»Blame Canada!« je v vulgarni epopeji South Park: Bigger, Longer & Uncut pela Kyleova mama in Kanado celo obtožila, da sploh niso prava država. Tudi če ne, hvala bogu lahko Kanado okrivimo tudi za to, da je svetu dala Devina Townsenda, enega najbolj samosvojih glasbenikov na svetu, ki kljub dvajsetletni karieri in prav toliko albumih (oz. celo več) preprosto ne usahne. To je znova dokazal z aktualno dvojno ploščo Dark Matters (recenzijo lahko preberete TUKAJ) na kateri se je znova srečal s svojim alteregom Ziltoidom, obenem pa tako mimogrede navrgel en DTP album.
Devin je točno vedel koga vzeti na turnejo. Njegovemu unikatnemu glasbenemu izrazu se približajo le redki, a eni takih so brez dvoma norveški posebneži Shining, verjetno edini bend na svetu, ki je iz komornega akustičnega jazz projekta odplaval v vode shizofrene zmesi jazza in black metala. In če benda ne poznaš vnaprej te nič ne more pripraviti nanje, med prvimi toni Blackjazz mastodona The Madness and the Damage Done je nemo buljil celo naš, vsega vajeni, urednik. Heh. Norvežani so v dobre pol ure Areno pregnali v brezizhodni avantgardni svet norij v katerem te namesto kartastih vojakov Srčeve kraljice iz Alice v čudežni deželi lovijo na videz nezdružljive proste jazz forme, blast beati, disonačne kitare in psihotične, utrgane klaviature, vsemu skupaj pa kot Nori klobučar izvrstno poveljuje Jørgen Munkeby, ki vsesplošni občutek, da si del scenarija Leta nad kukavičjim gnezdom, le še poveča, ko si za vrat povezne saksofon in iz njega izpiha najbolj nepredstavljivo izprijene zvoke (čeprav na Devinovem projektu Casualties of Cool, kjer gostuje pri komadu Moon dokaže, da je celo zmožen mirnosti). Ja, med njihovim nastopom se v vsemu kaosu ves čas res počutiš kot bi te po hotelu Overlook preganjal psihotični Jack Nicholson, Shining pa te po dobre pol ure pustijo psihično resnično izmozganega.
Po noremu norveškemu kvintetu je bil čas za delni obrat. Termin je bil rezerviran za glavne ameriške predstavnike djenta, Periphery. Periphery sicer niso tako neposredno povezani z jazzom kot Shining, vendar je v njihovi glasbi zaznati kar nekaj jazzerskih vrlin, kar je osnova za vsako skupino, ki se zgleduje po Meshuggah. Skupina je logično poudarjala skladbe z zadnjega dvojnega albuma Juggernaut: Alpha & Omega (recenzija TUKAJ). Po kratki inštrumentalni skladbi je skupina udarila s skladbo Icarus Lives s prvenca, s katero je kljub začetnemu slabemu zvoka pokazala, da je dobri formi. Zvok se je sicer do konca deloma popravil, a do perfekcije ni prišlo. Kljub temu, da je bil boben preveč na glas, se je dalo ostala glasbila prijetno razločiti. Vsekakor pa se je skupini videlo, da so zelo dobro organizirani med sabo. Tu gre predvsem opazka na tri kitariste in basista, ki so med seboj neverjetno usklajeni in se točno zavedajo, katero linijo morajo igrati. Največ energije je sicer premogel hiperaktivni Mark Holcomb, medtem ko sta kitarista Misha Mansoor in Jake Bowen ter basist Adam Getgood na čase delovali malce utrujeni. Verjetno je to tudi posledica dolge turneje, ki se je začela v ZDA, skupina pa se je po kratkem premoru odpravila v Evropo. Kljub znakom utrujenosti je skupina svoj 45 minutni set izpeljala prepričljivo. Večjih napak ni bilo zaznati, tudi pevec Spencer Soltelo, ki je s svojim glasom kamen spotike, je svojo vlogo odpel zelo na nivoju. Na bobnih pa je izžareval nori Matt Halpern, ki je s svojim smislom za ritmiko pokazal, da je bobnar svetovnega kova. Periphery so po videnem sposobni opraviti boljši nastop. O sami uigranosti tu ni nič pripomniti. Tudi sam zvok kitar je resnično močan. Kakšna sprememba bi bila potrebna le v repertoarju, ki je poudarjal bolj preproste metalcorovsko obarvane skladbe z Juggernaut. A kaj več si lahko obetamo le, ko bodo Periphery glavni akter na turneji.
