Morarock festival v slovenskem zamejstvu, od Stare Gorice slabih deset kilometrov oddaljenem mestecu Moraro, je bil letos zanimiv zlasti zaradi metalskih vsebin. Festival je trajal štiri dni, metalsko pa sta bila obarvana drugi in tretji dan. Petek 20.06.2008, je bil dan rezerviran za italijanski heavy metal, s headlinerjem Vision Divine. Pred njimi so se zvrstili Black Raven , ki sem jih zaradi poznega odhoda iz Ljubljane in kasnejše nespretne navigacije za volanom (v Italiji) zamudil, nadalje Derdian in bolj izkušeni Elvenking ter White Skull. Torej precej močan nabor italijanskega heavy metala.
Za razliko od Slovenije kjer sta pri mladih skupinah modna zlasti thrash in death metal, pa se nove italijanske skupine močno opirajo na okostenele šablone klasično melodičnega heavy metala. K temu dodajajo večjo ali manjšo dozo pompa in ostalih okrasno "namernih pretiravanj" v obliki raznih razpotegnjenih orkestralnih aranžmajev, ali zborovskih napevov. Govorim zelo v splošnem, seveda so povsod mogoča odstopanja. Italijanski heavy metal je zelo močan, a pri domačinih tudi dokaj spregledan. Trg je zasičen, ljudje so videli in slišali vse, no vsaj mislijo, da so. Tako je bil obisk dokaj boren. Ljudi se je nabralo preko dne med 350 do 400, pa od tega seveda niso stali vsi pod odrom.
Lokacija kjer se odvija festival je silno posrečena. Gre za parkovno ureditev, kjer je veliko sence, ki pride še kako prav v teh soparnih dneh junija. Kjer lipe zelenele so…
DERDIAN: 18.45-19.20
Drugi so na oder stopili malo pred sedmo Derdian, doma iz Milana. Gre za predstavnike, ki gojijo tipični italijanski heavy metal. Metalsko melodične jurišnice, podvržene sledenju velikim melodijam. Na odru se je zvrstil kar sekstet, z dvema kitaristom in klaviaturistom (poleg ritem linije in vokala). Na trenutku so vlekli na rojake Domine, a z mnogo bolj jasnim, manj obskurnim, a obenem operetno izdelanim vokalom, močnim v sleherni legi. Mogoče so vzporednice z Sonata Arctica in Rhapsody Of Fire. Možje so prepričali v tehnični izpiljenosti. Le zelo instantno in predvidljivo, miljardokrat slišano kopijo, kopije ponujajo. Žal. Med njihovim nastopom je nekoliko nadležno delovala dvojna bas boben stopalka, brez katere si metal jurišnic nikakor ne gre prestavljati. Bila pa je odločno prenaglas. Enako je obveljalo za bas linije, medtem, ko so kitare delovale precej zamorjeno. Fantje so si zaslužili boljši zvok. Čuti se obenem, da je skupina zelo mlada in nima še izdelane odrske igre, s katero bi imponirala zahtevneža mojega kova. Ljudi se je do takrat razkropljeno posejalo pod odrom kakih petdeset.
1. Beyond The Gate
2. Screams
3. Nocturnal Fire
4. Betrayer
5. Eternal Light
6. The Hunter
7. Cage Of Light
ELVENKING: 19.45-20.30
Elvenking so še eni power metal veseljaki, ki oživljajo zgodbice o palčkih in gobicah, dobrih čarovnikih in zlobnih čarovnicah. Elvenking so nastopili v kanček spremenjeni postavi, saj se je basist Gorlan srečno poročil in odpravil v tem obdobju na medeni mesec. Tako je vskočil v postavo Elvenking za ta večer njihov kolega Daniele, ki sicer igra v skupini Chronic Hate. Skupina je nastopila kot kvintet, z violinistko Elyghen seveda, ki je vnašala v podobo blagi gotsko folklorni pridih. Ta se je posrečeno ujel esenco melodij skupine. Elvenking jih štejejo deset let in niso nobeni zelenci več. To je bilo več kot očitno, saj so ponudili lepo izdelan nastop. Zlasti je godila igra pevca Damnagorasa, ki je avtoritativno vodil skupino na odru in Elvenking so prvi spravili od maloštevilnih opazovalcev več povratnega hrupa. Za razliko od predhodnikov so ponudili kot prvi na festivalu lepo uravnovešen zvok, kjer se je violina prav lepo čutila v zvoku. Skupina je zaposlena s snemanjem nove plošče "The Scythe", ki izide sredi septembra. Tako je podjetno odprla koncert kar z istoimensko skladbo, povsem novo. 80 ljudi pod odrom je bilo, prva vrsta pa je celo divje sodelovala s skupino. Možje in dekle, so presenetili z vključitvijo priredbe Twisted Sisters. Le kaj bi to lahko bilo? We're Not Ganna Take It. Seveda v omehčani tehnično bolj izpiljeni različici, kjer je vokal deloval kar preveč lepo in melodično. Ljudstvo pa so posrečeno podžgali z njo, kar je bil seveda osnovni namen tega.
