Don Mentonyeva invazija na studio 14 javnega radia je bila dolgo časa planirana, četudi ne ravno dobro prikrita zadeva. O načrtovanemu kvačkanju posnetkov, ki bi nekje v bližnji prihodnosti vneto branili barve težko pričakovanega koncertnega Don Mentony albuma, se je v glasbenih krogi šušljalo že dalj časa. Janez je načrte prvič javno razgalil prav v interjuju za RockLine (več o tem tukaj), od takrat pa so številni za snemanje določeni termini večkrat misteriozno, a glede na Žanov razmeroma unikaten vzorec dojemanja časa povsem razumljivo, poniknil v neznano. Serijsko pojavljanje v tančico skrivnosti ovitih terminov na uradni spletni strani zasedbe, kjer smo namesto prikazovanja številk v datumski ali kaki drugi časovni obiki lahko več mesecev zapored spremljali ples vprašajev, je vljudno puščalo dovolj prostora za dvom v končno realizacijo projekta. Petkov večer je bil torej v tem pogledu prelomen, kolesje Don Mentony Banda je končno spet dobilo zalet in če bo vse po sreči, bo od jeseni naprej končno spet mlelo v polnem pogonu!
Janez Zmazek je za valovsko avanturo svojo četico dodobra izuril, jo do kraja discipliniral, s tem pa je večer vseskozi malenkostno izgubljal na spontanosti, ki smo je bili od Don Mentonyevih živih ekscesov vselej navajeni. Svoj delež pogojno rečeno predvidjivosti je s seboj gotovo prineslo dejstvo, da so Don Mentony rogovilili v živo, prek radijskih valov, z mislimi, da je v slabi uri in pol potrebno poskrbeti za urno predstavitev zajetne bere železnin. Diskografski prelet Mentonyevih cvetk je bil tako serviran z očitno naglico, a z dovolj žmohtno dostavo, ki je iz rok Žana vselej zagotovilo prvovrstnega brcanja prvinskega rock & rolla.
Najnovejša inkarnacija kluba Mentonyevih, navkljub zanimivi zvokovni adaptaciji, ki svoje obrise kaže v prisotnosti harmonikaša Boštjana Doriča, seveda ostaja zvesta hladnokrvnemu drilu strupenega blues rocka. Omenjenega v petek zvečer pričakovano ni manjkalo. Zmazek je v sebi lasnem slogu spesnil barvit in dinamično smelo zaokrožen prelet moralno oporečnih diskografskih vrhuncev, ki se v primerjavi s skopljeno kreaturo modernega rocka vse bolj zdijo kot stvaritve iz drugega planeta. Dobro znani motivi kot A štekaš, Hopla konopla ter seveda Dobra mrha, so nagovarjali neposredno, samoironično in brez olepšav, torej kot se za rock & roll spodobi.
Zmazek je z načrtno pomladitvijo zasedbe dobil v uporabo izjemno vitalen glasbeni kolektiv, ki je skozi večer plaho izkazoval dovolj mladostniškega entuziazma za odkrivanje čarov bazičnega rocka, seveda pa so Žanovi mentorski prijemi poskrbeli za strokovno umestitev kvalitet posameznikov v svobodomiselno in bohemsko navdahnjeno glasbeno kolesje. Poleg prej omenjenega Boštjana Doriča, katerega temperamenti harmonikaški izlivi so že pošteno rjastim bluesovskim frazam nadeli odraz svežine, ter odlično utečenega ritmičnega kolesja basista Klemna Terana in bobnarja Žige Kožarja, je ostalo tudi dovolj prostora za sentimentalno obujanje spominov na davno minule dni. Govora je seveda o eni in edini "beli snežinki", večini nevajenih tipičnega Žanovega sarkazma znani predvsem pod nazivom Tomo Jurak. Primarna zadolžitev omenjenega je bila skrb za dostavo spremljevalnih vokalov, na žalost v petek zvečer slišanih le mestoma. Temeljni izrazni element, ki je Don Mentonyu zagotovil večno slavo, pa seveda ostaja zvok kitare. Gotovo ni naključje, da je Zmazek dobršno mero bremena kitarskih solaž zaupal mladeniču, ki sliši na ime Luka Vehar. Dvojec je tekom večer namreč izmenjal kopico navdušujočih melodičnih dialogov, ki so večer razbremenili vsakršne prisotnosti enoličja kitarske igre. Opaziti je bilo, da sta se Vehar in Zmazek pri kreiranju solističnih izletov polaščala različnih rešitev, tako v vsebinskem, kot tudi karakternem smislu. Veharjev pristop je gradil na mnogo subtilnejši, razumevajoči podobi, medtem kot je Janez po starošolsko ostajal zvest žmohtnosti in ostrini ruralnega blues rockerskega izraza. Ta raznovrstnost je oplemenitila motivno in slogovno bogastvo izraza in vliva novih življenjskih moči suvereno odtegnjenim Ko noč zamenja dan, Rekla je ne, v spominu pa bo gotovo še dolgo ostala domiselna izvedba skladbe Sedem let, začinjena s slide igro otipljivih melanholičnih odtenkov.
Petkov večer v družbi Don Mentonya je pričakovano obudil skomine po obujanju slave in moči osnovnih vodil rock glasbe, sočasno pa žlehtnobno pomagal pri diagnosticiranju vse slabše krvne slike modernega rocka na slovenskem! Čeprav mirno kukajoč iz ozadja ter hladno odrinjen od vsakršnega medijskega cirkusa, Janez Zmazek tudi v letu 2009 ostaja eden nespornih prvakov domače rock scene, pa če so te besede intelektualno degeneriranim odvisnikom od frigidnosti popularne kulture všeč ali ne! Preprosto, takih kot je Žan že leta ne delajo več!
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh