Zamaški za ušesa so bili prva stvar, ki me je prešinila, ko sem kupil karto za koncert legendarnih shoegazerjev. My Bloody Valentine so namreč konec 80. in začetek 90. večkrat igrali pred praznimi dvoranami – vsa publika se je nahajala v sosednji sobi, varno za pleksi steklom, varno pred zidovi Shieldsovih ojačevalcev. Kevin Shields je tekom let že večkrat priznal, da je že skorajda gluh. Za svojo umetnost je vendar treba trpeti, mar ne? V strahu za svoje bobniče me je presunila še ena misel: 'Bi morda to pomenilo, da bodo zdaj igrali ŠE GLASNEJE?' Pred parimi leti, ko so se My Bloody Valentine postopoma začeli vračati na glasbeno sceno z izbranimi koncerti, so na nekaterih obiskovalcem delili zamaške za ušesa. Pa vendar je bilo kljub vsej tej vednosti na koncu prav nekaj blaznega v tem, kako nonšalantno je Kevin Shields pristopal k svojim ojačevalcem in brezizrazno naslanjal ušesa k njihovim zvočnikom. Ko je tako večkrat prijel gumb za uravnavanje glasnosti, sem vedno upal, da ga bo le obrnil v nasprotni smeri urinega kazalca.
Vendar Kevin Shields, kljub takšnim in drugačnim besedam, težnjam in znakom vedno naredi le, kar Kevin Shields hoče. Le naključje je (ali pač ne?), da je to ravno nasprotno ali popolnoma drugo od tistega, kar se od njega pričakuje. Tako kot Loveless, bendov famozni drugi album, ni bil posnet v danem času in z danim budžetom (več kot 2 leti snemanja sta skorajda bankrotirali bendovo založbo), tudi bendov povratni album, na katerega se je čakalo 22 let, ni izšel do konca leta 2012, kot je bilo napovedano (še prej je bilo napovedano leto 2008). Tudi ko se je pojavil glas iz množice, vprašujoč Shieldsa, kdaj bo izšel novi album, je bil njegov odgovor »v dveh do treh dneh«.
Album ni izšel v dveh do treh dneh. In Kevin Shields ni znižal glasnosti, nikakor ne. Gumb za glasnost je obrnil v desno. Kljub temu da se vokalov že tako ni slišalo in so bili prenizko v miksu, kljub temu da je vokalni mikrofon večkrat začel piskati, kljub temu da publika še ni imela uničenih ušes. Pa vendar je bilo v tem soničnem bumu nekaj nežnega, nekaj milega in ob trenutkih, ko sta Kevinov in Bilindin glas ušla iz oceana kitarskega hrupa, celo nekaj nebeškega. Zaradi tehničnih težav in že tako čudnega miksa inštrumentov se je večina odločila proti zamaškom za ušesa. Nihče ne razmišlja na posledice, ko stoji (v prvi vrsti) pred My Bloody Valentine. In ko so se enkrat ušesa navadila na ta izvenzemeljski pritisk, ko so spoznala, kakšno ugodje ta prinaša umu, so sprejele vase vse pred sabo. Vse AC30-ke, vse Marshalle JCM800-ke, vse Hiwatte… Ušesa, naslednjič dvakrat premislite.
Seveda pa tu niso bile le tehnične težave in Kevinova trma. Le-ta je bila le en izmed Shieldsovih »spodrsljajev« to noč. Zgodilo se mu je tudi, da je pozabil besedilo, da ga roka na strunah ni ubogala in da je, čeprav shoegaze izvira iz tega (gaze at shoes – strmeti v čevlje, kar prihaja iz tega, da so imeli shoegazerji kopico efektov pred seboj), zaradi nenehnega gledanja v tla in njegovo tisočerico efektov, večkrat zgrešil mikrofon, že tako neslišni vokali pa so bili posledično nični.
Vidno je bilo tudi, da v bendu komunikacija še ni čisto vzpostavljena. Zgodovina še vedno stoji med Kevinom in Bilindo (včasih sta bila par) kot nek neprehoden zid; v nasprotju sta basistka Debbie Googe in bobnar Colm Ó Cíosóig vzajemno gruvala kot najboljša prijatelja, kot da to počneta vsak teden. Gruvala sta kot 20-letnika, kot da sta spet v 80. letih. Kevin in Bilinda se na drugi strani nista pogledala niti enkrat. Oba sta sevala vse nepovedane besede – Bilinda žalost in milino hkrati, Kevin zaigrano apatičnost. Koncert je bil zato prazen in poln čustev hkrati, tistih skritih, neizrečenih. Pa vendar so bila ta čustva glasnejša od obeh vokalov.
Pa vendar… pa vendar. Pa vendar je bil koncert kar nekako magičen. Glasba ostaja neminljiva in neustavljiva, zajeziti pa je ne morejo ne tehnične težave ne slab tehnik ne Kevinovi preglasni ojačevalci. Resda je bil koncert bolj kot ne ad hoc šov, posvečen, kot je bilo najavljeno, ogrevanju pred bendovo azijsko turnejo, vendar je glasba še vedno tam, v svoji najbolj prvinski formi. Surove, a hkrati prečudovito lebdeče kitare, polne globine, plesne bas linije in neustavljivo Colmovo udrihanje ter (občasna) Kevinov in Bilindin nebeški vokal, vokal za suhe oči, vokal za kamnito srce. Vokal, ki se ga na koncu morda še najbolj pogreša. In čeprav sem bil po koncertu razočaran, bi bil še bolj razočaran, če me tam ne bi bilo.
na vrh