Kaj ne bi preizkusil Cankarjevega doma tudi Magnifico? Nova glasba za film »Montevideo, bog te video«, o potovanju jugoslovanske nogometne reprezentance v daljni Montevideo. Glasbena zgodba zapeljana na način, ki sodi v svečane prostore tipa Cankarjev dom. In poveljuje ji sam presvetli Magnifico.
Lahko rečemo, da se je Magnificov v tem oziru kar pridno vrgel po svojem kanček starejšem kolegi Goranu Bregoviću. Preprosto zna prepakirati balkanski melosi in ritem na način, kot ga ljubijo Slovenske duše. To mu uspeva z lahkoto. Že vrsto let. In Magnifico natanko ve na kateri košček naših src mora potrkati, da bo lahko polno vžgal. Preprosto ima mož. Veliko karizmo, čisto izpovedno vizijo, za katero plodovito vseskozi stremi. In? Ima pač talent, ki ni položen vsakomur v zibelko. Veliki talent.
Če človek razmišlja »na prvo žogo«, si je Magnifica težko predstavljati za zidovi kulturne brezmadežnosti Cankarjevega doma. Magnifico je v svojem izročilu zelo ljudski, zelo prizemljen. Je tako briljantno in genialno norčav, kot le redko kdo. Preprosto nam takšnih zabavljačev v Sloveniji krvavo primanjkuje.
A stopimo korak nazaj. Na začetek zgodbe »Montevideo, bog te video«. To ni prva tovrstna avantura Roberta Pešuta v svet ustvarjanja glasbene podlage za film. To je ustvarjal že za film »Stereotip« in nadaljevanko »Prepisani«, da pa bi vsa reč vžigala, kot namiguje že sam naslov, tudi v novem izzivu »srečanja z bogom v Montevideu«, moraš v prvi vrsti znova znati zagotoviti avtentičnost, pristnost interpretacije izvorne ideje. Za to je izbira sodelovanja s srbskim vojaškim orkestrom Stanislav Binički, kot nalašč. Najti srednjo linijo med znamenito provokacijo hudomušnega Magnificovega uma in disciplino orkestracije, je poseben izziv. Oder je bil to pot resnično zapolnjen. V ozadju cel orkester, ki ga je vodil dirigent Igor Mitrovič, v pročelju pa levo in desno od Magnifica razvrščeni: njegov zvesti brat Schatzi na bobnih, pa strastni trobentač Ivan Pavlovič, nadalje saksofonist Matej Kuželj, pa violinist Matija Krečič, kitarist zasedbe Eskobars Teo Collori in Benčev basist Jan Gregorka.
Odlično so naštudirali vso stvar. Seveda pa je Magnifico kmalu poskrbel, s svojimi znamenitimi dovtipi in briljantnimi humoreskami, da ne bi bili obsojeni na seanso smrtne resnosti, ki zahteva v svoji izvedbi strogo tišino, sicer lahko glasbenikom odpove vsa kjncentracija. Ni skrbi torej, da bi Magnifico slučajno tega večera sedel za klavir in igral dela Rahmaninova. Če so šteli belci Indijance, štejemo pri nas cigane (Zum zum kolo). No ta nivo nam je že precej bolj domač, mar ne? Kar nekaj trenutkov se je zavrtelo, ki so klicali po tisti jugo-nostalgiji, enkratnem in neponovljivem sentimentu, ki so ga odzvanjali časi davne preteklosti. Vsa reč je rada zaplavala proti »starogradskemu šansonjerstvu« ali pa na drugi strani dražila s prepletom latino in čoček ritmov, premeteno prežetih s tipičnimi vodilnimi melodijami prepakiranih »balkanesk« in »mehiškega« melosa. Konec prvega – »resnejšega dela« je naznanila že davno ponarodela Ubiču te, kjer je narod prvikrat planil v prešereno sodelovanje v verzih in ploskanje. No ta »preblisk« pa je v točko strumne čuječnosti zasukala dobrih 15 minut trajajoča svojevrstna glasbena izkušnja. Izkušnja z magično Luz Casal. Španka, ki je zaslovela v filmu »Visoke pete« slavnega španskega režiserja Pedra Almodovarja, nas je dobesedno pretresla s svojim drhteče krhkim vokalom. S svojim »deviškim dramilom« je skrajno ganil polno Gallusovo dvorano. Čarobna Casal se je skozi avtorsko Piensa en mi, (njen veliki hit), pa nadalje v špansko različico prepakirano Madrugadas – sicer večini dobro znano Pukni zoro in skladbo Al Viento, ki je Slovencem precej bliža v podobi skladbe Pastirče mlado, usidrala globoko s svojim prvinskim in edinstvenim vokalnim pečatom.
»Resni« del predstave, v kolikor lahko pri Magnificu sploh govorimo o »resnosti«, je bil za nami. Sledil je pričakovan in polnokrvni sprehod skozi malho odlično pre-aranžiranih standardov Magnifica, ki je postregel seveda z izvedbo vseh njegovih glavnih hit zimzelenov. Ob podpori orkestra in barvnih niansah spremljave, ki jo je izvorno generirala popolnost organske zvočne krajine – to je akustika, so delovale te »ponarodele klasike« povsem svojevrstno v tej novi in še nikdar preizkušeni luči. V tem oziru se je koncertno druženje razvejilo v stopnjevani razvoj z zaključnim krešendom v velikem finalu, kjer je Magnifico z vso tovarišijo naletel na bučne stoječe ovacije, ki so ga gromovito klicale glasbenike nazaj na oder.
Publika je dobila še dva »obtežena« dodatka, zlasti je prevzela nova Veliki voz, ki jo je Magnifico posvetil svojemu dedku Dušanu – solunskemu borcu, medtme ko je moral skladbi Zum zum kolo in Ubiču te Magnifico ponoviti, saj se je izkazalo, da več predelav svojih izvirnikov v navezavi z orkestrom Stanislav Binički, ni uspel naštudirati.
Kakorkoli. Možakarju je uspel torej veliki met. Prepričljivo in v velikem slogu znane drznosti je naposled zavzel tudi slovenski kulturni hram!
na vrh