Ni kaj. Soulfly, novi album, nova turneja. Tokrat brez postanka v Sloveniji, pa vseeno. V bližini. Neposredni bližni. Na ljubki lokaciji dvoranice Il Deposito Giordani v italijanskem Pordenonu. Soulfly je vsekakor drugo ime za post-Sepultura kariero velikega in karizmatičnega Maxa Cavalere. Mož je to pot v vlogo spremljevalnih skupin povabil manj zanimivi zasedbi. Eno mesto je bilo znova oddano za melodične metalcore razgrajače Incite, drugo pa za avstralske HC/grind core burkeže King Parrot.
Čeprav je bil pričetek napovedan za osmo uro, so prvi na oder, to so Incite, stopili šele ob 20.45. V dobre pol ure so fantje uprizorili vpogled v avtorsko mlačno in že dobro prepoznano glasbeno kuliso, ki je sicer premogla tehnično suvereno in kredibilno predstavo, s solidnim zvokom, kot ga je gradilo izključno nizko uglašeno hrumeče osemstrunsko veslo kitarista. Jasno je bilo, da so ljudje prišli v prvi vrsti na koncert zaradi Maxa Cavalere, zato niso izkazovali mnogo zanimanja za to kaj se dogaja na odru, čerav je pevec že kar nadležno skušal ubirati vse možne pristope, da bi izvabil iz nekaj firbceh, ki so bolj vlljudnostno spremljali koncert, vsaj kanček povratne energije in reakcij. Nič posebnega torej. Melodično in brutalno. A kup podobnih bendov je na svetu, z malo ali nič avtorske karizme, zato lahko Incite štejemo, le za prijetno uvodno razvedrilo, ki pa bo kaj hitro utonilo v pozabo. Zakaj ravno Incite? Odgovor že vrsto let nikakor ni težak. Gre namreč za bend, v katerem deluje na vokalu Richie Cavalera, sicer posvojenec Maxa Cavalere.
Oder so nasledili avstralski King Parrot. Že s samo pojavo na odru so hardkoraši vnesli precej kaosa in zmede na prizorišče. To je bil tudi njihov namen. Čeprav se Avstralci naslanjajo tudi na iztočnice grindcorea, je prav šov vokalista, vlekel vso pozornost nase. V glasbenem smislu je to precej dolgočasna zasedba, ki kompenzira avtorsko nezanimivost z odrskimi »izgredi«. Sploh, ko primerjaš tehnično podkovanost ekipe, saj dosegajo druge svetovne skupine podobnih žanrskih iztočnic precej več avtentičnosti in zanimivosti v svojih pristopih. Prav tako v aranžerskem smislu. Skladbe delujejo precej kaotično in brez smiselnih komponističnih rešitev, z večkratnimi prehodnimi preskoki v težko združljive vodilne motive. No očitno Avstralija ni ravno prava dežela za tovrstno zvrst ekstremnih žanrskih vej glasbe. Kakorkoli, je pevec s svojimi »neumnostmi« poskrbel za kup lucidne in na trenutke celo prikupne zmešnjave. Od kazanja zadnjice, do pljuvanja vsevprek, pri čemer so mu složno pomagali tudi ostali tovariši v ekipi, do nenehnega polivanja publike s hektolitri vode, pri čemer smo bili močno ogroženi tudi (vsega) trije uradni fotografi tega večera. Psovke in (v bistvu sporočil) omejene »nebuloze«, so bili nekako pričakovani manevri, ki pa bi nemara vžigaii le pri ljubiteljih jutranje (televizijske) nedeljske matineje za najmlajše.
