Andy Timmons je kitarski as. Eden tistih glasbenikov, ki sodijo v samo svetovno špico venomer, ko nanese debata o izpiljenosti kitarske igre. Večplastna glasbena podkovanost, kot tudi izredna glasbena širina ter naklonjenost izzivu skozi eksperiment tega umetnika, ga je pripeljala do mnogih prestižnih nazivov in nagrad, prav tako pa do sodelovanja z eminentnimi imeni glasbenega sveta. Oditi večkrat na turnejo z Olivio Newton John kot del spremljevalne postave ni kar tako. Možakarja, ki je prvikrat opozoril nase, kot kitarist prvih treh albumov glam rockerjev Danger Danger, zelo rada vidita v skupni družbi na odru tudi Steve Vai in Joe Satriani, kadar nanese beseda na G3. Sploh ko se na sporedu koncertnih turnej znajdejo termini v Dallasu in njegovi bližnji okolici. Timmons je po rodu iz Indiane, a že leta živi v Teksasu. No, Andy Timmons pa je leta 1998 obiskal tudi Ljubljano. Takrat je nastopil kot del spremljevalne skupine enega najboljših svetovnih rock bobnarjev Simona Phillipsa (Toto). Poleg sodelovanja s Phillipsom so znana sodelovanja tudi s Kipom Wingerjem, Paulo Abdul, The Beach Boys, Paulom Stanleyem (Kiss) ter seveda s plejado vrhunskih kitaristov, ki so vsak po svoje, tako ali drugače, s svojim genijem zaznamovali zabaviščni svet rock n' rolla pa tudi jazza. To so med drugimi Steve Morse (Deep Purple), Mike Stern, Paul Gilbert (Mr. Big), Eric Johnson... Spisek torej še zdaleč ni zaključen.
Andy Timmons je v Bluesiano prispel ob družbi bobnarja Roba Arshaviana in basista Mikea Deanea. Torej je zasedba nastopala kot Andy Timmons Band. Ura je bila že kar pozna, krepko se je bližala deseti zvečer. Navadno se v klubu Bluesiana prično koncerti najkasneje ob pol deseti zvečer. To pot se je malo čakalo, saj obisk ni bil ravno hvale vreden. Istega večera je namreč potekalo v Vrbi na Kroškem in samem središču tega letoviškega mesta druženje lastnikov avtomobila znamke Golf. Kljub temu je Timmonsa pričakala v prostoru konkretna četica glasbenih navdušencev, vse skupaj kakih 100.
V koncertu dolgem, reci in piši, dve uri in petnajst minut, je Andy do potankosti predstavil svoj glasbeni karakter. Ta je sledil čistim instrumentalnim lekcijam. To so bile prave sanje vseh kitarskih navdušencev, ki so se tega večera znašli na prizorišču v Bluesiani. Timmons ni potreboval veliko časa, da je povsem uročil občinstvo. Možakar je rocker od glave do pete. Tega v svoji odrski pojavi ni skrival. Vendar pa v svojo večplastno izdelanost kitarskega karakterja učinkovito in pretanjeno vpleta figure, kjer je potreben silno mehak prijem. Je izjemno spreten, ko je treba zasukati razpoloženje znotraj instrumentala, ki ga razvija. Tu so figure jazza (Welcome Home), rad pa skladbo zapelje tudi v maniro izjemne briljance neo klasicizma, kot je to v fenomenalni novejši Ghost Of You. Koncertu Andyja Timmonsa je pravi užitek prisluhniti. Njegova dela se lahko pohvalijo z izjemno mero hitre osvojljivosti in poslušljivosti. Njegova dela gredo z lahkoto skozi želodce tudi manj zahtevnih poslušalcev. Možakar se čvrsto drži izdelanih melodičnih figur, ki so vodilo njegovega glasbenega jezika, pa tudi s solažami pazi, da ohranja njihovo jedrnatost. Njegova poslušljivost je na moč približana skorajda šolski perfekciji kitarske igre Joea Satrianija. Andy svoje solistične trike dozira s polnokrvnim odmerkom metalsko do rockersko položenih riffov, ki polnijo razpoložljivi zvočni prostor na odru.
