Prišel je tretji dan festivala Morarock. Za nosilca tega dne festivala so bili napovedani nemški Judas Priest, ali po domače rečeno Primal Fear. Daleč najbolj zveneče ime izmed vseh štirih dni festivala. Organizator je ob tem sledil tradiciji in ponudil možnost domačim skupinam, da se izkažejo in razkažejo na odrih, pred nastopom jeklenih orlov iz Nemčije.
OVERTURES: 18.40-19.05
Tretji dan festivala so načeli Overtures, pravzaprav kar domačini doma iz Gorice. Gre za mešano italijansko slovensko navezo, ki se močno naslanja na izročilo stare šole Iron Maiden. K temu lepo vvpletejo strupene ritme vodene na dvojni bas stopalki, značilni italijasnki melodični pomp. Vendar precej bolj direktna skupina, glede na primerjavo vseh nastopajočih dan poprej, precej bolj slečena "in your face" metal figura. Možje so med drugim odsekali Beyond The Waterfall, silno posrečenim vodilnim motivom, pa Silent Observer, rockovsko podloženo Faded Dream in Here We Fall. Izredno tehnično dovršeni so glasbeniki, vokal močan in zavidljivo izdelan. Seveda gre za novo skupino, ki se mora še potrditi. Ima potencial, a mora še pošteno pljuniti v roke. Na odru so razen pevca, delovali fantje zelo statično, nerodno in sramežljivo. Bobni so prebijali zvočno sliko.
STEEL CROWN: 19.15-19.45
Steel Crown so legendarna italijanska skupina, ki se je decembra 2007 združila za svoj prvi nastop po tako dolgem premoru. Prav ta nastop je ROckLine zabeležil v mestecu Rocnhi dei Legionari, dne 9.12.2008 (RockLine reportaža TUKAJ). Skupina je tako rojena znova. Na odru so delovali precej bolj privlačno kot Overtures, saj se vidi da je pevec "stari maček". Premore izredno karizmo in jo zna vnovčiti na odru. Skupina premore tudi več splošnega kinetizma, zato so delovali tudi precej bolj dinamično na odru glede na predhodnike. Fantje igrajo obskurno starošolsko metal različico, skladbe pa so grajene pod močnim navdihom New Wave Of British Heavy Metala. Solaže izstopajo, saj so grajene povsem šolsko in nadrilano in za odlične težke in izdelane riffe, kar preveč lepe, predobre, zato izgubljajo na drznosti in aroganci. Skupina je v pol ure, kolikor ji je pripadlo izvedla med drugimi skladbe I Can Drream, Stay Poor, No Man Land For A Gypsy, Sunset Warriors… Publika je delovala med nastopanjem skupine precej indiferentno. Steel Crown so postregli z zelo dobro odrsko uglasitvijo.
SKANNERS: 20.00-20.40
Poleg Primal Fear najmočnejša metal zasedba tretjega dela festivala. Doma iz južno tirolskega Bolzana, so presenetili z nekaj krepkimi skladbami, ki so upravičile atribut izdelano postavljenega riffa, podkrepljenega z odločnim petjem, izdelanega vokala, ki je brez težav dosegal vratolomne višave.
Skupina goji riffovske šablone, ki se opirajo na pozne Painkiller era Judas Priest, dodajajo harmoničnost dvojnih terrcetnih harmonij. Ker je reč mnogokrat podložena z dvojno stopalko in ker je vokal visok in kričav, potegnejo lahko na nekakšno precej olepšano in omehčano različico Primal Fear, a kot pravim, le občasno. Skupino, ki je pod okriljem založbe My Grave Yard Records, je budno spremljal med koncertom tudi šef založbe Giuliano, ki je s seboj pripeljal plejado zanimivih CDjev, katere je prodajal na festivalu in katere se je dalo kupiti s "cenkanjem" po, za povprečni slovenski žep, dokaj znosnih cenah. No vrnimo se k Skanners. Skupina je skladbo Rock City posvetila rock mestu Brescii, zlasti pa so zažigale povsem nove skladbe s plošče "Serial Healer" (2008, RockLine recenzija TUKAJ), saj premorejo posebno prepričljiv metalski domet ob izvedbi v živo zaslti naslovna skladba in The Soul Finder, ki je posrečeno "sfigurirana", za intenzivno zaključevanje konceetnih nastopov skupine. Skladen, izdelan nastop, z dinamično odrsko igro in kvalitetno uglasitvijo.
