Le tri leta so bila potrebna, da so ameriški rock velikani Kiss splavili nov studijski album. Če smo na prejšnjega »Sonic Boom« (2009) čakali debelo desetletje, so Kiss z njim očitno ujeli studijsko formo in kmalu izdali nov, jubilejni dvajseti album dolgoletne kariere. Nosi preprost naslov »Monster«, njegova izdaja konec lanskega leta pa je prišla kot nalašč za novo poletno turnejo po Evropi, kamor so se ameriški giganti vrnili po točno dveh letih.
Tokratno pohajkovanje po Stari celini zajema vsega 12 terminov, večina od teh seveda daleč v osrčju skandinavskih in nemško govorečih dežel, vseeno pa so na svoj račun lahko prišli tudi njihovi slovenski oboževalci, ki so se lahko s skupino srečali pred dnevi pod odrom avstrijskega Nova Rock festivala, ali pa v italijanskem Codroipu, kamor sta se odpravili tudi prijateljski Rockline in Paranoid posadki. Blizu Codroipa se nahaja Villa Manini, slavna beneška rezidenca, v kateri je nekaj časa prebival celo sam Napolen Bonaparte. Ogromni atrij večnamenske vile pa svojo veličastno zgodovino piše tudi še dandanes, saj je v zadnjih letih gostil že številne glasbene velikane, naj omenim samo gostovanja skupin R.E.M., Iron Maiden, Whitesnake, Foo Fighters, Radiohead, Motörhead... Dolgemu seznamu nastopajočih v beneškem zgodovinskem hramu so se torej pretekli ponedeljek pridružili tudi Kiss.
Sonce je pripekalo kot za stavo, ko so se prvi obiskovalci že gnetli pod odrom v pričakovanju, da se od blizu srečajo s svojimi glasbenimi idoli. A še pred glavno atrakcijo večera so okoli osme ure zvečer na megalomanski oder stopili RIVAL SONS, mlada kalifornijska rock zasedba, ki svoj navdih črpa iz bluesa in hard rocka sedemdesetih, zato ni čudno, da prejemajo močno medijsko podporo s strani Classic Rock magazina, na straneh katerega sem se premierno s skupino srečal tudi sam. Rival Sons so se odločno zoperstavili neugodnim razmeram (termometer je še vedno kazal preko 30 stopinj celzija) in s suvereno predstavilo dokazali, da se tudi manjše skupine lahko kosajo z zahtevno nalogo ogrevanja publike na velikih koncertih. Njihov stil vsebuje reciklažo bogate zakladnice Led Zeppelin idej, a z vokalnimi manevri Jaya Buchanana, ki bolj kot na Roberta Planta spominjajo na Paula Rodgersa (Bad Company). Hard rock s primesjo bluesa in retro zvenečimi kitarskimi rešitvami, ki se ga ne bi sramoval niti sam Glenn Hughes! S serijo štiriminutnih komadov avtorskega materiala, večinoma iz aktualnega albuma »Head Down« (2012), so Rival Sons z odliko predstavili svoje ime, ki bi ga znali privrženci klasične šole rocka v prihodnosti še velikokrat izgovoriti.
Zaradi megalomanskega šova na KISS koncertih je bilo na dokončno pripravo odra potrebno potrpežljivo čakati vse do devete ure zvečer, ko je padel ogromen zastor z logotipom benda, skupina pa je predstavo otvorila s skladbo Psycho Circus. Res so na oder prinesli pravi cirkus – že uvodni komad je postregel s pirotehničnimi dodatki, ki jih tekom koncerta res ni manjkalo. Kljub natančno zrežiranemu in naštudiranemu šovu je bilo komično opazovati basista Gena Simmonsa, ki so ga glasni poki nekajkrat prestrašili, pri eni izmed skladb je za trenutek celo padel iz ritma.
Kiss so glasbeni velikani, ki jim je svetovni trg uspelo osvojiti s formulo skrbno premišljenih tržnih potez, njihov skrajno korporativni pristop je bil za sredino sedemdesetih, ko so začeli s svojo potjo navzgor, malodane revolucionaren. Kiss taktiki, ki jih je povzdignila med največje, sledijo še danes. Nagovori frontmana Paula Stanleya tako ostajajo produkt patetične ameriške logike, saj ne izgovarja besed iz svojega srca, pač pa besede, ki jih želi slišati množica. Kako bi si lahko drugače razložil uvodni nagovor po skladbi Shout It Out Loud, ki je šel nekako takole: »Čeprav nismo še nikoli gostovali v vašem mestu, se počutim, kot bi bil od nekdaj del te družine«. Nekje na sredini koncerta je Stanley glasen odziv publike doživel s stavo na rivalstvo med bližnjim Vidmom do Milana, uporabil je torej identično finto kot že pred dvemi leti, ko sem jih gledal v Malmöju na Švedskem, s to razliko, da je takrat kot kost za glodanje obiskovalcem vrgel z omembo osovraženega Štokholma. Stanley in Simmons svoj manipulatorski posel obvladata do potankosti, zato jima množice ni bilo težko vpeti v vodila, v katera so obiskovalci ostali zagozdeni še dolgo po koncu koncerta.