Prizorišče se je resnično zapolnilo s kakšnimi 500 glavami za nastop Soulfly. Kar dolgo se je čakalo nanje. Nemalo vzklikov naslovljeniih z »Andiamo!« in »Alora?!?« ter žvižgi znaveličanosti je odjeknilo. Potem pa stopi na oder končno šamanski Max v družbi odličnega kitarista Marca Rizza, s katerim sodeluje že več kot 10. let (še od časov albuma »Primitive«), 23. letnega sina Zyona Cavalere na bobnih, medtem ko je bas kitaro vihtel priložnostni koncertni legionar Mike Leon. Bend je po pričakovanju predstavil novi studijski album »Archangel«, publika pa je prišla seveda tudi po Sepulturo. Max je tako prvikrat dvignil streho z dvorane, ko je spravil publiko v delirij ob napovedi izvedbe klasike Refuse/Resist. Bend se je moral k Sepulturi po pričakovanju v nadaljevanju še nekajkrat vrniti, da je nastop lahko ohranjal visoko intenziteto. Vsekakor ni treba posebej izpostavljati, da Max le še občasno spomni na svoje stare zlate čase vokalne interpretacije. Moči so pošle, karizma pa je ostala. In ta šteje. Neverjetna karizma je zakrila vokalno skrhanost, ki je občasno zabolščala na plano. Bend je prejemal med nastopom korenito pomoč iz mešalne mize. Naefektiran je bil po pričkovanju maksimalno Max, ko se je loteval vokalnih dolžnosti, Rizzo pa je nekajkrat z odličnimi solažami speljanimi skozi strupeno našpičen sustain efekt opozoril, da gre za res vrhunskega kitarista, na katerega se lahko ritmični Max, vselej varno naslanja. Vse funkcionira kot mora. Vključno z ritem linijo. Nižja uglašenost - zlasti v drugem delu se je bend uglasil za pol tona nižje, je izvabila tudi v izvedbah klasik Sepulture odličen zvočni groove, ki je hrustal tla pod nogami in ob katerem so se korenito tresle hlačnice. Svoje je pristavila kombinacija tribalnih ritmov, ki so obvezna in visoko pričakovana začimba Soulfly predstave, historično odtisnjene preko lika in dela zasedbe Sepultura.
Max je bil skozi koncert odlično razpoložen, vedre, če ne kar židane volje. Nasmejan. Publiko je nekajkrat dvignil z ogovarjanjem v nekaj priučenih italijanskih besedah. Najbolj zabaven je izpadel, ko mu je zmanjkalo italijanskih besed in je pričel s kombinacijo, kot: »Are you porko dio?« malo zatem: »Are you porka madona?«. To je vsekakor izvabljalo salve smeha iz publike, Maxa pa povratno neizmerno zabavalo. Mož se je skozi leta konkretno »uprasil«, niti za milimeter pa se ni odrekel svoji rastafarianski konfekciji. Med koncertom je konkretno oznojen svojega hoodijea vseeno slekel ter z long sleeve majico do konca koncerta reklamiral Behemoth, ki so za valentinovo nastopili v Ljubljani.
Bend je tik pred zaključkom dvignil publiko tudi z izvedbo Motörhead priredbe Ace of Spades. Očitno je leto 2016, leto Motörhead priredb. Tudi Soulfly so se na tak način poslovili od edinstvenega Lemmyja. Ob tej priložnosti sta vskočila na oder kitarist in pevec zasedbe King Parrot, s čimer so fantje (sedaj v formaciji seksteta) izvedbeno učvrstili groove in vokalno vpitje. Publiki se je mešalo, v koncu je padel še Soulfly projektil Eye for an Eye, bend pa ni zaključil koncerta z obveznim dodatkom, pač pa v izhodu prešel na vodilni motiv Motörhead klasike Bomber s tem, da je Max medtem, brez posebnega teatra, odkorakal z odra. Ta je obstala v transu še nekaj minut po koncertu in nikakor ni hotela takoj sprejeti »čudeža«, da dodatka pač ne bo.
Luštno srečanje, po abortiranem nastopu zasedbe v Zagrebu leta 2009, ko je avtor tega prispevka sklenil, da Cavalere ne bo več gledal v življenju. A takrat je morala biti Maxova krvna slika obtežena z zanimivo kombinacijo zaužitih substanc pomešanih z alkoholom. Torej. Če je poveljnik Max "čist", pričarajo Soulfly "nagroovano" in našpičeno koncertno izkustvo, ki je odsev bogate kilometrine, izkušenj, vsekakor pa odigra veliko vlogo tudi »poslovna« rutina. Še vedno dovolj atraktivno in grabežljivo! Lepo obtežena set lista, s pozornostjo usmerjeno izvedbi novih skladb albuma "Archangel", Maxov ego pa je ostal ubrzdan in potešen med koncertom. Profesionalen. In kot povedano. Karizma ostaja. In ta pretehta. Tudi ob izvedbi Sepulturinih klasik, ki bodo v repertoarju večno senčile glasbo zasedbe Soulfly. Po tej plati (p)ostaja Max vrste legenda.
na vrh