Motorhead je skupina, ki je stalno na poti. Ne glede na to, da bo napolnil železni kancler Ian "Lemmy" Kilmister že 64. pomladi, postaja sinonim rock legende očitno iz leta v leto bolj zagriženo in žilavo kljuse, ki v svoji trmi in trdovratnem kljubovanju, še naprej suvereno obvladuje momentalno (v izrazni globini močno opustelo) glasbeno rock obzorje in ga pravzaprav celo kroji, kar se bere sicer zelo čudno. Ne glede na že davno izpuhtelo svežino in kreativno domiselnost njihovih novih albumov, v čemer je tudi najnovejši "Motorizer" (2008) vse prej kot izjema, to Motorhead še zdaleč ne moti. Motorhead pač ponudijo venomer le svoj unikatni rock n' roll princip, ki je iz njih ustvaril že davno tega nesmrtne heroje. Spremembe glasbenega sloga, z na miljo prepoznavnim svojskim šarmom, duhom brezkompromisne arogance in nezlagano diletantske pridige, na novih albumih, nimajo torej kaj iskati. Skupni imenovalec ostaja enak tudi po 34. letih. Hrupni rock n' roll.
Motorhead kljubujejo danes vsem izzivom mlečnozobih skupin, zlasti poplavi "lažnih enodnevnic" in s svojo jekleno pojavo na odru nikakor ne zmorejo zarjaveti. Tako že kar tradicionalno ponudijo letno dve koncertni turneji. Prva je junijsko julijska, ki je orientirana večinoma na Evropske festivale in med katerimi se sem in tja najde prostor tudi za samostojni nastop, kar je to pot obveljalo za tri nastope po Italiji (Rim, Firence, Padova), druga pa pride v novembru in decembru, ko Motorhead na samostojnih turnejah redno obiščejo Veliko Britanijo in Nemčijo, kjer tudi v današnjem času žanjejo največ podpore s strani množic.
Usmerimo se na obisk skupine v Padovi. Točneje v mestece Piazzola Sul Brenta, ki je od Padove oddaljeno le slab streljaj in ki se lahko pohvali z impozantno palačo imenovano Villa Contarini. Taista vila poseduje ogromno dvorišče, ki mu Italijani pravijo Piazzale in tako se nam nariše pred očmi koncertni prostor imenovan Piazzale Villa Contarini. Tako kot v Rimu, Firenzah ter nazadnje v mestecu Piazzola Sul Brenta, so Motorhead pred njihovim nastopom spremljali na odru Italijani Merendine Atomiche ter Extrema.
Motorhead so, do nastopa na omenjenih treh koncertih v poletju 2009, pustili Italijansko publiko močno izstradano in željno skupine. To je dokazoval uradni prostor s prodajo spominkov, ki je v hipu ostal brez Motorhead majic velikosti L, M, XL, kot tudi sama masa slabih 10.000 primerkov, ki se je prišla cvret v Motorhead pekel. Publiko je v vztrajanju definitivno podžgala tudi huda nevihta, potem ko se je ob pol sedmih popoldan nad odrom dobesedno utrgal oblak, zaradi katerega je na prizorišču za nekaj časa zmanjkalo celo električnega toka. Nebo se je popolnoma zaprlo, z njega pa je voda dobesedno pljuskala. Namigovati je bilo celo mogoče tudi to, da koncerta Motorhead to pot zaradi vremenskih razmer sploh ne bo. Pa se je situacija malo preko osme srečno umirila. Prikazalo se je za trenutek celo sonce, ki je prizorišče polizalo s poslednjimi žarki, preden je utonilo v temo. Pridrveli so novi oblaki, ki so s posamičnimi kapljami nenehno ščuvali novo ploho, a smo jo vsi skupaj tudi tokrat srečno odnesli do zaključka dogodka.
Pričetek se je zaradi peripetij z vremenom premaknil na eno uro zamude. Kmalu potem, ko je nehalo deževati, so na oder stopili Italijani Merendine Atomiche. Pravzaprav takoj, ko se je vreme umirilo. Malo preko osme zvečer. Skupina goji thrash metal, ki ne skriva vplivov skupin Megadeth ali Pantera, čemur pa se ne izogne niti občasno umazano rock n' roll hreščanje, ki vnaša svežino temu kvintetu iz mesteca Veneto pri Trevisu in ki naredi njihov izraz ter pojavo zelo kredibilno. Vokal je lahko melodičen in čist, ali pa umazan, pijančevsko hreščav, z možnim kruležem, ki meji že na "death growle". Zanimivo in vse prej, kot nadležno. Skupina, ki ima pod kapo obstoja že debelih 14. let je predstavljala svoj novi album "Rude Rebel Brotherhood" in dokazala da se v njenem ožilju pretaka precej več starošolskega thrash goriva in rock n' roll razvrata, kot v skoraj deset let starejših Extrema, ki so jih Merendine Atomiche izzvali na odru. Skupino smo spremljali kar pred vhodom na dvorišče vile Contarini, kjer smo si od nalivov in bitke za akreditacijami, s pivom polnili baterije, za kasnejši nebrzdani vdor na prizorišče.
