Čeprav sem zakrknjen metalec pa med najljubše izdaje letošnjega leta prištevam »nemetalski« album norveških hard rockerjev Audrey Horne, Pure Heavy. Zakaj? Eno poslušanje za razlago zadostuje, pa vendarle: bombastični refreni, ki te osvojijo v hipu, odlična inštrumentalna podkovanost vseh članov benda, kitarske vragolije dvojca Ice Dale/ Thomas Tofthagen in pozitivna energija, ki od Audrey Horne seva kot Černobil. Peterka iz norveškega Bergna, sicer znanega predvsem kot meki black metala je Pure Heavy pravkar predstavila na evropski turneji, ki je nam najbližje, na decembrski Dunaj, vnesla občutek poletne sproščenosti. Z Audrey Horne so nastopili nam že znani Pet the Preacher in povsem neznani 77.
Vsaka od treh nastopajočih skupin nas je zavrtela v raznolike vode rocka, prvi, danski Pet the Preacher, v vode umazanega stonerja, z obveznimi vplivi Black Sabbath in bluesy solažami vred. Bend je slovenskim tlom že poznan, saj so nastopili na lanskem Metaldays, a takrat niso prišlo ravno do izraza. Tokrat je bilo drugače, stoner pač najbolje deluje v temačnem, garažnem (če je zakajen še toliko bolje) okolju in v mali dvorani Arene je trio poskrbel za uspešno ogretje prvih nekaj glav, ki so se pred decembrskim mrazom skrile v dvorani. Pet the Preacher so letos izdali novi album The Cave & The Sunlight, predstavitvi katerega so namenili levji delež dobre pol urice dolgega nastopa, ki ga je publika pospremila s sinhronim, počasnim miganjem z glavami. Orange ojačevalci so dali vedeti, da nas čaka masten groove simplistične rifaže, distorziran bas in preprost, a udaren boben in Pet the Preacher so ponudili točno to. Zadet, počen vokal Christiana Hede Madsena in jamerski izleti odlično uigranega tria so brbotanju stoner mlakuže dali piko na i, grlo pa je hrepenelo po šilcu doma zvarjenega moonshinea.
Obetaven začetek so nekoliko zaustavili španski 77, ki imajo na Dunaju očitno precej močno fenovsko bazo, dvorana se je že solidno napolnila, publika pa je vročično spremljala še bolj vročične Špance. Do tu vse ok, izvedba je bila na visokem nivoju, energija benda izjemna, uigranosti odlična, zvoka prav tako, a od kakšne originalna avtorske note pa ni slišati niti verza, niti rifa, niti refrena. Imamo Airborne, ali res potrebujemo še eno kopijo rock dinozavrov AC/DC? Ime benda, letnica '77, je referenca na leto izida kultne AC/DC plošče Let There Be Rock in žal so Španci le bleda in generična »copy-paste« formula Bon Scott ere legendarnih Avstralcev. In to z naslovi komadov kot so Maximum Rock and Roll, Down and Dirty in Less Talk (Let's Rock) vred. 77 so torej postregli s kopico klasičnih hard rock klišejev, od vreščečega vokala, skupinskih refrenov ter pozerskega s seksualnostjo nabitega soliranja. Lepo, a povsem brez lastne duše.
Kar pa za norveške hard 'n' heavy kralje Audrey Horne, o katerih na primer celo ameriški mediji pišejo, da najboljši ameriški rock bend prihaja iz Norveške, nikakor ni ne velja. Kar je pri bendu fascinantno je to, da večina njegovih članov prihaja iz vod esktremnega metala, pa je njihov hard rock z elementi heavy metala preseže večino bendov, ki so doma le v tem žanru. Audrey Horne letošnjega septembra izdali odlično sprejeto ploščo Pure Heavy, ki povozi kot Kingova Christine, naslovni single zanjo pa je bila ultra nalezljiva Out of the City, kronana z zabavnim videospotom v katerem se fantje predstavijo v obliki mupetkov. Temu primerno so Audrey Horne pozdravili z uvodno temo The Muppet Show, ob huronskem navdušenju, sicer maloštevilne publike kakih stopetdeset glav, pa za začetek udarili z levjim srcem, Wolf In My Heart. Zvokovno so Norvežani prepričali v hipu, saj v primerjavi s precej spoliranimi studijskimi izdelki zveneli bolj umazano, garažno, če hočete. Lahko pa je zvok še tako dober in učinka ni, če ni pri stvari tudi bend. S tega vidika pa so Audrey Horne absolutni zmagovalci! Ni bilo trenutka, da ne bi z odra sevala izjemna energija razpoloženih Norvežanov, spontana dobra volja in nenarejena povezanost z občinstvom, kateremu so se vsi člani z izjemo bobnarja večkrat pridružili pod odrom. Adrenalinsko uro in pol so Audrey Horne zabelili z udarno setlisto, skorajda izključno sestavljeno s komadi iz Youngblood ter Pure Heavy, starejši izlet je predstavljala zgolj Blaze of Ashes (Audrey Horne). V živo je bil sleherni komad tako prepričljiv in nalezljiv, da sem prepričan, da bi bil v osemdesetih vsak lahko mega platinasti hit. Bend pa je poleg izjemne uigranosti razkazal še fantastično formo, z odlično vokalno predstavo karizmatičnega zabavljača Toschieja na čelu. A po mojem mnenju sta vso pozornost brez dvoma ukradla kitarska heroja Ice Dale (Enslaved) in Thomas Tofthagen (Sahg), ki sta servirala pravo enciklopedijo kitarskih potez, ki se jih v svojih najboljših časih ne bi branili ne Iron Maiden, na Van Halen, ne Thin Lizzy in ne Deep Purple. Tiste dvojne harmonije so naravnost vredne bogov! Audrey Horne so od prve do zadnje sekunde publiko držali v svojem primežu, jo v ekstazo spravili predvsem z eksplozivnima Out of the City ter Redemption Blues (ob katerem oživijo tudi penzionisti, ki že dišijo po cipresah), adrenalinsko vožnjo ter vrhunski in nepozabni petkov večer pa bo slabi uri in pol zaključili z This Ends Here.
Audrey Horne nikakor ne zamudite na Metaldays 2015!
na vrh