Skanners set lista:
1. TV Shock
2. Iron Horse
3. Time Of War
4. Welcome To Hell
5. Metal Party
6. Serial Healer
7. Starlight
8. Rock City
9. The Soul Finder
EXTREMA: 21.30-22.30
Grdi raček tretjega dne festivala Extrema, je hard core metal skupina. Skupina pa ni od včeraj, pač pa obstaja že od leta 1986. Ker so informacije skope, domnevam, da so sprva igrali thrash, potem pa se prelevili vmetalcore. Diskografija je namreč prav tako zelo borna v letih med 1986 – 1997. Skupina tudi danes seveda ne skriva thrash elementov v svoji glasbi, vokal pa posrečeno kljubuje mnogokratnim težavam italijanskih pevcev, pri vodenju angleških verzov. V dobri uri so preznojili brezmejno litražo s katero so skušali bičati ljudstvo v sproščanju gneva in agresije. Vokal je kričav, a ko se umiri deluje zanimivo grungeovsko obarvano, presenetljivo me je spomnilo vse skupaj na Chrisa Cornella iz Soundgarden. Skupina je nastopala v karieri pred koncerti velikih skupin kot so Slayer, Metallica in Korn… Zanimivo. Pa so prepričali? Vendar je to thrashcore za otroke, ki potrjuje da naši italijanski sosedje pač niso ravno kaki strašni umetniki pri izražanju ekstremov metalske obrti. Nekoliko ponesrečena umestitev te skupine na festival, je pokvarilo klasično metalsko obarvano vzdušje in odgnalo predvsem tiste, ki iščejo melodijo, medtem ko je mladiina norela in ruvala ograjo pod odrom.
PRIMAL FEAR: 23.10 – 00.30
Naposled se znova srečam s to skupino. Minilo je pet let odkar smo jih gledali na slovenskem Rock Otočcu julija 2003. Skupina je pred kratkim znova prevetrila svoje vrste. V skupino se je vrnil Henny Wolter (kitara, Sinner), namesto Toma Naumanna, ki je dobil zaradi izpadov nezrelosti brco ter prvi zadetek v Casinu Grosuplje - sanje slehernega benda, švedskega kitarskega guruja, multiinstrumentalista, glasbenega aranžerja in pisca, Magnusa Karlssona, kot nadomestilo za Stefana Leibinga, kateri se je skupini odrekel zaradi obvez do družine.
Torej naveza Ralf Scheppers, ki ostaja še danes verjetno najboljši nemški metal pevec in Mat Sinner (bas kitara, Sinner) ostaja neomadeževana, zato ostajajo Primal Fear to kar Primal Fear so. Ravni metal kroše v čelo blesavo. Skupina je napadla oder z Sign Of Fear, skladbo aktualnega studijskega albuma "New Religion". Prelomni album kariere skupine, nekako daje novo vizijo in širi skupini nova obzorja za nadaljnji razvoj. Na njem se je kot gost preizkusil tudi že Magnus Karlsson, ki je pustil očitne sledove zlasti v aranžmajih nove plošče, še posebej za skladbo Fighting The Darkness. Ta "super" ep z nove plošče je v živo odlično deloval. Na začetku je preusmeril prav vso pozornost nase vselej nadstandardni Ralf Scheppers, ki poje še vedno kot zvočna sirena, v drugem delu pa tercetne harmonije v pasažah obeh kitaristov. Šlo je za odlično stopnjevanje drama elementa, skladba pa je na odru dobila povsem novo kvaliteto. No vrnimo se kanček proti začetku. Primal Fear so vzdignili na noge ljudi zlasti v začetnem delu preko klasik Silver And Gold, Running In The Dust in Nuclear Fire, medtem ko sta Angel In Black ter Under Your Spell postali že del železnega repertoarja skupine. Klasiko prvenca "Pirmal Fear" (1998) je Ralf v imenu skupine posvetil enemu izmed slovenskih fanov, ki je v prvi vrsti spremljal nastop skupine, kar mora biti zagotovo posebna in nedvomno velika čast.