»Vsega hudega« vajeni basist Mike je že vrsto let Andyjev kompanjon. V njegovi igri se je razbralo, da možakar veliko pozornosti polaga na stresanje šal na svoj račun in s tem izdatno zabava prisotne. Njegova osredotočenost na samo izvedbo repertoarja ni bila popolna. Tudi v sami solaži proti koncu koncerta, ko mu je Andy radodarno podaril deset minut, da si med tem z Robom ohladita glavi v zaodrju, Mike ni bil naklonjen izkazovanju potencialnih čarodejstvev v igri bas kitare. V nasprotju z Mikeom, pa je mlajši in dokazovanja željni Rob, sicer izvorno jazzovsko šolani bobnarski karakter, predstavil svoj stas in glas v povsem drugačni maniri.
Oči so bile seveda vseskozi uprte v Timmonsa. Vedri in odlično razpoloženi možakar, ki v premorih med skladbami ni izgubljal časa za šegavo implantacijo črnega humorja v sam nastop skupine, je glasbenik, ki poseduje izjemno kontrolo v kitarski igri. Vseskozi je preklemansko natančen, lahko zapišem, v časovnih figurah vselej do mikrosekunde točen. V oblikovanju melodije, nasploh skozi solaže, je večkrat prevzel z dejstvom, da je nad morjem not prevladala gradnja atmosfere. Od filigranskih fines, ki zahtevajo mehak prijem, do nenadnih preobratov atmosfere v tornadih nebrzdanega brzenja s prsti vzdolž kitarskega vratu. Vražja hitrost, vražji »tajming«, oboje pa prefinjeno uravnovešeno z emocijami in strastjo v jeziku kitarske igre!
Poseben trenutek koncerta je nastopil, ko je možakar s svojima kompanjonoma v repertoar umestil lastne verzije predelav The Beatles standardov z albuma »Sgt Pepper's Lonely Hearts Club Band« (1967). Tu je pravzaprav predstavil slabo polovico aktualnega studijskega albuma, ki je posvečen glasbi skupine The Beatles in se imenuje »Andy Timmons Band Plays Sgt. Pepper« (2011). Odlična izbira The Beatles standardov in še posebej impozantna variacija samih predelav. Prožno razgiban diapazon pristopanja je na krožnik položil učinkovito, tako tankočutno A Day In The Life, kot tudi razuzdano With A Little Help From My Friends, predvsem pa je godila izjemna kombinacija obeh pristopov v Lucy In The SKy With The Diamonds! Briljanca brez primere!
Teksaški boogie country izlet pa si je skupina privoščila v posvetilu nedavno preminuli bluesovski legendi Bugsu Hendersonu, ko se je lotila izvedbe Hendersonovega originala Daredevil With The Red Guitar.
Dobri dve uri, ki niti za hip ne zmoreta dolgočasiti. Za konec je bila na vrsti še Andyjeva verzija Hendrixove klasike Little Wing, v kateri je možakar edinokrat med predstavo pokazal, da zna tudi zelo solidno peti, ko je treba! Sicer pa zbir avtorskih poslastic za vse gurmane vrhunskega kitarskega rocka! Od starejših, kot sta Electric Gypsy in Cry For You v zaključku koncerta, do obilne predstavitve zadnjega solo albuma »Resolution« iz leta 2006, ko smo v prvi polovici koncerta dobili točke Lydia, Helipad, Gone (posvečena preminulim, dne 11.09.2001, ko sta se porušila Newyorška »dvojčka«), Ghost of You, Deliver Us,…
Maratonska predstava je dokazala, da je Andy Timmons užival v koncertnem ambientu intimne klubske skušnjave, ki te zbliža na ped dostopnosti s publiko. Bliže glasbeniku takšnega kova in reputacije skorajda ne moreš priti. Koncert Andyja Timmonsa? Čista fantastika, ob kateri postane vsaka pravljica resnična! Timmons zmore prav vse. Če ste kitarist in kaj stavite nase, morate nujno obiskati koncert Andyja Timmonsa vsaj enkrat v življenju.
na vrh