Tako. Prišel je tudi tretji (in zadnji) dan prve izdaje festivala Motörcity! Tolmin in sotočje sta z letošnjim letom postala torej bogatejša še za en festival. Z njima vred posledično vsa mednarodna glasbena srenja. Žal pa tudi sobotni dan ni privabil več obiskovalcev, kot bi si festival, ob svojih prvih korakih, zaslužil. Tudi na zadnji dan se je program začel petnajst minut do sedme, prvi pa so na oder vskočili Hamo & Tribute 2 Love. Skupino vodi seveda karizmatični Matevž »Hamo« Šalehar, vselej nalezljivega in kipečega optimizma ter vedrine. Hamo And Tribute 2 Love nastopajo zadnje čase zares veliko. Matevž je ob tem še večkrat gost drugim izvajalcem. Zelo dobro medijsko podporo ima skupina tudi na nacionalni radijski postaji, obenem pa je trenutno zelo iskana koncertna roba. Z drugo besedo. Hamo And Tribute to Love so vroči! Čeprav je v bend že pred časom vstopil novi član, ki ni nihče drug, kot eden najbolj dovršenih in stilsko vsestransko definiranih slovenskih kitaristov ta hip Peter Dekleva, se mi je šele na tem festivalu ponudila prva priložnost, da vidim kako funkcionira Hamova tovarišija s Petrom na glavni kitari. Dobiti Petra v ekipo ni mala stvar. Tudi tega dne je večina opazovala koncert razkropljeno po platoju. Tonski mojstri so pripravili izvrsten zvok ter vse ostalo za izvedbo optimalnega koncerta in bend ni skrival izredno dobrega razpoloženja. Med publiko je bilo moč uzreti celo dekle z originalno majico s Hamo And Tribute 2 Love logotipom. Bend je obredel najmarkantnejše trenutke povzete z vseh treh albumov, ki so izšli do tega dne (kmalu bo izšel tudi četrti). Tako je med publiko natresel sveženj dodobra ponarodelih skladb, saj so stalnice radijskih valov. Kremenito organski in žmohtno rockovski zven kitar, podprtih z reverb efektom, izvrstni solo izleti Petra Dekleve, ki je znova imponiral s svojo filigransko perfekcionistično doktrino obvladovanja šeststrunske teorije. Ekipa izvrstno uigrana, Hamo polno prepričljiv v vokalni interpretaciji. In taisti, silno samozavestni Hamo, je proti koncu nastopa uspel privabiti publiko bliže k odru. Tako je postal nasploh prvi izvajalec festivala, ki mu je to, za razliko od predhodnikov, dejansko tudi uspelo. Hamo And Tribute 2 Love so torej dostavili pričakovano dober špil, v zaključnem delu, pa je tudi Martin Janežič Buco zagrmel s svojim prodornim in možatim vokalom, ko je stopil izza bobnov in se premaknil povsem na pročelje odra.
Henrik Freischlader je nemški glasbeni umetnik, ki ima v žepu šest studijskih albumov in je neverjetno aktiven Vključen je v več glasbenih projektov hkrati. Inkarnacija s katero je prispel v Tolmin naravnost iz nemškega Tübingena, kjer je nastopal dan prej, je le ena izmed mnogih, ki oživljajo njegovo glasbo na koncertih. Torej. Henrik je pripeljal svoj »Big Band« v Tolmin. Ob Henriku, ki je držal v roki kitaro in bil zadolžen za vodilni vokal, so tako stali na odru še spremljevalni pevki Linda Sutti in Joanne Kasner, bobnar Moritz Meinschäfer, basist Armin Alic, klaviaturist Dániel Szebényi, saksofonist Marco Zügner in kitarist ter spremljevalni vokalist Harrisen Larner-Main. Oktet torej!
Bend je izvajal pretežno svojo avtorsko glasbo. Med drugim so se tako zvrstile sledeče točke: Nowhere To Go, 1999, Stop Breakin' My Heart Again, Sisters, Take the Blame, baladna Two Young Lovers, With the Flow, House in the Woods, Longer Days, What's My Name, swingovsko zapeljano Come On My Love, If I Could Only Be Myself, Do Did Done, Look At the Fool, izredno pretanjenost in mehkobo pa je bend dostavil v izvrstni baladi Won't You Help Me. Obenem je bend dodatno razgrel publiko z vključitvijo Hendrixove Crosstown Traffic ter Marleyeve Get Up, Stand Up.
