Kup radikalnega hrupa, surove energije, lucidnih sporočil? Ko se pojavi eden izmed tistih kretenov, ki popolnoma pijan teži glasbenikom na odru? Ko veš, da bodo Nikki Louder (kot najbolj redni nastopajoči) spet pripravili carski nastop? Vse to vedno ponudi Moonleejada - festival založbe Moonlee Records, ki na približno leto dni priredi festival, ki gosti izvajalce pod založbinim okriljem. Tako so bili za letošnjo izdajo poleg Nikki Louder napovedani še naši Trus!, hrvaški Cripple And Casino, njihovi sonarodnjaki Analena in makedonski Bernays Propaganda. Prvi so morali žal zaradi bolezni odpovedati nastop, s tem pa se je morda izgubila tudi bolj korenita raznolikost festivala, čeprav ne tudi kvaliteta. Preostali štirje bendi se namreč (zagotovo veliko bolj od Trusa!) zanašajo vsaj na zapuščino post-hardcora in post-punka, recimo pa, da so Bernays Propaganda na tej slednji, bolj mehki obliki tovrstne alternative. To se je zelo poznalo tudi na samem koncertu skupin.
Festival so torej otvorili hrvaški Cripple And Casino. Klasični kvartet z ženskim vokalom je letos izdal novo plato, imenovano With High Regards (RockLine recenzijo lahko preberete TUKAJ), kar tudi kaže na odlično formo zasedbe – to so potrdili tudi v živo. Čeprav se zanašajo na dokaj tipične, morda na čase razvodenele post-hardcore in screamo vzorce, jim ne gre zanikati enkratne energije in zmožnosti identifikacije s publiko. Tehnično je manjkal nekoliko glasnejši vokal, saj je Petrino petje izpadlo suho, potisnjeno v ozadje, kar na koncu tudi pokvari celoten vtis, saj so Moonlee bendi le bendi, ki veliko stavijo tudi na močno sporočilna besedila. Tako je šlo za pričakovati nekaj več od koncertnega večera, čeprav je bil otvoritveni akt zelo dobrodošel.
Drugi so nastopili domači Nikki Louder. To je en tak bend, ki je pač na vsakem nastopu dober. Enostavno ne znajo, no, biti slabi. Niti povprečni. Dejstvo je, da bend neprestano špila po tistih nekaj slovenskih placih, ampak ima trio v sebi še vedno toliko tiste prvinske energije, toliko tistega prvotnega čara, ki ga imajo mladi bendi. Tu gre torej za nenehno mladost in večletne izkušnje, kar verjetno tudi rezultira v tako rutinirano odličnih nastopih. Tokrat so popolnoma pregazili Cripple and Casino, bili radikalnejši, konkretnejši, zagotovo pa bolj zanimivi, bolj samosvoji, bolj unikatni; enostavno boljši. Predvsem gre tu za večje eksperimentiranje, sploh z različnimi efekti frontmana Blaža Sever, ki masivne zvočne gmote popelje v nore oscilacije; tu gre torej za odstopanja od smernic vseh »post-» žanrov, za resnično svojevrsten noise rock, ki se brez težav meri s svetovno sceno. To je bil tudi trenutek tistega prej omenjenega pijanega kretena, ki je skočil na oder in težil triu; k sreči je bend odreagiral izredno korektno, s tem pa izpeljal nastop do konca. Nikki Louder bodo kmalu izdali tudi novo plato – novi album Golden Men bodo premierno predstavili 19. 4. v Menzi pri Koritu.
Naslednji so nastopili zdaj že kultni zagrebški kvartet Analena. Še ena zasedba, ki se giblje v post-hardcore vodah, vendar za razliko od recimo Cripple And Casino večkrat zaradi večjega plesnega momenta in spevnega 4-akordnega vzorca morda zaide v »pop-hardcore«. Velik del občinstva je bil s Hrvaške in večino teh je bilo fanov Analene, ki so se najbrž v Gali Hali oglasili izključno zaradi njih. S Cripple And Casino vseeno lahko povlečemo nekaj več vzporednic – ponovno je v ospredju benda pevka, ki pa vokalno bolj variira od Petre. Ne gre namreč le za screamo petje, temveč tudi za bolj konvencionalno (a hkrati nekonvencionalno za opredeljujoč žanr) petje, za tisto bolj spevno pop petje, ki se ga posluži med plesnimi deli, zaradi česar bend pri nekaterih komadih izpade kot nekoliko cenen pop-punk bend. To je zelo zanimivo, kajti spet drugič zaide v tak res radikalen screamo / post-hardcore, v tisti surov, prvinski, nadglasen in predvsem anti-komercialen zvok, ki kriči po uporu. To nihanje med neko že skorajda klišejsko spevnostjo in radikalnim hrupom je bila morda najbolj zapomnljiva stvar njihovega nastopa.
Kot nosilci večera so, predvsem upravičeno, nastopili makedonski post-punkerji Bernays Propaganda. Tudi oni so letos izdali nov album z naslovom Zabraneta Planeta (RockLine recenzijo si lahko preberete TUKAJ). Od vsega hrupa so Bernays Propaganda, kljub visoki glasnosti, predstavljali nekoliko mehkejšo plat večera. Bolj izraziti riffi, debele bas linije, zvočna zgodba, ki se ne izgubi zaradi prekomerne distorzije ali želenega učinka kaosa… ter bolj berljiv vokal, že tretjič ta večer ženski. Bernays Propaganda so nekako povezali najboljše elemente večera Mr. Moonleeja – inteligentna, atipična spevnost, plesnost, a vseeno z dovolj eksperimentale, da ostaja intrigantno, privlačno, hrup, v katerem se ne utopi, zgodba, ki kljub občasnemu kaosu vedno ostaja berljiva. Bend, ki resnično popelje v 80. leta prejšnjega stoletja in spomni na vrhunec post-punka, ko je popularno glasbo prevevala umska alternativa, ko je bila visoka inteligenca povprečna in ko so bili standardi za glasbeni okus preprosto visoki, a vsem blizu. Makedonci so torej zaključili večer na najboljši možen način.
Moonleejada 2013 je prikazala še eno odlično plejado bendov pod svojim okriljem, hkrati pa dala upanja vsem, ki z neodvisnostjo kljubujejo kapitalistični (glasbeni) industriji. Moonlee Records predstavljajo vse, kar je v glasbi pristnega, pomembnega in nenazadnje dobrega, kar Moonlejada vedno znova tudi dokaže.
na vrh