22. november – dan, ko so se v Sloveniji ustavili še eni legendarni rockerji. Tokraj je šlo za stoner zasedbo Monster Magnet, ki je v devetdesetih veljala za eno največjih rockerskih imen in je s hiti tipa Space Lord, Dopes to Infinity, Powertrip, Twin Earth, The Right Stuff, Zodiac Lung, Negasonic Teenage Warhead in Heads Explode osvajala vrhove lestvic. Čas njihove največje slave je mimo, a vendar se Monster Magnet ne predajajo in tako so lani izdali tudi odličen album 4-Way Diablo. Lahko bi rekli, da je to 4-Way Diablo evropska turneja. Poleg Monster Magnet na turneji nastopata še dve mlajši zasebi – Pilgrim Fathers in Nebula.
Za začetek so nas ogreli odlični Angleži Pilgrim Fathers. Gre za mlado zasedbo, ki igra mešanico hard rocka, post rocka in space rocka. Kitare so v glavnem glasne in brnijo na polno, medtem ko tisti edinstven čar dajo mini klaviature in razni efekti, za katere je občasno na majhni napravici poskrbel pevec. Njihov nastop je bil energičen, raznovrsten, v glasbi je polno dramatičnih preobratov – nekateri deli so čista hard rock norija, a lahko nato sledi del, ki pokaže, da izročilo raznih space rockerjev tipa Hawkwind še vedno živi. Dosti je hipnotični post rockerskih delov, ki pa te ne uspavajo, temveč te s svojo energijo ponesejo in ti poživijo duha (kot dobra nedeljska goveja juha). Njihov nastop je bil res dober, so odlični glasbeniki, pevec pa je pravi frontman, s polno mero karizme in nastopaštva. Edin negativen vidik je bil to, da je nastop bil prekratek. Ob koncu večera bi celo lahko trdil, da so mi bili Pilgrim Fathers vrhunec večera in da bi jih rade volje gledal kot headlinerje. Imeli so smolo, da so nastopali prvi, ko praktično v dvorani sploh še ni bilo občinstva. Pokazali so veliko mero unikatnosti, dobrega nastopaštva in trdih rifov.
Nato so bili na vrti stonerji Nebula. Nebula so pri nas že kar stari znanci in pred njihovim nastopom se je dvorana kar lepo napolnila. Američani so pokazali dinamičen nastop, poln melodičnih napevov in težavnih kitarskih melodij ter solaž. Vidi se, da si kitarist na veliko izposoja od Jimmyja Hendrixa. To je še posebej opazno med solažami, pa tudi med nekaterimi bolj melodičnimi deli. Lahko bi rekli da je njihova različica stoner rocka obarvana bolj bluesovsko, ravno zaradi kitarskega sloga. Ta nastop mi ni bil tako pisan na kožo kot Pilgrim Fathers, a v dvorani je bilo ozračje občutno boljše in bolj nabito z rockersko energijo. Dobra izbira za predskupino Monster Magnet.
Seveda pa smo vsi čakali Davea Wyndorfa in njegove pajdaše. Na nastop je bilo treba čakati kar nekaj časa, a vsak je našel kaj, da je čas prej minil (sam sem imel s sabo svoj Nintendo). Ko so malo pred deseto Američani le prikorakali na oder, je bilo občinstvo že dodobra ogreto, tako zaradi prejšnjih nastopov kot zaradi sladkega pivca in vinca.
V glavnem so bile vse oči uprte v Davea Wyndorfa, ki je še edini izvirni član zasedbe. Polega njega je tudi dolgoletni kitarist Ed Mundell, ki je prav tako postal nepogrešljivi člen v skupini. Dave Wyndorf je mene osebno presenetil s svojo pojavo, saj je v zadnjih letih več kot očitno pridobil precejšnje število kilogramov. Še slike iz nekaj let nazaj so kazale, da je bil možakar v izvrstni formi, zdaj pa kar naenkrat takšen šok. Bral sem, da je Wyndorf pred parimi leti predoziral z nekaterimi zdravili in očitno je vse skupaj imelo velik učinek tako na njegovo psiho kot na telo. A saj ni važno, nismo ga prišli gledati, prišli smo uživati v (glavnem) njegovi glasbi.
Nastop je bil dokaj pričakovan. Monster Magnet so odigrali vse svoje hite in pa vse skladbe z najbolj udarnimi ritmi. Seveda sta najbolj "zažgala" Space Lord in Negasonic Teenage Warhead, ki sta bila odigrana precej podobno kot na albumu, kar pa ne bi mogli trditi za vse komade. Možje so se kar parkrat izkazali z nekoliko spremenjenimi aranžmaji in pokazali, da je lahko živ nastop več kot le predstavitev studijskega izdelka. Pričakovano je bilo tudi to, da niso igrali nekaterih bolj eksperimentalnih stvari iz časa, ko se je Wyndorf zanimal za psihadelično glasbo, a ravno tu so prišli prav Pilgrim Fathers, ki so zapolnili to vrzel. Ravno, ko smo se navadili na Monster Magnet, že so se želeli posloviti. Kako je to mogoče? Saj je minila šele dobra ura. Po petih minutah prepričevanja smo jih vendrle uspeli privabiti nazaj in možje so na odru ostali še pol ure in tako odigrali minimalno spodobno količino glasbe - uro in pol.
Wyndorf je s svojimi jeznimi besedili in gestami pokazal, da mu kapitalizem in politika še vedno ne dišita. Možakar se nikoli ni pretvarjal, da mu ne diši živeti kot rock zvezdnik, vsekakor mu pa na živce gre hinavstvo nekaterih, ki se sprenevedajo. Monster Magnet mogoče res niso več tako veliko ime kot so bili včasih, a Wyndorfova sporočila so še vedno aktualna. Ostali člani skupine so odlično uigrani. Na trenutke se slišijo kar tri kitare (ko sodeluje še Wyndorf), ritem linja je solidna, Wydorf pa občasno doda še kakšne efekte. Tudi njegov vokal je še vedno tako dober kot vselej poprej.
Vsi trije nastopi so bili dobri tudi iz zvočnega stališča. Nobeden instrument ni bil v ospredju in tudi vokal se je vseskozi dobro slišal. Edina skupina, ki je imela rahle težave je bila Pilgrim Fathers, kjer je bil vokal nekoliko pretiho. Še ena večja težava je bila v tem, da je bil zvok ves večer občutno preglasen in kar nekajkrat sem se moral prijeti za ušesa, v katerih mi je še par dni po koncertu kar lepo donelo.
Skupina se je po albumu 4-Way Diablo odločila tudi za Evropsko turnejo, kljub temu, da je Wyndorf rekel, da ne bo več veliko nastopal, temveč, da se bo bolj skoncentriral na skladanje. Morda je bila to zadnja priložnost, da vidimo te legendarne stonerje na delu in mislim, da so nam postregli z zelo solidno predstavo. Tudi obe spremljevalni skupini si zaslužita deliti nastope z Monster Magnet. Ves večer je bil zelo dobro izpeljan in odigran in le nadejamo se lahko še več takšnih snidenj.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh