Turisas in Dragonforce, v letu 2009 pravzaprav zmagovita kombinacija združena za turnejo po Evropi, sta skupini, ki sta močno zlezli pod kožo ljubiteljem pravljic in fantazijskega sveta. Obema skupinama pa so k zvestobi zavezani zlasti mlajši poslušalci, ki za razliko od generacij, ki so odraščale še ob prebiranju basni in pripovedk v družbi prasketajočega ognjiča kamina babičine izbe davnih dni, tovrstne opijate danes zajemajo skozi virtualni svet računalniških igric.
Mariborski Štuk, pred časom pomembna pridobitev za Slovenijo, kar se popestritve kvalitetne koncertne ponudbe tiče, ki hkrati s tem bogati tovrstni utrip tudi na slovenskem Štajerskem, je bil ob 20.30, ko so na oder prikorakali finski vikinški metalci Turisas, prav lepo zapolnjen. Deklice in mladeniči prve vrste, so sprožali skoraj prave krike histerije, ko so se na odru narisali njihovi heroji Mathias Nygård (vokal), Jussi Wickström (kitara), Olli Vänskä (violina), Netta Skog (harmonika), Hannes Horma (bas kitara) in Tude Lehtonen (bobni). Turisas so izmed mlajših skupin, prelepa popestritev metalskega cirkusa. Njihova glasbena zmes obsega v prvi vrsti žanrsko različico power metala z lovkami uperjenimi na integracijo folk in simfoničnih elementov. Ker pevec Warlord Nygård kljub stasu in glasu le ni vsemogočen, so Turisas vse klavaiturske in simfonične linije, ki jih gospod sicer odigra v studiu, imeli v zvoku nasnete. Harmonikašica Netta Skog, ki je pomagala skupini že na evropski turneji v letu 2007, si je prislužila, po skrivnostnem izginotju Janneja Mäkinena pred letom dni v Amsterdamu, stalno mesto v skupini. Sicer pa? Ljubitelji odiranja živalic, pomazani obrazi z rdečo barvo krvi, pristna vikinška konfekcija, ki jo sestavljajo kože, usnje in oklepi... In preko tega odličen metalski marš. Himnični napevi zmagovite ritemske taktirke, odličnega folk prepleta harmoničnega melodiciranja violine in harmonike. Hitro, uigrano, kompaktno, nadvse energično in pod odličnim poveljevanjem pevca Warlorda, so Turisas širili svoj gnev in slo po krvi, ko so skozi polja izvojevanih bitk strumno sekale metalske koračnice, kot As Torches Rise, To Holmgard And Beyond, The Messenger, In The Court Of Jarisleif, Sahti-Waari in doslej povsem ponarodela priredba disko zvezd sedemdesetih Boney M z naslovom Rasputin.
Zasedba je izvedbeno zrasla za konkretno stopnico višje, glede na njihov nastop v Graškem Orpheumu pred letom dni in pol, ko so po Evropi takrat odpirali koncerte pred Iced Earth. Zlasti se je čutila še mnogo večja sproščenost, kohezija energične uigranosti, predvsem pa je ta samozavest in vera v lastno glasbo bila kronana s prepričljivo odrsko igro. Vsa reč izpade zaradi te prepričljive odrske vživetosti tako, kot da bi skupina Turisas dejansko živela pravi "battle metal" princip. Upajmo seveda, da samo na odru. Warlord, hripavega glasu kakšnega Stallonejevega Rockyja s počenim nosom, je spravil v ekstazo prisotne zlasti po izkazanem navdušenju nad laškim pivom, rekoč, da jih na vseh lokacijah vedno zalagajo le s podpovprečnim Heinekenom in podobnimi zvarki, ob katerih je celo nizozemsko pivo boljše. Ah ti nori Vikingi! Privoščite si zabavo z njimi, takoj ko se za to izkaže priložnost. Njihov princip zabave, popolnoma izpolni obiskovalca! Turisas so na odlični poti, da si kmalu prislužijo na prihodnji turneji status "headlinerja". Vse kar potrebujejo sedaj za to je, da čim prej izdajo tretjo studijsko ploščo! In še za hitro referenco. Č eje kdo slučajno videl nastop Alestorm pred Grave Digger, lahko rečem, da jih Turisas pošljejo z levo roko nazaj v jaslice otroškega vrtca.
Dragonforce so skupina, ki črpa navdih iz tipičnih postavk power metala. Da zakrije vso generičnost, pa ubira spet svojo pot. To je igranje podrejeno maksimalni hitrosti, ki jo lahko še sproducira človeško telo. Na Dragonforce smo čakali nekoliko dlje, kot sem pričakoval. Ob 22 uri in kakih 20 minut preč, se je veseljačenje s skupino le pričelo. Dragonforce so sekstet. Bobni so pomaknjeni na desno stran, na levi je prostor za klaviature, sprednjo udarno linijo pa tvori četvorček pevca, basista in obeh kitaristov. Ker je skupina znana po ekstremnem šolskem drilu in kitarske solaže v enakovrednih duelih obeh kitaristov časovno dosegajo tudi po dve minuti ali več, so si Dragonforce na odru omislili še manjši oder. Ta je porinjen spredaj na rob in na njem je dobrodošel vsak član, ki se znajde v vodilnem položaju znotraj skladbe. Seveda služi ta dodatni oder tudi kot ponjava s katerega se člani sunkovito odrivajo v zrak ter počenjajo razne odrske vragolije, v prid akrobacijam, ki dodatno začinijo in popestrijo sam odrski performans skupine.