Elvenking set lista:
1. Intro
2. The Scythe
3. Jigsaw Puzzle
4. The Wanderer
5. Infection
6. The Divided Heart
7. Pagan Purity
8. We're Not Gonna Take It
9. Poison Tears
10. The Winter Wake
WHITE SKULL: 21.05 – 22.15
Četrta skupina na odru so bili izkušeni White Skull. Sekstet, z dvema kitaristoma in klaviaturami, pa ni ponudil tako rapsodične metal glasbene oblike kot predhodniki. Vzroki so v surovih in naprej porinjenih kitarskih riffih, katerim skupina daje prednost. Delujejo zelo tevtonsko in spomnijo na kake Nemce a la Grave Digger, le da imajo White Skull v svojih vrstah pevko, ki nikakor ne kruljači z vokalom. Ekipa je doživela kar lep uspeh kariere. Videli so velike odre največjih evropskih festivalov (npr. Gods Of Metal 2006, itd…), znana je Evropska turneja z Grave Digger v letu 2000, skratka White Skull so ponesli kvaliteto odrskega nastopa, kar se izvedbenega dela tiče na še višji nivo, glede na Elvenking. K temu je pripomogla tudi ura, ko se je lepo pomračilo in zvečerilo, da je oder ob reflektorski osvetlitvi med izvedbo metalskih koračnic dobil poseben čar. Kar sem pogrešal pri White SKull je to, da ne delajo na videzu. Predvsem pevka Elisa daje videz male razcapane umazane punčke. Dekle bi lahko mnogo bolje vnovčilo svoj videz in s tem pripomoglo k atraktivnosti skupine same. Okej, dovolj sem se mešal v politiko skupine. White Skull je na odru pomagal na klaviaturah Alessio Lucatti, klaviaturist zasedbe Vision Divine, ki je tako nastopil dvakrat istega večera.
Skupina je zvok, po začetnih težavah, znova s preglasno bas linijo in bobni, uglasila celo nekoliko tiše, kar se jim je obrestovalo. Kitare so jasno dihale v riffih. Vokal je bil izrazen in centralno izpostavljen.
White Skull so izvedli odlično uigran in kompakten nastop, čuti se da je za skupino velika kilometrina, blizu 600 odigranih koncertov kariere. Soliranje Malmsteen wannabe kitarista Danila je jemalo sapo v vsej natančnosti in ekstremni hitrosti, ko je možakar razsipaval morje not. Kot se je izkazalo kasneje so bili White SKull tihi moralni zmagovalci večera, saj publika kasneje ni zganjala takšnega kravala, pa tudi pododrje se je kanček zredčilo (manj ljudi je spremljalo Vision Divine). White Skull so odličen "live bend". Snemajo novi album, ki bo izšel v drugi polovici letošnjega oktobra.