Tam nekje malo preko devete zvečer stopi na oder v Italiji zelo priljubljena skupina Extrema. Domačini. Ta je morala prepričati publiko, da so boljši kot Merendine Atomiche, kar ni bilo ravno lahko delo. S povsem povprečnim glasbenim jezikom, v katerem ni jasno kaj pravzaprav skupina igra in želi povedati, so popolnoma obnoreli domačo publiko. S takšno bazo metal fanov se skupini Extrema za obstoj na Italijanskem metal prizorišču v prihodnosti definitivno ni treba bati. Skupina je v letošnjem letu izdala svoj peti studijski album "Pound For Pound", ki ga je s štirimi točkami tudi predstavila publiki. Dejansko začuti med njihovo igro človek dolg prvinam tevtonskega thrash metala zraslega na plečih skupin Destruction ali Kreator, ki pa mu dodaja skupina precej "mehkih" primesi nekakšne nu-metal konotacije, kjer pihne pevec mnogokrat v rog čistega vokala iz katerega veje patetika melanholije.
A da smo si na jasnem. Extrema so pristopili povsem profesionalno. Podžgala jih je masa pod odrom. Bili so v igri odlični. Ponudili odličen zvok, razigranost in odrski dinamit. Glavni, ki je suvereno držal na odru skupaj nastop zasedbe, je bil pevec Gianluca "GL" Perotti, ki si je mimogrede omislil novo "pobrito pričesko" (kjer pač ni kaj česati) in ki mu je publika dobesedno jedla iz roke. Sam sem se čudil predanosti italijanskih oboževalcev, v glasbeno izraznem smislu (v primerjavi s celoto na planetu Zemlja) precej povprečnim Extrema. A to niti ni bistveno. Extrema so priredili odlično ogrevanje, suvereno in samozavestno predstavili svojo glasbo, v kateri niso zaobšli svoje diskografske introspektive in tako vzdignjenih glav ter na krilih izredne podpore publike, zapustili oder.
Po skoraj dveh urah zamude, ki so jo povzročile težave z zaščitnimi ograjami pred odrom, smo okoli 22.30 končno dočakali zvezde večera. Pod reflektorje so se ob bučnem aplavzu publike, ki je dodobra napolnila prostorno dvorišče Paladijeve vile Contarini, samozadostno prizibali Phil Campbell, Mikkey Dee in Lemmy. Slednji je občinstvo nagovoril z znanimi in danes že kultnimi besedami: "We are Motorhead and we play rock n'roll". Kot po pričakovanju so fantje koncert zastavili z Iron fist, klasiko z istoimenskega albuma z leta 82', ki je pomenil dokončno slovo Eddieja "Fast" Clarka. Tej so sledile Stay clean, Be my baby in Rock out, nato pa še Metropolis (oz. Akropolis, kot napove Lemmy skladbo v Grčiji). Po nekaj novejših skladbah, ki bi jih zavoljo nezavidljivega zvoka in dejstva, da gre le za nove variacije starih napevov, stari kozli brez težav izpustili, se je samostojne točke lotil še Campbell. Težko je razumeti, zakaj se podobnih solističnih izletov lotevajo kitaristi, katerih znanje bi spričo vsega, kar so v zadnjih desetletjih pokazali številni tovrstni virtuozi, težko označili za vrhunsko. Mar bi občinstvu povedal kakšno šalo in tako zapolnil čas, ki ga je Lemmy potreboval, da si v zaodrju nabere novih moči, potem, ko je med nastopom polomil kar dve bas kitari. Precej bolje se je odrezal Micael Kiriakos Delaoglou alias Mikkey Dee, bivši bobnar zasedbe King diamond, znan po svojih (včasih celo nekoliko predolgih) samostojnih eskapadah in energiji, ki primerno dopolnjuje Lemmyevo statičnost. Mumija z imenom Kilmister je namreč pokazala še največ življenja in skočnosti, ko se je morala izmakniti nekaj plastenkam vode, ki so romale iz občinstva na oder. Če bi Lemmyu kaj podobnega uspelo tudi pred leti v Ljubljani, ko ga je na odru zadela na kovanec pritrjena britvica, bi ga nemara lahko še kdaj videli tudi v domači prestolnici. Še najboljša poteza koncerta se je zgodila pred koncem, ko smo slišali neizprosno Killled by death, ki bi jo lahko označili za epitaf zlatih Motorhead in sklepno poglavje obdobja, ki ga je zaznamovala založba Bronze, ter legendarno himno z naslovom Bomber. V bisu pa seveda obvezni Ace of spades, zaščitni znak angleške institucije.
Motorhead so ena skupin, katerih koncerti niso namenjeni glasbenim sladokuscem, temveč predvsem okajeni in rajanja željni množici, ki je ne moti nasilen in na trenutke skoraj brezobličen trušč. Če je na njihovih albumih še mogoče zaznati določeno koherenco in razbrati poglavitne obrise njihovega glasbenega sporočila, pa je na koncertih vse skupaj precej težje. A kot opozarja naslov enega njihovih live izdelkov (Everything louder than everyone else), igrajo fantje predvsem na karto glasnosti, in to jim gre že dolga leta dobro od rok. In če je s tem zadovoljna skoraj desettisočglava množica, se tudi sami ne smemo pritoževati. Motorhead je torej celostno doživetje, katerega poleg glasbe spremljajo predvsem druženje, pijača, hrana, nakupovanje majic ter drugih spominkov z nepogrešljivimi okli, in seveda občutek zadoščenja ob misli, da smo videli eno zadnjih še živečih rock legend v (resda nekoliko bolj statični) akciji. Long live Lemmy!
avtor: Aleš Podbrežnik (uvod, Merendine Atomiche, Extrema)
avtor: Tomo Jurca (Motorhead, zaključek)
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh