Moonleejada 2009! (2009)

Založba Moonlee Records je to pot predstavila pet najbolj vročih zasedb za leto 2009, ki sodijo pod njeno okrilje. Vse so zapisane "neodvisnosti" v glasbenem izrazu, kot je temu zapisana založba Moonlee Records, ki tudi v letu 2009 s svojo ponudbo in dejavnostjo ne preneha pozitivno presenečati z izredno zavzetostjo in darom "ostrega nosu", ki izsledi še tako skrbno varovane skrivnosti, te pa nato zrastejo v preverjeno kvaliteto glasbega indie rock artizma. Letos so zastopale barve Moonleejade tako skupine In-Sane, Bernays Propaganda, Analena, Damir Avdić (a ka Bosanski psiho) in Hesus Attor. 

Prvi so stopil na oder In-Sane. Skupina ki ima za seboj že skoraj 12 let obstoja, začenši kot kvintet s prvencem "Keeping Ourselves to our Hearts" v žepu, danes nastopa le kot trio. Vsekakor najboljša možna kombinacija. Manj članov, manj možnosti konflikta zaradi različnih interesov. Skupina je pokazala, da je odlično naoljen stroj, ki praši punk neposredno iz svojega rokava, brez kančka kompromisa in kot britev odrezavo. Incontinent, Choices Made, Lost in Time, From Inside Out, Found My Place, so vse po vrsti nosile tisto zanimivo kozmetično olepšavo, ki jo novodobni punk rock bendi, kot po pravilu vgrajujejo v svoj izraz. Mera melodija plasirana preko sicer vreščavo hripavega petja, a to je vseeno daleč od "zadetosti" in arogance skupin iz druge polovice sedemdesetih, ki so s pionirstvom vsekakor nepovratno fascinirale glasbeni svet, kar In-Sane nikakor ni namenjeno. Pač generacije se spreminjajo. In-Sane so odlični glasbeniki, ki dihajo čvrsto usklajeno in visoko uigrano. Kitara proizvaja odlično mero nažigaškega hrupa, obenem pa dodaja nekaj melodične mehkobe, ki ustvarja občutek široke dostopnosti skupine za ušesa mladih. Nadebudno, sicer brez kakšne v nebo vpijoče vsebine, ki bi klicala po unikatu in jasno determinirani drugačnosti, a s potencialom uspešnega komercialnega preboja. Jeseni je napovedan izid novega albuma, skupina pa ima letošnje leto že pridno zapolnjeno s koncerti po Evropski celini.

Skupina zaradi katere sem prioritetno privihral na letošnji Moonlee Records festival, pa so bili Makedonci Bernays Propaganda. Pop post punk, če lahko "skopo" določimo indie rock skupino šarmantno unikatne prepoznavnosti, doživlja v njihovih rokah pravi razcvet dobrih 20. let zapoznele, a uresničene umetniške izpovedi. Bernays Propaganda oziroma sam duh skupine se z vso močjo naslanja na delo in lik Louisa E. Bernaysa. Torej skupina močno socialno angažirana, brez dlake na jeziku. Glede na silno izkušene glasbenike, ki se nahajajo v zasedbi in neverjetno karizmo mlade pevke Katerine, je ob silni veri v lastno pridigo, skupina za šalo klatila zvezde z neba v lastni prepričljivosti, visoki unikatnosti in prevzetnosti, ki jo je dosegala  s pestjo dinamita vse sproščene rockovske intenzitete. Ubij me!,  Uživaš li vo svoja pridružba, Bezbedno levo, Dan pred da izćeznam, Homo ili sapiens v fenomenalnem obuvalu glasbenega prijema kvarteta. Samozavestno in avtoritativno vodenje skupine na odru s strani mlade Katerine je prevzemalo popoln primat in vse oči so bile uprte v razjarjeno in vživeto pevko, ki se je divje zvirala in poskakovala v ritmično čvrstem galopiranju skupine. Po ritmični plati so Bernays Propaganda izredno podkovani. V živo igrajo skladbe še hitreje, kot je to zaznati na albumu, pri tem pa se ne zmotijo! Skupina, ki je s svojo pojavo "novinke" zapustila na festivalu daleč največji vtis. So posebni, izrazni, prepričljivi v izvedbi in pridigi lastne glasbene vizije. Katerina je brhka in očarljiva, a razjarjena pevka izrednega dara, hkrati glavni motor, ki poganja stroj te fascinantne makedonske zasedbe! 40. minut je v družbi Bernays Propaganda ekstremno hitro minilo, tako da si jih bo potrebno ogledati znova in to čim prej.

