Soen so leta 2012 s svojim prvencem Cognitive čez noč postali ena opaznejših novih, progresivnih rock skupin, k čemur je vsekakor pripomoglo dejstvo, da je skupino ustanovil nekdanjih Opeth bobnar Martin Lopez, za izjemne bas linije pa poskrbel edinstveni Steve DiGiorgio. No, brez dvoma so Soen pritegnili tudi z izjemno kvalitetnim materialom, ki je preveval Cognitive. Od tedaj so Soen postali precej pogosti gostje naših odrov, pri nas so predstavili tudi naslednika prvenca Tellurian, tokrat pa, prvič v Orto baru, sveži album Lykaia.
Na tokratni turneji so si Soen izbrali žanrsko zelo ustrezno predskupino, norveške Madder Mortem, ki letos obeležujejo dvajseto obletnico delovanja. Skupini poveljuje pevka Agnete, za katero se je izkazalo, da na odru ne stoji le zaradi lepšega, temveč je svojim močnim, prezentnim in avtoritativnim vokalom predstavljala osrednjo točko nastopa skupine. Norvežani so svojo kariero začeli kot atmosferični doom metal, kasneje pa v svojo glasbo dodajali vse več in več progresivnih tendenc. Poleg raznolikega pevkinega vokala so tako fantje postregli z nekaj nepričakovanimi in kompleksnejšimi potezami, ki pa žal niso uspele prepričati do te mere, da se ne bi debelo uro dolg nastop začel kmalu vleči, Agnetin vokal pa postajati nekoliko bolj nadležen kot na začetku.
Čedalje težje se je zato čakalo na začetek skrivnostnega "likaičnega" rituala s Soen, ki so novi album Lykaia, poimenovali po arhaičnem grškem ritualu, ki je predstavljal tranzicijo v odraslost, del le-tega pa naj bi bila tudi likantropija, torej transformacija pubertetnih moških v volkodlake. Ritualistični prizven so Soen dobili že s samim začetkom in basovsko izdatno podprtim Canvas, uvod čigar je bil malenkost zgrešen, a so izkušeni člani benda napake hitro odpravili. Soen so ob izvrstni zvočni sliki v odlični luči predstavili aktualni album, ki ga je najbolje odrazila vrhunska, sedemminutna mojstrovina Opal. Dobro razpoloženi bend je svoje razpoloženje hitro prenesel na publiko, ki je tokrat presenetila, saj je bil koncert obiskan nad pričakovanji, med publiko pa je bilo tudi precej mladih obrazov, kar gre jemati z velikim optimizmom, da tudi mladina da nekaj na kvalitetno glasbo. Soen namreč ni težko pritegniti, saj jih odlikuje izjemna ritmična podlaga globokega basa in izvenserijskega Lopezovega bobnanja, melodičen in speven vokal Joela Ekelofa (ki z vitkostjo in »belt buckle« močno spominja na Wolowitza iz Big Bang Theory, hehe) ter kitarske vragolije Marcusa Jidella. Soen so s tokratnim koncertom dokazali, da se uspešno oddaljujejo od oznake »kopija Tool« in, da v njih tli potencial postati vse večji in večji.
na vrh