Če je kdo pojem neumornega je to vsekakor Devin Townsend. Človek (ali pač?) namreč od leta 2009 preprosto ne pozna rdeče luči, saj je očitno v neskončnem zelenem valu brez ustavljanja. V dobrih šestih letih je namreč nanizal osupljivih sedem studijskih izdaj (od tega tri dvojne) ter neštete kilometre na odrskih deskah po svetu. Je to dobro ali slabo? Vsakemu svoje, a česa takšnega kot je preveč Devina Townsenda pač ni. Po stari navadi je lepo napolnjeno Areno med čakanjem na to, da oder zasede bend zabaval utrgan kolaž foto montaž Devinovega plastelinastega obraza, v nepozabno uro in četrt dolg valček pa so nas Kanadčani zavrteli z inštrumentalno Truth ter takoj z eno boljših, hitrejših in udarnejših skladb z nove plošče, Fallout. Mednjo se je vokalno Devin še nekoliko boril, kar je tudi odkrito priznal, a že med rušilno Namaste (z albuma Physicist na katerem je v drugačni »townsendovski« luči sicer združil zasedbo Strapping Young Lad), ki je poskrbel za najbolj metalski trenutek seta je Townsend kričal kot zver. A v najlepši luči se je v tistem trenutku predstavil Ryan van Poederooyen, saj je za šalo stopil v čevlje bulerje Genea Hoglana in činelce in bas bobne mlatil kot za stavo. Bend se je z vsakim odigrani komadom ogrel in zvenel bolje in bolje, Townsend pa je tudi v nadaljevanju presenetil z odličnim izborom komadov, ki je posegel dlje v njegovo preteklost. S čudovito Night celo na sam začetek njegove solo kariere, legendarni Ocean Machine, s Storm pa na enega boljših albumov Accelerated Evolution. Ob tako bogati studijski zakladnici je resnično težko tako izbrati, kot pričakovati svoj omiljeni komad, a Townsend je to pot ponudil pravo mero starega in novega. Ves čas pa ob vrhunski izvedbi, ki ji blizu pridejo le redki, prav nihče pa ne doseže iskrene, odrske Devinove figure, ki je ves čas nezaigrano hvaležen za vsakega člana še bolj hvaležne publike, da o odtrganemu humorju, ki mu lahko parira zgolj Mikael Åkerfeldt ne izgubljam besed. Devin je svoj aktualni album Z2 tokrat predstavil le z March of the Poozers z nalezljivim groove tempom o malih, nadležnih nezemeljskih bitjih izgleda sramne mošnje osemdesetletnika, ob blesavem Lucky Animals pa je celotna dvorana, kot vedno, po zraku mahala z jazz rokicami. Naj se počutiš še tako neumno, z rokami boš mahal ravno tako kot nekdo, ki zraven tebe stoji v Manowar majici. Brez magične Life ne bi smel miniti noben Devinov koncert, zopet je za presenečenj poskrbel prastari Christeen, le Devin pa namesto tega, da publiko pusti kričati po dodatki, ki tako ali tako sledi, raje nagovori in ponudi čudovito, presunljivo solo izvedba prelepa Ih-Ah! Mnogo prehitro je nato sledilo slovo z epskim Kingdom, prehitri konec pa je bil tudi edina slabost vedno norega druženja s Townsendom in njegovo bando kanadskih kmetavzov.
Besedilo Periphery: Primož Novak
Besedilo Shining, Devin Townsend: Rok Klemše
Devin Townsend letos prvič prihaja tudi na Metaldays! Ne zamudite ga v ponedeljek, 20.7.2015 v Tolminu!
na vrh