L.A. Guns so še eni odlični glam metalci iz druge polovice osemdesetih, pravzaprav vse tisto, kar je ostalo v skupini, po nastanku Guns N' Roses in Blind Melon. Prvi trije albumi gotovo krasijo domačo zbirko albumov slehernega zanesenjaka tovrstne šole rocka. In vendar so novi časi spremenili marsikaj za L.A. Guns. Danes imamo namreč dve L.A. Guns skupini. Eno vodi pevec Phil Lewis, drugo pa kitarist Tracii Guns. Žal fanta nikakor ne prideta na skupno valovno dolžino. Med njima vlada razkol in vsak med njima vleče uzdo v svoj konec. Kljub temu bi lahko rekli, da je verzija L.A Guns s Philom Lewisom in bobnarjem Steveom Rileyem bolj blizu starim in pravim L.A. Guns, kot pa različica L.A. Guns s Tracii Gunsem na kitari ter Jizzyjem Pearlom na vokalu. Slednji je prispel v zasedbo za album "Shrinking Violet" (1999), po izdaji albuma L.A. Guns kmalu zapustil, a se pridružil Traciijevi verziji lansko leto. Jizzy Pearl je pred tem služil liku in delu hišne zasedbe famoznega Los Angeleškega kluba Whiskey A Go Go imenovani Love/Hate, ki je izdala v devetdesetih ducat albumov, za krajši čas pa je v novem mileniju vskočil tudi na mesto Ratt pevca ter prispeval vokal za prvenec zasedbe Adler's Apetite.
Tako so se v Evropi znašli na turneji znova Traciijevi L.A. Guns. Znamenito mestece poleg tržaškega letališča v Slovenskem zamejstvu Ronchi dei Legionari (slovensko Ronke), so tako obiskali drugič v enoletnem presledku. Pred nastopom L.A Guns sta se na odru zvrstili italijanska pohujšljiva r'n'r različica Nasty Tendency za njo pa glam rock alternativci Venrez, ki spremljajo celotno turnejo Traciijevih L.A. Guns, v vlogi predskupine. Žal smo tokrat prispeli zelo pozno v Rock Club, tako da smo ujeli zadnje izdihljaje Venrez na odru. Poleg Tracii Gunsa in Jizzy Pearla zapolnjujeta to različico L.A. Guns postave danes še Jeremy Guns na bas kitari, ki je prispel v zasedbo leta 2006 in bobnar Chad Stewart, ki se je pridružil skupini leto kasneje.
L.A. Guns so pričeli sicer sanjsko. Z dvema surovima utripačema istoimenskega prvenca "L.A. Guns" in sicer Electric Gipsy in Bitch Is Back. Publika, ki je v klubu štela slabih 100 glav je vzkipela, ko je prepoznala klasiki. Temu je sledila po pričakovanju ležernejša Decide, sicer odlična balada albuma "Shrinking Violet" (1999). Jizzy Pearl je napovedal skladbo v teatralnem slogu: "This is a song from our latest album!" , kar je nosilo simbolično vrednost. Tracii Guns se očitno sramuje kasnejših L.A. Guns albumov, ki jih je izdal s Philom Lewisem, točneje dveh, medtem ko je zadnji "Tales From The Strip" (2005) izšel celo brez Traciija v postavi. Zasedba nadaljuje s predobro znanim albumom "Cocked And Loaded" in odvihra skozi klubski prostor s pravzaprav obvezno klasiko Never Enough spevnega refrena, ki znova spravi v galop razbeljene italijanske glave ter ducat slovenskih obiskovalcev (zlasti iz goriškega konca).
Jizzy Pearl, ki je prispel na oder vidno okajen in alkoholno "vzdražen", ni pel optimalno. Zlasti se je to čutilo v delih, ki so terjali večjo sofistikacijo. Tam namreč ni bil povsem natančen in se je malček lovil v melodiji verzov. K sreči ni pozabil peti verzov, a mu je zmanjkovalo sape, ko je vokal postajal vse tanjši, kjer je bilo to najmanj potrebno (Dreamtime, The Ballad Of Jayne, ali Zeppovsko podkovani Over The Edge - edino izvedeno skladbo tretjega L.A. Guns albuma "Hollywood Vampires"). V Over The Edge se je še kako poznal primanjkljaj klaviatur, vsaj v The Ballad Of Jayne, pa bi si fantje lahko opasali akustične kitare, vsaj Jizzy ter povlekli več pristnega energetskega žmohta iz izvedbe te skladbe na odru.