Analena, skupina s prevoženo kilometrino svojih Moonlee kolegov In-Sane, so pred kratkim izdali studijski album "Carbon Based" in ga na koncertu tudi vneto predstavljali. To je zasedba, ki je zelo zanimiva po glasbeni plati. Osnova je punkerska, a zelo hrupna in naklonjena čvrsti riffovski opori, ki vodi skupino v izrazu. Kvartet katerega glavni povezovalni člen s publiko je basistka/pevka Ana, se ni ustrašila izziva predhodnikov in izlila iz sebe čvrstih 40. minut rockovske energije, prežete z odlično uigranostjo, nepopustljivostjo, odličnim druženjem brcajoče uporniške energije in melanholično melodične spogledljivosti, ki je godila v tako vzpostavljenih spremembah vzdušja.  Glede na slog, ki gravitira bliže okusu današnje najstniške generacije, kot predhodniki, a izrazno bolj sveži (beri: bolj prikrito recikliranje) Bernays Propaganda, so Analena pod odrom zbrali večje število glasbenih navdušencev, ki so skladbe že poznali in tako sproščali več hrupa pod odrom. Kljub večji plastovitosti zvoka, pa je energija skombinirana z jezo in patetiko neverjetno spominjala na energijo, ki so jo sproščali In-Sane, pa čeprav oddaljeni miljo v glasbeno izraznem oziru. Ni kaj. Analena so kot tretji z lahkoto v 40. minutah prepričali, da so močan bend, na vrhuncu moči, ki bo tudi v prihodnje navduševal s svojo nepopustljivo raziskovalno indie rock držo. Držo, ki je hkrati s tem silno modna in dostopna množicam.

Četrti po vrsti je vskočil na oder enkratni Damir Avdić. "Bosanski psiho" kakor se ga je upravičeno oprijel sočni vzdevek, si je to pot oblekel svojo uradno majico z emblemom naslovnice svojega prvenca "Mrtvi su mrtvi", ki uprizarja repliko pokojnega Che Guevaro (lobanja s pričesko Cheja in baretko, na kateri ne manjka peterokraka zvezda). Spominjam se novembra 2007, ko je na istem mestu Damir nastopil praktično v prazni dvorani Menze pri koritu. Takrat je nosil majico z odtisom pravega portreta Che Guevare, ki pa ga je z izolir trakom prelepil tako, kot da bi ga prečrtal ("prekrižal"). Torej je letni predračun klenemu Bosancu le zrasel. Kako skokovito je priljubljenost tega glasbenika narasla, je dokazovalo tudi občinstvo, ki je zavzeto spremljalo Avdičev nastop in se v dveh letih odkar se možakar pojavlja na odrih Slovenije naučilo verze skandirati na glas. Damir je kot vedno dal vse od sebe in po koncu koncerta je bil oder prekapljan z njegovim bridkim znojem. Možakar je znova navduševal s popolno vživetostjo, spontano, iskreno in nezlagano odrsko igro. Bljuval je ogenj skozi iskreno kritiko verzov, s katerim bi se najlažje povezal in poistovetil današnji delavski razred Kube ("Fidele, dođi nam za praznike!"). Ne boste verjeli. Damir je sam sebi skupina. Orje po Gibson Les Paul kitari in stresa iz sebe verze besednih zvez, ki sesipajo poslušalca z nič manjšim efektom, kot če bi iz Damirjevih ust leteli rafali svinčenih krogel. Si kdo upa kaj takega? Obenem si ritem, melodija in še vokalni interpret. Gol v sedlu, brez sleherne skrivalnice, priklopljen le na vir elektrike. Jebeš Leonarda Cohena in ostale kantavtorske princeske na zrnu graha. Poklon. Komunist vs. NBK Revolution!!! Mnogokrat je človek dobil občutek, da ljudje komaj čakajo, kdaj bo možakar izrekel vsem iskano bosansko avtentično kombinacijo besednih zvez "u tri pićke materine", "jebo svoju majku", "jebo ovce", "guzim pićkice",... brez milosti! Ob koncu je možakar v odlično napolnjeni Menzi požel gromke aplavze navdušenja, se globoko zahvalil ter zaprosil občinstvo, naj na tak način, kot pozdravljajo njega, pričakajo tudi prihod zasedbe Hesus Attor!

