Tinkara Kovač je ponovno med nami, začuda živa in zdrava, čeprav resnici na ljubo nikoli ni odšla. Nekako v skladu s slaboumnim senzacionalizmom genialnih glav za krmilom kolesja slovenskih promocijskih služb bi lahko pričakovali, da se bo punca pravzaprav "reinkarnirala" na odru Kina Šiške. No kakorkoli že, Tinkara Kovač je z nastopom na velikem odru samooklicanega centra urbane kulture predstavila novembra izdano kompilacijo "The Best Of", s katero pod drobnogled jemlje doslej prehojeno glasbeno pot, ki je tekom trinajstih let intenzivnega glasbenega udejstvovanja povila 7 albumov.
Izbira koncertnega repertoarja Tinkare Kovač je bila na moč podobna naboru predstavljenemu na prej omenjeni best of kompilaciji, nekaj malega je bil premešan le razpored izvajanih skladb. Tinkara ni ničesar prepuščala naključju. Njena šest članska zasedba je z uvodno "Če je to vse" hitro stopila na pota vnaprej določenega scenarija, ki opaznejših odstopanj v smeri improvizacij ni dopuščala. Odrska komunikacija je vseskozi ostajala na nivoju predvidljivega, tako je temu primerno fanovska degustacija kariernih presežkov glasbenice večinoma minevala v lovljenju discipline. S tem Tinkarino "preživetje" večera skozi oči najzvestejših oboževalcev seveda ni bilo v ničemer ogroženo, trpel pa je njen imidž v očeh tistih, ki si od obljubljenega rokerskega spektakla drznemo obetati kaj več od v večini dobesednega prenašanja studijskih zapisov na koncertne odre.
Tinkara je prepričala z izjemnim vokalom, suverenim v vseh predstavljenih legah, ki ostaja najbolj prepoznaven element pevkinega izraza. Korektna glasovna dostava je skupaj z redkimi rahlo spremenjenimi aranžmajskimi postavitvami vdihnila novih življenjskih moči skladbam kot "Odhaja poletje" in "S tabo". Posrečena rearanžiranja vajenih skladbenih struktur in oblik so skreirala definitivne vrhunce večera, vsekakor pa gre tukaj opozoriti tudi na nekaj ne ravno posrečenih manevrov, ki so na trenutke skočili nepričakovano blizu vsaj navidezni neuigranosti zasedbe. Eden takih kiksov je v ušesa zarezal prav na sredi sveže "Ljubezen je padla z neba", kategoriji manj posrečenih priredb naproti pa je strumno zakorakala tudi presenetljiva izposoja Men At Work klasike "Down Under". Ob zdaj že pregovorno odlični akustiki šišenskega objekta smo pogrešali tudi kanček več znakov življenja od rahlo zibajočega se para spremljevalnih vokalistk, katerega doprinos celostni zvokovni postavitvi zasedbe je bil pravzaprav ničen.
Utrip celotnega koncertnega dogajanje je seveda podajala Tinkara, praviloma predvsem po zaslugi prej omenjenega vokala. Svoj delež pozornosti so zase zahtevale tudi neredke flavtistične akrobacije, med konkretnejšimi odklopi v tej smeri velja omeniti predvsem vživeto izvedbo skladbe "She", pred katero smo bili na kratko poučeni o veličini lika in dela Jethro Tull veseljaka Iana Andersona. Tinkara je našla tudi nekaj časa za poklon Robertu Plantu, ta je bil kot nadvse prijetno presenečenje serviran v obliki všečne izpeljave "29 Palms". Pogumno ni kaj, a brez opaznejšega odziva publike. Prvega v seriji rafalov ubranega petja slednje, predvsem njenega ženskega predstavništva, je požela "Od zvezd pijan", s svojevrstnim presežkom v smislu odzivnosti publike pa smo se srečali v samem zaključku nastopa, ko so na pamet naučeni stihi "Brez laži" vseljudsko odmevali ob vzorčni in komaj slišni kitarski spremljavi.
Tinkara Kovač je s prepričljivim, za slovenske standarde popularne glasbe v marsičem nadpovprečnim nastopom uspešno sklenila simbolično splavitev izdane kompilacije, s tem pa je po svoje pričakovano dodatno utrjen tudi njen status vodilne figure domače (zadnja leta vedno številčnejše) pop rokerske falange. Če kaj potem lahko Tinkari očitamo le manjko karizme (punca na odru deluje precej statično), ki kar kriči po konkretnejši dopolnitvi odrske prepričljivosti.
Fotografije: Robi Lipej
na vrh