Tracii Guns je pokazal, da je odličen kitarist, ki je odraščal pod močnim vplivom Jimmyja Pagea (Led Zeppelin). Nekatere linije v solažah se ne sramujejo bližnjih vzporednic v razporeditvi not in poziciji "pull off" momentov. Kakorkoli obračam, je jasno, da se Tracii Gunsova verzija skupine oklepa slave prvih treh albumov. Jizzy Pearl po karizmatičnosti, roko na srce, ne seže Philu Lewisu niti do kolen. Poleg tega je njegov vokal kvečjemu relativno dostojni približek Lewisa in reč nikakor ne odzvanja v živo na način, ki bi se te lahko kako globlje dotaknil ob konzumaciji te verzije L.A. Guns.
Tako počasi je vodenela tudi predstava. Vse bolj, ko se je koncert bližal zaključku. V drugem delu si je zasedba dovolila izredno ležernost in obtičala kar na preigravanju priredb. Tako so Rip And Tear prelili v Ramones priredbo I Just Wanna Have Something To Do. To je neverjetno. Kaj je obsedlo danes skupine, da tako na debelo preigravajo Ramones? Nedolgo tega smo to okusili tudi na koncertu današnje inkarnacije Skid Row v Trevisu. Vokale v Ramones priredbi je "fušajoče" oddelal basist Jeremy Guns, sledi pa Hendrixova Red House, ki jo igra doma v sobi vsak otročiček, kar je vzbudilo novih 10 minut dolgočasja. Tu se je kratkočasil na vokalu kar Tracii sam, ki je kasneje izzvenel v solističnem "jammu", kot kopija Jimmy Pagea. Na oder se vrne Pearl in zasedba odigra še en krog klasike Rip And Tear ter se po uri in deset minut pospravi z odra. Že to, da potrebuje Jizzy Pearl premor med koncertom je znak, da njegov glas ni svež, pač pa deluje na odru v letu 2010 že precej ubogo ter skrhano. Povsem sprejemljivo pa je to, da so se fantje lotili dveh Love/Hate priredb, zlasti odlične Black Out In The Red Room iz kultnega istoimenskega Love/Hate prvenca.
Potem, ko smo pričakovali, da se bodo L.A. Guns oddolžili v dodatku s serijo klasik, pa je sledilo izzivanje z Guns N' Roses. Točneje z Bob Dylanom. Naslova prežvečene klasike ni treba niti omenjati. Razvlečeno na slabih deset minut, je nasledila naposled končno še ena klasika L.A. Guns s prvenca in sicer Sex Action, potem pa so se fantje dokončno poslovili.
Ob tem je neverjetno tudi to koliko zvezdništva premore in si ga še vedno dovoljuje Tracii, saj je po koncertu ekspresno divje odbrzel iz kluba v tour bus in kar se da skrivnostno hitro poniknil izpred oči javnosti. Ostali člani so delili avtograme in se fotografirali še pozno v noč po koncertu. In vendar. Ne glede na to, da je silno hvaležna in nezahtevna, a več kot intenzivno vživeta italijanska publika, enkrat več rešila podobo koncertne izkušnje s Tracii Guns verzijo L.A. Guns, pa to ni spralo grenkega priokusa, da je zasedba v Ronchi dei Legionari ostala obiskovalcem še marsikaj dolžna. Namesto kraje minut z izvedbo priredb, še najmanj ducat L.A. Guns klasik.
In nauk te zgodbe? Če ste ljubitelj L.A. Guns, je vredno obiskati verzijo s Tracii Gunsem. A ne več kot enkrat. Na žalost pa druga verzija L.A. Guns s Philom Lewisom le redko zaide v Evropo. Kakorkoli obračam, se je Rock Club tega večera enkrat več kopal v pozitivni energiji in zelo lepem vzdušju, za kar se lahko zahvalimo odlični podpori publike. Predvsem so temu lahko hvaležni Tracii Guns in njegovi L.A. Guns. Očitno je namreč, da jih Italija drži nekako pri življenju tudi v novi dobi, saj s tako izkazanim polovičarstvom, kje v Nemčiji ali Skandinaviji nimajo na odrih Tracii Guns s kompanijo resnično kaj iskati.
fotografije: Martin Prezelj
na vrh