White Skull set lista:
1. Tales From The North
2. The Roman Empire
3. Head Hunters
4. Anubis The Jackal
5. Kriemhild Story
6. High Treason
7. Marching To Alesia
8. The Killing Queen
9. Cleopathra
10. The Dark Age
11. After The Battle
---dodatek---
12. Embittered
13. Asgard
VISION DIVINE: 22.45 – 00.25
Sekstet v postavi Olaf Thorsen (solo/ritem kitara), Federico Puleri (ritem kitara), Christiano Bertochi (bas kitara), Alessandro Bissa (bobni), Alessio Lucatti (klaviature) in povratnik Fabio Lione (vokal), ki je med vsemi naštetimi mednarodno najbolj znano ime, saj je možakar pevec verjetno najuspešnejše italijanske power metal zasedbe Rhapsody Of Fire. Vison Divine so bili zasnovani sprva kot samostojni studijski projekt kitarista Olafa Thorsena, sicer kitarista zasedbe Labyrinth.
Skupina je presenetljivo pričela koncert z materialom albuma "Stream Of Consciousness" (2005), čeprav to ni njihov najbolj svež album. Lepa popestritev že takoj na začetku. Skupina goji tisti, v najbolj primarnem izročilu devetdesetih, pravi baročno okrancljani power metal, ki je logično nadaljevanje Labyrinth, z močnim progresivnim dotikom na eni strani in seveda čim drugim kot ambientalnimi orkestralnimi pasažami na drugi. Tako je potekal tudi koncert na Morarock festivalu. Skupina je vključila v set listo pisano paleto skladb iz vseh albumov, Fabio Lione pa je dokazal, da je njegov vokal še vedno odlično ohranjen, močan in ekspresiven v srednjih, višjih do najvišjih registrih. Njegovo odlično petje je bilo kronano s še enim superiorno uigranim nastopom skupine kot enote. Thorsen v izredni solistični preži med koncertom, katerega je vsaj v dvojnih tercetnih harmonijah spretno lovil ritem kitarist Federico. Pravzaprav je odvečno govoriti, da so posamezniki v skupini že tako izkušeni, to velja zlasti za Fabia in Olafa, da je element prepričljive odrske igre in izvedbe brez težav podjarmil množico pod odrom. Teh je bilo nekaj manj kot na White Skull, kar je presenečalo. Kljub temu je ljudstvo zelo dobro seznanjeno z opusom skupine in recimo izvedba skladbe Out Of The Maze je uprizorila izredno sodelovanje na relaciji publika – skupina. Vzrok je kar težko najti zakaj je bilo pod odrom kanček manj ljudi , glede na to da Vision Divine v kvalitativno izvedbenem smislu (na odru) pokosijo White Skull. Nemara so kanček prezahtevni, čeprav je gledati Thorsena pravi užitek pod prste v njegovih dlakocepsko natančno izvedenih ultra sonično hitrih solažah, ki so se mnogokrat navzkrižno dopolnjevale z solažami na klaviaturah. Usklajeno.
Skupina je podžgala še posebej ljudi z Iron Maiden priredbo Wasted Years, s katero Lione ni imel nikakršnih težav in jo je odrjovel povsem suvereno.
Nerad predalčkam na tak način, a po nastopu Labyrinth davnega 2001 v Stuttgartu pred Helloween, sem imel čast videti enega najboljših nastopov katere od Italijanskih power/prog metal zasedb. Žal je mizeren obisk pokvaril nekoliko samo vzdušje festivala, ki ni posedovalo tiste naelektrenosti ozračja ali prave mrzlične evforije, a tako to gre. V Italiji imajo vsega preveč, organizatorji koncertov manjših do srednje znanih skupin, pa potegnejo ob organizaciji takšnih koncertov vselej kratko. In vendar vztrajajo. Hvala organizatorjem. Poleg odlične glasbe, so ponudili tudi zelo dostopne cene hrane in pijače, kar je bilo vredno izkoristiti. Za tiste ki varčujete, priporočam na koncertih v Italiji naročanje"spritz-a" (špricer: dcl mineralne in dcl rdečega ali belega vina), za vsega 1€ in pol.
Vision Divine set lista:
1. Intro
2. The Secret Of Life
3. Colours Of My World
4. Perfect Suicide
5. First Day of Neverending Day
6. New Eden
7. Out Of A Distant Night (Voices)
8. Taste Of A Goodbye
9. Alpha & Omega
10. The Fallen Feather
11. Out Of The Maze
12. Versions Of The Same
13. God Is Dead
14. Wasted Years
15. Send Me An Angel
na vrh