Zanimivo je, da so Dragonforce Britanci. Očitno je starokopitna Velika Britanija šele sedaj odkrila, da lahko power metal tudi trži. Sicer v maksimalno nakičeni in izumetničeni preobleki, a vseeno. ZP Theart na vokalu, je bil takoj v začetku koncerta silno slabo slišen, a o ga že v otvoritveni Heores Of Our Time navili na želeno jakost. Najbolj zanimivi del zasedbe, ki jo tvori dvojec kitar Herman Li in Sam Totman, premore neverjetno mero eksplozivnosti. Gre za nenehno tekanje po odru, vihtenje kitar v različnih pozah, solaže so ekstremne, ogromno je preprijemanja preko vratu, ultrasoničnega tapinga, z obvezno implementacijo vražjega obešanja po tremelih. Skratka enkratni odrski cirkus, kdo bo hitrejši, pardon. Kdo bo najhitrejši. Ob tem je zanimivo, kako si lahko fantje vse to v glavah zapomnijo, kajti iz instrumentov letijo neskončne plejade ekstremno hitro odigranega zaporedja tonov. Skupina je na trenutke v izvedbi tako agresivna, da se pričnejo v zvočni sliki instrumenti, zlati na delih kjer gre za preplete solaž obeh kitar in klaviatur, med seboj pravzaprav "tepsti".
Skupina uživa tudi v Sloveniji veliko priljubljenost in sodelovanje publike s skupino je bilo na trenutke naravnost fanatično. Praktično cela dvorana, resnično konkretno nabita, je vseskozi sodelovala v verzih s skupino in se ubogljivo odzivala na diktate ZP Thearta. Skupina, ki je na tej turneji predstavljala svoj četrti studijski album z naslovom "Ultra Beatdown" (2008), je temu primerno odprla svoj šov s Heoroes Of Our Time, svojo moč, samozavest in popularnost, pa potrdila z The Last Journey Home, skladbo prav tako iz aktualnega albuma, s katero je zaključila regularni del koncerta. Navadno zaključki koncertov pripadajo starejšim skladbam.
Skozi cel koncert nas je spremljala ekstremna melodičnost, da ne rečem kar celokupna simfonična pretencioznost. Seveda je del namernega pretiravanja ob vsem tem izkazanem pompu in odrskem teatru obvezna zaščitna znamka te zvrsti, ki jo Britanci kot Dragonforce obvladujejo v malem prstu. So mojstri svoje veščine in tudi to pot so s svojo močjo prav v vsem prepričali. Njihov princip, ki ga sami radi imenujejo "nintendo metal", ali še drugače povedano, odlična glasbena podlaga za "Pack-Man-a", je superiorno funkcioniral. Seveda ni šlo brez trenutkov zgrešenih tonov, kajti pogled na oder je neverjeten, ko se prikažejo na njemu Dragonforce. Streljanje iz vseh razpoložljivih sredstev. Ne glede na ceno. Samo, da je vse skupaj podrejeno ekstremni hitrosti, ekstremni sili soliranja. Celo zahtevano pravilno igranje tonalitet motivov skladb, je tako lahko občasno žrtvovano. In je tudi bilo. Vendar je bilo teh mimostrelov na srečo v celokupnem seštevku le v obsegu števila prstov ene roke. Vsekakor ta ekstremna telovadba zahteva svoj davek, zato so Dragonforce vključili v repertoar tudi klaviatursko solažo, kjer je na odru zabaval dvorano Vadim Puzhanov, ki je po videzu spominjal na razdrapanega Justina Hawkinsa (The Darkness) po neuspelem kemijskem poskusu, medtem ko so ostali nabirali v zaodrju novih moči. Točko na klaviaturah je popestrila tudi gostja Netta Skog iz zasedbe Turisas, ki se je ob tej priložnosti s svojo harmoniko še enkrat prikazala na odru. Seveda kulturno opravljena, brez pogansko vikinških izpadov.
Rajanje z Dragonforce je trajalo uro in tričetrt, skupina pa je z dodatkom vred, ko se je ljudem skrajno zmešalo ob uspešnicah Valley Of The Damned in Through The Fire And The Flames, kjer je ZP Theart razdelil prisotne v levi in desni del ter izvabljal ločen povratni hrup obeh strani dvorane, zaključila repertoar vsega enajstih skladb, v visokem, z energetsko voltažo ekstremno nabitem nivoju iz katerega se je mladež pod odrom kar težko predramila ter povrnila v realnost.
V celokupnem seštevku lahko pritrdim, da je bil koncertni dogodek odlično izpeljan na vseh nivojih (zvok, odrska osvetlitev, živahnost skupin), svoje pa je prispeval zelo dober obisk zavzete publike, kar je doprineslo dodatne plus točke, kot zagotovilo tvorbe magičnega vzdušja te, posebne metalske ceremonije. Zlasti je ob vražjih Dragonforce prispevalo k izrednemu celokupnemu ozračju tega koncertnega spektakla dejstvo, da so Turisas s svojim navdušujočim performansom frontalno izzvali Dragonforce in tako pravzaprav v marsičem, kot predskupina, delovali glavnemu nosilcu večera povsem enakovredno in po enovitem fokusu lastne glasbene vizije, celo bolj prepričljivo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh