Rodoljubac veljajo danes za lokalne legende severnoprimorskega rock'n'rolla. Za seboj imajo dolgoživo kariero, ki sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa vendar so komaj letos povili svoj drugi dolgometražni studijski album, ki so mu nadeli direkten in nadvse pomenljiv naslov »Rodoljubac«.
Maratonski večer sta odprli dve »pobrateni skupini«. Prve, to je zasedbo Neverend, smo zamudili drugi, to pomeni koroški Savage Semen, pa so odbrencljali v času dostojne minutaže energetsko prijetno dozo hrupnega rock'n'rolla v katerega so vmešani vpliv HC punka, kakšen izmed riffov pa je znal zatuliti in zadoneti tudi stonersko. V začetnem delu nastopa je imel kvartet nekaj težav z ozvočenjem kitare, sicer pa smo doživeli prepričljiv ognjeni krst skupine na severnem primorskem.
Ker je bil petek in ker je to dan, ko se končno človek rahlo pri polni zavesti polno odklopi, ure in minute niso več štele. Nasploh če gre za MINK, klub nameščen v podzemlju, kar pomeni, da poseduje hermetično zaprto zvočnost, od koder ne pririne na površje niti najbolj nedolžen decibel, kar pomeni da bi tam lahko organizirali rajanja do jutranjih ur, v kolikor? Ne bi pred leti postali policijska država in se ne bi vsak, ki ima »pet minut preveč časa« v življenju, vtikal tja kjer mu ni mesto. V magijo rock'n'rolla (glavno da je Stane Vidmar razvalil v Cerknem in da bo Tereza Kesovija v kratkem v Tolminu, pa bo svet znova rešen press). No »obveščevalna služba«, ki deluje na relacij MINK – glavno tolminsko križišče – Kovačija, je navkljub hudim deževnim nalivom tega večera delovala brezhibno in MINK se je ob dogledni uri tik ob začetku nastopa Rodoljubac tudi pridno napolnil. Vsi so znova tu, saj poznajo Rodoljubac zelo, zelo dobro. Bend je od prvega do zadnjega takta in udarjenega tona narekoval divji tempo, ljudje so pridno sledili maršu, glavnina prijateljev, ki je pod konkretno dozo alkoholnih derivatov, dobrohotno večkrat zibajoče ter lagodno uzurpirala samo pročelje odra.
Rodoljubac so izredno izkušena skupina. Bobnar Rok Peršolja, ki se je prekaljeni rock'n'roll stezosledcem Davorju, Damirju in Domnu priključil pred kratkim, je vnesel v ekipo pravo svežino. Rodoljubac so na podlagi nove pridobitve, ki zaobjema med drugim tudi tehnično višjo podkovanost novega bobnarja, okrepili ritmično kinetiko skladb. Tako učinkuje podoba kvarteta na odru izvedbeno neverjetno prepričljivo. Damir je odpel izvrstno predstavo, pri tem v gestikulacijah dolguje za navdih kakšno rudno Bruce Dickinsonu. Davor je razvijal masten in nasršen, podrto garažni zvok, ki je vlekel tudi na kitaro Phila Campbella (Motörhead) s katerim je pokril ogromno prostora zvočne slike (z izvrstnim soliranjem vred, nekje v prvi polovici koncerta je moral zamenjati kabel, ker se mu je pokvaril »jack« - nimaš kaj, to je rock'n'roll), levo pozicijo odra je zavzemal na videz najbolj prijazni član skupine, zanesljivi dolgin na bas kitari viskozno spretnih prstov Domen, ki je skrbel za jedrnato pulziranje najnižjih tonov. Damirja je bil poln oder. Tekal je z leve na desno, se postavljal z nogo na monitor, spremljal vsak zapeti verz z gestikulacijami proste roke ter seveda nad vsem prepričal s prodornim in nepopustljivim vokalnim šovom, kjer ob najbolj punkesko zapeljanih skladbah ni primanjkovalo »porogljivo odsekanega bevskanja«.
Bend je obdelal po dolgem in počez novi studijski album »Rodoljubac«, ki postreže s petnajstimi povsem novimi skladbami polnokrvnega avtorstva in definira glasbeno pozo skupine v letu 2016, tu niso manjkale točke EP-ja »Terrapija šoka«, vsekakor pa ne do tega dne v Posočju dodobra ponarodele klasike prvenca »Greatest Hits« (2000), kjer je prvo mesto pobrala izvedba progresivno punkerskega epa Hojak, kot tudi ne točk iz EPja "Na čelu evolucije (2005) ter albuma "1713" (2008). Epsko je spoznanje, ko ti bend iz popolnoma Orgasmatronskega Motörhead ritma nenadoma prede v 9/8 takt ob katerem bi se zdrznil tudi stari dobri Dave Brubeck.
Kolikor se skreše resnice skozi neposredno gorčino krute realnosti vsakdana uporniškega gneva Damirjeve poezije, toliko je na drugi strani tudi doziranja s sarkastično in lucidno zabelo pravega občutka za humor, ki spremlja samo esenco skupine od pamtiveka.
Da ne dolgovezim! Izvrsten žur, ki mu ni hotelo biti konca in po katerem publika ni izpustila bedna kar tako z odra, ko je ta iskal pot v zakulisje. Stara šola punka vtkanega v divji stampedo primordialno togotne različice rock'n'rolla dostavlja na sceno torej nov studijski izdelek skupine Rodoljubac in utrjuje njeno unikatno glasbeno karizmo prvovrstnih glasnikov upora, ki se neti izpod Migovca že 20. leto zapored. Živel torej T'minski rock skvašen na domačih tleh!
na vrh