Primal Fear praznujejo 10. let in tudi ta poletna, krajša festivalska turneja je bila temu posvečena. Karlsson je izreden kitarist, kljub temu pa je bilo mogoče pogrešati Stefana Leibinga. Kanček se je to poznalo na samem performansu skupine, saj Magnus še ni streniral vseh postavitev skupine na odru med koncerti. Igra pa kot utrgan. A je proti vražje razgretemu Wolterju, na odru med izvedbo solaž precej bolj pasiven kitarist, kar je bil tudi Leibing.
Navkljub temu ga ni bilo veljaka, ki bi oporekal vrhunski eksekuciji in profesionalnemu odnosu skupine tega večera. V eni izmed pavz, je Ralf znova nazdravil publiki z buteljko vina, kar postaja ena od značilnosti nastopov Primal Fear. Sicer je tega večera poglavitni element manjkal, da bi lahko govorili o povsem odličnemu koncertu. Publika. Te je kronično primanjkovalo, pogrešati pa je bilo mogoče tudi bolj bučen odziv. Primal Fear so ponudili zelo kvaliteten zvok, ki je najbolj prepričljivo deloval kakih 15m od odra.
Ko so se možje lotili Final Embrace, je to dalo slutiti, da se koncert bliža svojemu koncu. Skupina je še enkrat eksplodirala s himničnim razbijačem Metal Is Forever, v katerem je Ralfov vokal, ekstremno visok in močan, znova jemal sapo. Sledil je konec regularnega dela. V dodatku se je skupina vrnila na oder da odigra vsega eno skladbo. Chainbreaker, kjer se je ljudem še enkrat zmešalo, potem pa se dokončno poslovili.
Primal Fear so skrajšali nekoliko svoj set. Iz dodatka so črtali sicer odlično Iron Fist In A Velvet Glove ("Nuclear Fire", 2001), kar je še posebej velika škoda ter Blood On Your Hands iz albuma "New Religion" (2007). Prav tako je bila iz repertoarja črtana bobnarska solaža. Vzrok, da so fantje skrajšali svoj repertoar tiči po vsej verjetnosti v dejstvu, da so bile cene vstopnic vsega 12,00€ (vprašanje sicer koliko denarja za koncert so prispevali sponzorji) in nemara pasivnost že tako maloštevilnega občinstva pod odrom. Kakorkoli obračam, so Primal Fear pojedli vso konkurenco tega dne na festivalu. Še vedno gre za neverjetno kvalitetno skupino, ki potrjuje vse svoje kvalitete ravno z nastopi v živo. Ti so lahko le učna ura za mlade, še neuveljavljene metal skupine. Brez klecanja in motoviljenja. Le pristno in v eksekuciji na polno ter prvo žogo, z neverjetno izdelano odrsko igro! Jekleno v vsej biti!
Primal Fear set lista:
1. Intro
2. Sign Of Fear
3. Silver And Gold
4. Running In The Dust
5. Nuclear Fire
6. Face The Emptiness
7. Seven Seals
8. Angel In Black
9. Under Your Spell
10. Battalions Of Hate
11. Demons And Angels
12. Fighting The Darkness
13. Final Embrace
14. Metal Is Forever
---dodatek---
15. Chainbreaker
na vrh