Čeprav so, zamaskirani v znamenito belo-črno kombinacijo obraznih poslikav, Kiss na promocijski turneji novega albuma »Monster«, sta se v igranem repertoarju znašli zgolj dve njegovi skladbi, Hell or Hallelujah ter Outta This World, pri kateri sta v ospredje s solo točkama stopila kitarist Tommy Thayer in bobnar Eric Singer. Kiss so še trdneje kot večina klasičnorockovskih velikanov zagozdeni v času svojega komercialnega zenita, zato je set lista gravitirala globoko nazaj v sedemdeseta, manjkali niso seveda niti hiti iz osemdesetih, kot sta Lick It Up in I Love It Load, tistim boljšim poznavalcem skupine pa so se sline zacedile predvsem ob igranju komadov War Machine in Heaven's on Fire. Zvočni pogoji so bili dobri, sploh v primerjavi s koncertom Iron Maidnov na isti lokaciji pred dvemi leti, ko so zvok odnašali sunki vetra.
Ko je govora o Kiss koncertih, je seveda govora o pravem koncertnem šovu! Kiss so za potrebe evropske turneje prilagodili podobo odra, za katerega je Paul Stanley pred njenim pričetkom obljubljal, da bo nekaj povsem novega, še nevidenega. Kljub tem samopoveličevalnim besedam je bilo že zaradi samo iz vidika skromnejšega finančnega vložka težko verjeti, da bi zgolj za potrebe kratke aktualne turneje uspeli prekašati nastope iz leta 2008, ko so na obsežnem evropskem obhodu praznovali 35-letnico delovanja.
Pa smo imeli vseeno veliko za videti! Prvi veliki vrhunec je prišel s skladbo God of Thunder in Simmonsovim bas solom. Tehnično povprečen basist je v ospredje postavil svojo karizmo in že v štartu zavzel šovmakersko pozicijo, točko pa končal tik pod streho odra, kamor je pritrjen na kavlje poletel kot batman. Sledila je izvedba komada Love Gun, ki jo je Paul Stanley odpel kar na mešalni mizi, sredi morja oboževalcev. Šlo je za izredno ekstazičen moment, zanimivo pa je bilo opazovati publiko, ki se kar ni mogla odločiti, ali bo s pogledi spremljala Stanleya na mešalni mizi, ali preostalo trojico na vizualno popolnem odru. Izlet po škripcu do mešalke bi se lahko končal tudi tragično, saj je nek italijanski kreten splezal na ramena svojega prijatelja in Stanleya na poti nazaj skoraj uspel zrušiti. Magičnost druge polovice koncerta je le še povečalo morje konfetov med zabavljaškim hitom Rock and Roll All Nite, ki je že napovedal bis z Detroit Rock City in I Was Made for Lovin' You. Pri slednjem se je Geneu Simmonsu pripetila gromozanska napaka, saj je že po prvem refrenu ponovno želel podvojiti refren, svojo zmoto pa je ugotovil šele po nekaj dolgih sekundah. Živa komedija, s katero pa so Kiss nehote dokazali, da igrajo in pojejo v živo. Zaradi let so namreč njihovi vokali že načeti, zato se že dolgo pojavljajo ugibanja, koliko pomoči dobivajo iz mešalke. Epski Black Diamond je vedno dobrodošel v njihovi set listi, po kopici hitov v zaključni fazi koncerta pa zaradi svoje atmosferične narave nekako ni bil najboljša izbira za slovo od Ville Manin.
Kaj poreči po koncu? Kiss ostajajo zvesti svojemu prestižnemu stilu, s katerim obiskovalcem svojih koncertov poleg glasbene dostavijo tudi vizualno poslastico. Zaradi pretiranega posvečanja lastni odrski podobi sicer večkrat trpi sama glasbena izvedba, kljub temu pa jim niti najhujši zasmehovalci ne morejo oporekati, da svojega posla ne opravljajo prekleto dobro. Še vedno. Dokaz tega je bil tudi koncert v Codroipu, kjer so kljub relativno slabemu obisku (razlog verjetno tiči v naviti ceni vstopnic) uprizorili še eno izmed predstav slavne šminkerske blagovne znamke. Naj živijo Kiss! »Forever«!
na vrh