeniten način zaključili redni del nastopa. Za dodatek s katerim so se mnogo prezgodaj poslovili od občinstva so izbrali De Andrejev "Il pescatore" (po naše ribič), ki je poskrbel za z izdatnimi ovacijami nagrajeni zaključek tega v skorajda vseh pogledih odličnega nastopa. Ozvočenje je bilo skozi celoten nastop nad pričakovanji. Nekaj težav je bilo samo z basom, ki je nekajkrat le nekoliko preveč glasno zahreščal, a so ta problem uspeli še pravočasno fiksirati.
Stari mački so tudi tokrat potrdili, da so še vedno v vrhunski koncertnih formi in to navkljub temu, da so igrali samo dobro uro, znotraj ne najbolj primernega koncertnega prizorišča, ki pa je po ambientalni plati vseeno izpadlo boljše od pričakovanj in dejstvu, da je bil nastop skorajda v celoti namenjen izvajanju De Andrejeve zapuščine. Vsi tisti, ki so se v preteklosti že znašli na kakem PFM koncertu in bili tako že večkrat deležni izvedb lepega števila njihovih avtentičnih skladb, pa se s tem niso niti kaj prida obremenjevali, saj je tudi nabor del s katerimi so se poklonili legendarnemu kantavtorju in dragemu prijatelju, ponudil uro čistega glasbenega užitka.
fotografije: Alan Pepelko
na vrh