Henrik Freischlader Band deluje kot mini orkester. Igrajo nekakšen novo valovski blues pop, ali jasneje povedano, blues novih časov, nove generacije. Gre za silno mehko različico, ki je fuzirana s popom, soulom, R&Bjem in funkom. Henrik je položil nekaj izvrstnih solaž s katerimi je dokazal kako izdelan kitarist je. Ponudil je izredno lepo kitarsko zvočnost, toplino, organskost, ko je kitara milo ječala izpod njegovih prstov. Igral je lahko hitro in zelo točno in to brez efektov, se pravi v »čisti« maniri, ali pa se je preprost zlil s trenutkom in se prepustil mehkobi in občutjem. Vendar pa Henrik ni absolutist. Glavne vokale, pa tudi nekaj vidnih solaž na Hammond orglah ter saksofonu je porazdelil med skupno pet članov. Poleg njega so prevzemali vodilne vokale na svoja pleča še Harrisen Larner-Main, Dániel Szebényi ter obe pevki Linda Sutti in Joanne Kasner. Prav tako je Henrik prepustil vsaj dve solaži Harrisenu pri čemer se je izkazalo, da dostavlja njegova robato-crunchy distorzirana kitara znatno preveč hreščanja in da je tak zvok preprosto pregrob v miljeju zgrajene zvočne slike, saj je dobesedno povozil vso sofisticirano zvočnost preostalih gradnikov zvočne slike. Freischlader bi moral Harrisenu »prepovedati« rabo tako efektiranega zvoka kitare, ker preprosto ne sodi v glasbeno izvedbeno estetiko, sicer večplastno detajlirane odrske zvočnosti skupine. Suma sumarum zelo lep nastop skupine!
Na vrsti je bil zadnji nastopajoči na letošnji prvi izdaji Motörcity festivala! Razvpiti britanski kitarski heroj in neverjetni virtuoz Matt Schofield. Fuzija rockovske intenzitete z estetiko bluesa, jazza, funka ob navdahnjenosti nad likom in delom znanih »kitarskih doktorjev«, kot so mdr. Stevie Ray Vaughan, Robben Ford, Eric Johnson,... Vendar pa se čuti v zasnovah kompozicij, pa tudi solažah, da je mož odraščal ob poslušanju zvokov bluesovskih legend, kot so Albert Collins, Muddy Waters, Albert King, Freddie King…. Matt je vskočil na oder v formaciji udarnega blues rock tria, pri čemer je za zvok Hammond orgel skrbel dolgoletni Schofieldov pajdaš Johnny Henderson, vlogo »gospodarja časa« pa je na bobnih vršil Evan Jenkins. Uigrana in preverjena kombinacija in zmagoviti poker asov za Matta, pri čemer je treba dodati, da dodaja basovske linije Henderson na dodatnih klaviaturah, ki so položene na Hammondovo kišto (Henderson je privlekel celo s seboj originalni Lesliejev ojačevalnik). Enoročno, levoročno. Z desnico pa igra na Hammond. Schofield je v prvi vrsti seveda vražje hiter soler in to je glavna draž njegovih izrazito drznih in v srboritost adrenalinske naglice zavitih nastopov. Svoj avtorski material, ki ga je mdr. izvajal, je podkrepil z izjemno dolgimi in sočnimi solisitičnimi izleti, ki jim v vseh raznorazno zapeljanih vragolijah ni in ni bilo videti konca. Igranje je jemalo sapo in dih. Schofield je kot glasbeni izvajalec, s svojo esenco in karakteristikami, dejansko dostavil v samem zaključku festivala, tisti pravi, z energetsko voltažo nabit, uvid v dosje kaj vse lahko pravzaprav doseže polnokrvno učinkovanje pravega power blues rock tria na odru! Festivalski krešendo torej. Nekje na sredini nastopa je Schofield povabil na oder še Henrika Freischladerja in skupaj sta se lotila izvedbe skladbe The Sky is Crying, avtorja Elmore Jamesa. Matt Schofield je s svojo ekipo utelesil izvrstno sklepno dejanje festivala in s svojo izjemno srčnostjo obudil žive spomine na njegov nastop leta 2008 v Postojni.
Festival je bil tako sklenjen. Ponudil je vrhunsko organizacijo, prelep programski repertoar. Vsekakor tudi nagradno žrebanje ročno skonstruiranega jeklenega konjička. Manjkala je le ena reč. Obiskovalci. Temu navkljub pa je organizator trdno odločen , da drugo leto izpelje novo izdajo Motörcity festivala, ki ga bomo z vsem zanimanjem znova spremljali tudi mi!
na vrh