Namesto pirhov za Veliko noč, To Hate in Infidia v Ortu

Po vikendu nažiranja z velikonočnimi dobrotami je velikonočni zajček (Umazani dihurčki pravzaprav) za zaključek podaljšanega vikenda prinesel še koncerta na tradicionalno metalski ponedeljek v Orto baru. Ponedeljkov večer je kar pošteno zasnežilo in je Orto zato žal obiskalo nekoliko manj metalcev željnih kruljenja in žgočih kitar zaradi preobjedenosti z vsem cerkvenim, s čimer Velika noč seveda posiljuje v izobilju. Kakorkoli že, kljub temu se je zgornje nadstropje Orta kar lepo napolnilo, saj sta nas čakali še dve perspektivni slovenski metal zasedbi, tokrat štajerska naveza To Hate ter Infidia.

Prva je oder ob velikonočni pridigi zasedla skupina To Hate iz Čeršaka, ki postaja prava valilnica bendov. Zasedba To Hate pa od leta 2004 v slovenski prostor vnaša melodični death metal v stilu In Flames, At the Gates ali Dark Tranquillity. To Hate so že za dobrodošlico brezkompromisno odžgali udarno Key to the Suicide Area, ki je žal takoj pokazal spet površno ozvočenje v Ortu. Ritem sekcija, ki jo sestavljata Olci na basu in Tuty za bobni je sicer dinamična in pestra, a je bila žal tako glasna, da so se zaradi tega večkrat porazgubile kitare. Škoda, saj kitarski dvojec Jure Vandur/Marko Strnad žge odlične, s švedskim death metalom navdihnjene riffe in melodične pasaže, ki odlično popestrijo siceršnjo agresivnost in brutalnost. Ta leži predvsem v odličnem, surovem Juretovem growlu, ki se perfektno izkaže tudi v živo, Jure pa je z veliko karizmo tudi pravi frontman. Vokal je bil sicer ozvočen dobro, slabše se je izkazal le pri čistem, govorjenem delu Colour of My Death. Ker sta si zasedbi To Hate ter Infidia sorodni že zaradu skupnega bobnarja sta se zato odločili pripraviti manjše presenečenje. Pri komadu Omen je na odru družbo fantom iz To Hate delala pevka Infidie, Tina. Kombinacija ostrega growla in čistega, nežnejšega ženskega vokala je izpadal, če nič drugega, zelo zanimivo, saj sta se Jure in Tina odlično ujela. Po Burn Down With My Existence je prišla na vrsto še obvezna In Flames priredba, tokrat Swim z album Clayman, spet v družbi Tine, ki se je izkazala odlično, pa čeprav ženski vokal ni ravno pisan za ta žanr (pustimo zdaj Arch Enemy ob strani). To Hate so odžgali še tri prave himne gothenburškega metala in dokazali, da je v že precej izpetem žanru še vedno moč napisati sveže in udarne komade. To Hate – od Čeršaka do Gothenburga!

TO HATE:
1. Key To The Suicide Area
2. Colour Of My Death
3. Omen
4. Burn Down With My Existence
5. Swim
6. We Fuck 'Em Young
7. Room Of Eternity
8. Step Of Truth


Po To Hate je sledilo nekaj nežnejšega metala z mariborsko power metalsko zasedbo Infidia, ki je pozornost nase pritegnila predvsem z odličnim, lani izdanim Epjem Led By The Light. Da punci in fantje ne počivajo so dokazali z obilico odigranih komadov novejšega datuma, kot je bil začetni Soulburn. Spet se je žal pokazalo šibko ozvočenje kitar, ki so se večkrat slabše slišale. Kljub temu so inštrumentalno odigrali na nivoju, žal je nekajkrat Tina rahlo pofušala, predvsem pri odigranih priredbah, a je lastne komade odpela toliko bolje. Prvo priredbo smo dočakali s fantastičnih komadom švedske progresivne power metal zasedbe Evergrey, Blinded. Gre za vokalno precej težaven komad, ki ga zmore z neverjetnim občutkom odpeti le vokalist skupine Tom Englund, zato je bilo prav pri tem komadu še največ vokalnih kiksov. Za nežnejše duše se je prilegla baladna Lunaine, nato pa še novejša priredba, poskočna pop skladbica novih Nightwish, Amaranth, ki pa je vsaj precej dobro pisana Tininemu vokalu. Zanimivo je bilo slišati Starchild v akustični izvedbi (osebno mi je sicer precej bolj všeč orginalna verzija), udarno One Step From Hell ter Losing My Dreamland, nato pa najboljšo priredbo večera, kultni Gutter Ballet, legendarnih Savatage, ki je bil odigran in odpet suvereno in dostojno. Okus je nekoliko pokvarila priredba klišejskega power metal štikla Sonate Arctice, My Land, a je okus popravila ena boljših sklad z Epja, Vision. Čas je bil, da se tudi Jure Tini oddolži za njeno gostovanje in skupaj z Infidio je odpel Children of Bodom uspešnico To Hate. Za konec je prijetno presenečenje doživel Šujo, ki mu je skupina posvetila W.A.S.P. klasiko Wild Child s katero se je tudi zaključil koncert. A bend je seveda dobil zahteve po "Zugabe" in za čisti konec so nam Infidia namenili še odlično zaigran Edguy hit Superheroes.

INFIDIA:
1. Intro
2. Soulburn
3. Alive!!!
4. The Dreamer And The Nightmare
5. Blinded
6. Lunaine
7. Amaranth
8. Like No Tomorrow
9. Starchild
10. One Step From Hell
11. Losing My Dreamland
12. Gutter Ballet
13. Twist Of Fate
14. My Land
15. Vision
16. Hate Me
17. Wild Child
---dodatek---
18. Superheroes


Fotografije: Aleš Podbrežnik
Besedilo: Rok Klemše