Hesus Attor, nova atrakcija iz mesta, ki ne preneha in ne preneha navduševati z metanjem kosti za glodanje, pri uspešnem odstiranju novih in novih glasbenih dimenzij, nasploh v na posluh že davno vsem odkritem in povedanem. Rijeka je mesto, ki konformizmu in generičnosti vselej pravi: "Ne!"

Hesus Attor so se otepali kar lep sveženj časa s težavami pri pripravi "logistike za kreacijo koncertnega zvoka". Po daljšem čakanju so le urezali z Alice Road, uvodom prvenca "Sonic Gatronomy Volume 1." (2008). Skupina se je lotila kar glavnine albuma. Gre za zelo zahtevno zmes, ki deluje lahko na nič hudega sluteče laike, ki se prikradejo v bližino takšnega koncerta, šokantno in Hesus Attor jih lahko v popolnosti zmedejo, saj vsa reč lahko v svojem ekstremu postane prav"kaotično" nevarna. A pomislite! Math rocka ni lahko igrati. Večplastnosti, ki ti narekuje pravzaprav eno samo 40 minutno skladbo, zgrajeno iz mnogoterih motivov, ki sejejo nepredvidljivost, nenehni element presenečenja. Hesus Attor so groteskni, samoironični, naphani z ubrano zajebancijo, a obenem izzivalno raziskovalni, zanimivi v vsem kar počnejo na odru. Še zlasti za vse, ki iščete posebno, drugačno in hkrati s tem izrazno pogumno. Juan Pablo Pe De Rigad je poskakoval kot razdražena opica, spravljal v brezumje prisotne z izkrivljanjem vseh mogočih glasov. Od živalskih, ki bi jih človek pripisal izvoru džungle, do hard coreovskega vreščanja, do namerno odpeljanih posnetkov opernih falsetov.  Tudi Hesus Attor so navdušili s svojo pojavo in drznim izrazom visokega eksperimentalizma, katerega je bilo užitek spremljati in se mu predati. "Dobrodošel doma Mr. Bungle!"Kvartet je v ritmiki izreden in avantgarden v celokupnem pogledu na glasbeno umetnost.

Hesus Attor so, kot peti po vrsti, le potrdili veličino Moonlee Records. Bili so fantastični, kot četverec nastopajočih pred njimi in še peti dokaz, da je založba dejansko ustvarjena z namenom, ki bi moral biti vodilo vseh založb. Od največjih do najmanjših. Pusti umetniku da se izrazi, spodbujaj, neguj in nagradi kreativnost ter glasbeni talent. Ne ustvarjaj umetnih zvezd, ki v naprej garantirajo dobiček in katere zavržeš po uporabi kot ceneno kurbo! Torej hvala zvezdam, da obstaja še takšna stopnja moči, ki garantira lastno neodvisnosti in tako omogoča kljubovanje zdravega funkcioniranja še nekaj možganskim vijugam v svetu skromne majhnosti robotstva polnega radosti v materialni samoizpolnitvi.

Za konec temu "spevu" lahko le pritrdim, da je bil letošnji Moonlee Records festival oziroma "Moonleejada 2009", dogodek, ki je izpolnil prisotne prav v vsem. Od smešno nizke vstopnine, ki je servirala 3 ure in dvajset minut čiste glasbe v režiji petih neodvisnih alter rockerskih skupin, do približanja unikatnosti smelega poguma lastnega artizma peterice nastopajočih, glasbeni masi. Ta je lahko brezmejno uživala v kreaciji glasbene kvalitete in pridige, neposredno pred njenimi očmi. Alternativa v pravem pomenu besede. Še živijo svobodni! Svoboda v glasbi, pa je trenutek pristnosti v brezmadežnem siju izvornega pomena te besede, ki lahko obogati poslušalca. Hvala Moonlee, hvala skupinam! Se vidimo znova prihodnje leto!

fotografije: Aleš Podbrežnik