MORSO
Pred nastopom Morcheebe so nastopili reški rockerji Morso, a jim poslušalcev skozi celoten njihov nastop ni uspelo spraviti na noge. V precejšnji meri so k temu pripomogle tudi tehnične težave, saj so zaradi zamude Morso imeli le pol ure časa, da nam predstavijo svoje komade z njihovega prvenca IZLOG. Po tistem, kar jim je uspelo zaigrati, nam je lahko seveda žal zaradi pomanjkanja časa, kajti skupina je glasbeno še kako zanimiva in raznolika, potrebno pa je posebej pohvaliti oba vokalista, Stanislava Grdakovića in predvsem dinamično Ivano Bartolović. Zadnji njihov komad je nekako le uspel predramiti zbrane poslušalce in z njim napovedal prihod članov zasedbe Morcheeba.
MORCHEEBA
Že ob poslušanju njihovega prvega albuma Who can you trust daljnjega leta 1996 smo lahko poslušalci dobili občutek, da Morcheeba zagotovo ne bodo le še ena muha enodnevnica. Ko so njihov naslednji album Big Calm (1998) na otoku glasbeni kritiki razglasili za album leta, je bilo vsem jasno, da jim je uspelo. Kreativni pogon benda predstavljata brata Paul in Ross Godfrey (Paul je DJ, Ross pa multi-instrumentalist). Do leta 2003 je z njima še na dveh albumih (Fragments of freedom: 2000 in Charango: 2003) sodelovala tudi magična Skye Edwards, katere čutni vokal je vzljubilo na milijone oboževalcev po svetu. Potem pa se je njihova skupna pot končala. Od takrat naprej se je v kolektivu Morcheebe pojavilo že lepo število vokalistov, od katerih pa še nikomur ni uspelo ostati dlje časa. Tako je na albumu The Antidote (2005) prepevala Daisy Martey, ki jo je na živih nastopih nadomestila Jody Sternberg, na zadnjem studijskem izdelku Dive deep (2008) pa se je zvrstila kar številna in raznolika vokalna zasedba (Judie Tzuke, Manda Zamolo, Thomas Dybdahl, raper Calm Cool Pete in Bradley Burgess).
Morcheeba v sebi združujejo veliko različnih glasbenih zvrsti. Nekateri jih uvrščajo med trip-hop izvajalce, torej skupine, ki naj bi proizvajale takoimenovani bristolski zvok (sem prištevamo skupine kot so Portishead in Massive Attack), vendar pa je za omenjene skupine značilno predvsem določeno temačno vzdušje, ki pa ga Morcheeba presežejo in nadgradijo, saj je v njihovih komadih opaziti še druge glasbene žanre, od na primer blues-a (Ross namreč pravi, da njegove glasbene korenine segajo prav tja), rocka, reggae-ja, pa celo do country in folk glasbe. Torej bi lahko rekli, da gre tukaj za pravo eklektično mešanico nekakšne razpoloženjske zvočnosti.
V nedeljsko koncertno izkušnjo so nas z rahlo zamudo uvodoma popeljali za Morcheebo precej značilni zvoki sitarja, s katerimi so najbrž hoteli vzpostaviti ozračje rahle poduhovljenosti ali pa mogoče celo psihadelije, kar ni nič presenetljivega, če vzamemo v obzir, da je ime Morcheeba tesno povezano z opojnimi substancami (cheeba je namreč slengovski izraz za marihuano).
V Ljubljani se je tokrat premierno predstavila francoska pevka Manda Zamolo, ki je sodelovala tudi pri njihovem zadnjem albumu in ki so jo, verjeli ali ne, našli kar s pomočjo spletne strani My Space. Francozinja si je že od nekdaj želela sodelovati v tem glasbenem kolektivu in ta njen entuziazem je z odra izžareval tudi v nedeljo, ko se je punci pri zadnjem komadu dodatka kar malo utrgalo in je med drugim pomagala tolči na bobne, mešala kodre saksofonistu in nasploh ekstatično poplesavala po odru. Sama sem bila pred koncertom kar precej skeptična ravno zaradi vokala, saj je škornje, ki jih je nosila Skye Edwards res zelo težko zapolniti, pa tudi zadnji album je bil prej ko slej delo vsaj 3-h vokalistov, od katerih sta meni osebno Judie Tzuke in Thomas Dybdahl (ki po Rossovem mnjenju zveni kot Roy Orbison na heroinu) dosti bolj pri srcu. Ampak, pustimo se presenetiti. Torej, moja ocena: solidno, pri čemer moram poudariti, da je Manda zablestela predvsem na komadu Gained the world, ki ga odpoje tudi na albumu. Škoda, da nismo slišali več pesmi z Dive deep (samo 4), saj bi tako Francozinja lažje stopila iz sence preteklosti in dala večeru tudi svoj oseben pečat.
Globinski potop v Križankah nas je torej vodil predvsem po spominih na stare dobre čase. Koncert je v začetku potekal precej ležerno, če ne že kar zaspano, ampak po nekaj nagovorih publike in kratkih premorih med začetnimi skladbami, namenjenih srkanju piva, viskija, ipd. so se stvari na odru začele premikati v bolj živahne sfere. Ross je virtuoz na kitari, na dan je prišla njegova strast do rocka in blues-a, sam je poudaril tudi vpliv ameriške folk glasbe (Run honey run je priredba skladbe že preminulega John-a Martyn-a), slišali smo tudi odlične saksofonske vložke, Mandi pa je na nekaj komadih (Run honey run in Sleep on it) na pomoč priskočil Brad Burgess in tako dodal tudi moški vokalni odtenek.
Zelo me je razveselilo dejstvo, da je tudi sredi poletja možno napolniti Križanke in organizirati lep koncertni dogodek. Odzivi publike so bili večinoma pozitivni, nekateri obiskovalci pa so prišli in odšli z nekakšno nostalgijo v srcu in očitno ne bodo nikoli preboleli legendarne prvotne vokalistke, ki pa medtem ljudi že navdušuje s samostojnimi projekti.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh