Februarska "kadilnica of Death" se je umestila v pravšnji termin koncertno mirnejšega tedna. Okej, v Šiški so tega dne istočasno brili norca iz sebe Let 3, v Biljardni hiši so svoje vanilijeve vonjave razširjali San Di Ego, nekaj 80 kljubovalnih metalskih src, pa se je nabralo v Orto baru, kjer so nastopili avstrijski mehki melodični emo/HC/metalcoreovci Rant (ne, ni šlo za spremljevalna skupino Ian Hunterja) in domača zasedba Cowboys from Hell, ki preigrava klasike zasedb Pantera, Machine Head, Alice In Chains, Sepultura, Metallica, Rage Against the Machine in po novem? Tudi Motörhead!
Ura se je prevesila v pol deseto (zvečer kakopak), na oder Orto bara so stopili nadebudni avstrijski »glasbeni goliči« Rant. Glede na to, da so ob njihovem nastopu gornji prostor Orto bara zasedali le oštirji, se mi je znova pripetilo, da sva z Anjo vstopila pravzprav na prizorišče, kot prva poslušalca. Pa čeprav sem se tudi tokrat na vse kriplje »trudil zamuditi« na koncert. No, skozi naslednje minute, so ljudje le počasi pričeli kapljati v prostor, kviintetu pa se je ob nadebudnih razgledih končno odvalil kamen od srca, zato so z nastopm nadaljevali precej bolj sprošeno. Entuziastični pevec in bobnar sta večkrat v premorih razdrla iz grl nekaj klišejskih parol s katerimi sta skušala priklicati ljudi bliže, a so ti bolj kot ne preko nastopa, spremljali dogajanja raje iz previdne oddaljenosti. Skratka fantje ne prinašajo novega glasbenega viharja artistične inovativnosti, ne revolucije. Ustvarjajo nekakšno mehko verzijo metalcorea, kjer je vokal kombiniran med čistim melodičnim pristopom in vreščanjem. Skladbice temelječe na štirih do petih akordih, z nič solažami in ekstremno malo prehodnih kitarskih okraskov, gradijo na »down tuned« groove-u, godil je kovinski zvok snare bobna, ki je v zvočni podobi tudi izstopal. Metalcore je tako zmehčan, da se bend približuje prvinam HCja. Je pa vse podrejeno melodiji lepo počesanih fantkov. Kredibilen in suveren nastop, pri čemer je treba izpostaviti, da je pevec nekajkrat zašel iz idealne vokalne linije in to tudi za neskromnega pol tona. Brez presežkov in avtorske inovativnosti torej. Zvočna slika pa hreščeča. Miks nerazločen. Od tod opazka, da je kovinski zvok snare bobna še najlepše zvenel med nastopom.
Cowboys From Hell je zasedba skvašena iz ekipe, ki natanko ve kaj hoče. Glavnino gradijo izkušeni glasbeniki Igor Žonta (vokal), Miha Oman Buco (ritem kitara), Edi Ejaq Udovič (bas kitara), ki imajo za seboj precej kilometrine v zasedbah, kot med drugim Revolver, Lady's First, Mit, Almost Rage, The Fifth Season - kjer smo Ejaqa leta 2006 klicali še »ljubkovalno« Edi,… V ekipi se na bobnih nahaja neverjetno talentirani mladenič David Bordon (Morana), medtem ko je standardnega kitrista Vasilija Sušanja (ex-Su-Shine) zaradi bolezni (samo za ta koncert) nadomestil izvrstni Andrej Rot (Tide). Bend je po pričakovanju zaiigral in odigral odlično predstavo. V začetku je potreboval Igor nekaj časa. da ogreje glasilke na ustrezno delavno temperaturo (I'm Broken), potem pa so stvari stekle kot se šika. Tudi zvok zelo dober. Kitari sta odlično grabili, bas linija je detonirajoče parala eter in se razločno slišala v miksu, bobnar David pa je dokazal, da velja za enega najbolj talentiranih bobnarjev mlade generacije na slovenskem, ki se razvija in izpopolnjuje rapidno. Pravzaprav ni kaj dodajati. Le to, da je bil vokal Igorja v miksu zvočne slike prepotiho nastavljen, zato se ga je občasno slabše slišalo. Neverjetni Rot je le v nekaj dneh preglodal material in ob tem z veliko dostojnostjo obdelal tudi vse solaže. Buco je znova poudaril, da velja za enega najboljših ritem kitaristov v slovenskem metalu. Bend se odlično zaznava, menjava Vasilija z Andrejem, ni pravzaprav v ničemer vplivala na predstavo. Kvaliteta zadržana. Publiki se je mešalo ob odličnem izboru skladb. Vrhunec je nedvomno Ace of Spades velikih in nepozabnih rock'n'roll pankrtov Motörhead. Sicer pa je repertoar osrečil prav vsakogar. Zaobjema namreč izvrstno paleto izvajalcev od katerih prebira skupina izvedbo priredb.
Super žur, super energija. Izkušeni glasbeniki so se naposled lotili prav tistega kar se v zadnjem času lotevajo v končni fazi vsi izkušeni glasbeniki v Sloveniji. Preko kariere preideš skozi nekaj bendov, se trudiš z avtorsko glasbo, ob koncu pa pristaneš pri preigravanju priredb. To namreč naposled pritegne publiko na tvoje koncerte. Tako to gre. V letu 2016. Žalostno, a tako pač je. Na slovenskem. Lepo bi bi bilo da bend nemara ustvari s časoma tudi kaj avtoskega materiala. Si predstavljate, da bi bil eklektična mešanica vseh skupin katerih priredbe preigravajo?
na vrh