Mono je štiričlanska japonska zasedba (v glavnem dve kitari, bas in bobni), ki je v novem tisočletju postregla s kopico albumov, ki so se sicer ponašali z izrazitim smislom za epskost in čustvenost, vendar pa je šlo bolj za derivate že znanih zvokov, ki so so jih izposojali od že prej uveljavljenih post rockerskih skupin nekoliko večjega kalibra. Kljub temu so pri svojem poslanstvu vztrajali in kaj kmalu so dobivali priznanja poslušalcev iz vsega sveta - ne toliko zaradi izvirnosti, temveč bolj zaradi esence, ki se skriva v glasbi in se jo le stežka poustvari.
Zaradi bojazni pred viroznimi obolenji so Američani (mono je pri njih namreč pogovorni izraz za mononukleozo) želeli skupino najprej videti v Evropi in če ne bi prišlo do pretiranih žrtev, bi jih povabili tudi k sebi domov. Japonci so na svojih evropskih migracijah res okužili večino obiskovalcev svojih koncertov, ki niso nikoli več bili isti, saj se njihov zvok vsrka v vso telo in ti zapolni vsako celico. Tudi Ljubljana ni bila varna in Mono so gotovo upali, da se bo tudi Slovenija nalezla njihovega poslanstva.
Mono so lani izdali izvrsten album Hymn to the Immortal Wind, ki je bil v središču pozornosti tudi na sobotnem koncertu v Menzi. Seveda pa možje in ženska (basistka) niso zanemarili niti zapuščine, ki so jo ustvarili v preteklosti. Iz vsakega svojega studijskega albuma so namreč zaigrali vsaj po eno skladbo, le najnovejši izdelek je bil precej bolj bogato zastopan. A gremo lepo po vrsti.
Najprej so nas na divjo vožnjo popeljali Balžalorsky / Drašler 3o, ki si s svojo različico jazz rocka gotovo ne zaslužijo biti tako krivično spregledani na slovenskem prostoru. Hitri prsti kitarista lahko kaj hitro zameglijo razum, da se nam pred očmi pojavi John McLaughlin, medtem ko nam počasnejše in demonske vragolije prikažejo celo sliko nejevoljnega diktatorja Roberta Frippa. Glasba je precej ohlapna in dopušča ogromno prostora za lastno glasbeno izraznost vsakega člana tria, na trenutke pa bi se vendarle prileglo nekaj več kompozicijske discipline.
Sledilo je nekaj minut premora, ko smo se lahko pripravljali na japonsko ekstazo z imenom Mono. Kdor pozna njihovo glasbo in oznako post rock, ki se jih je skozi leta prijela, bo vedel, da se Japonci ne morejo ravno ponašati z največjo mero izvirnosti na tem področju. Na veliko si namreč izposojajo od Godspeed You! Black Emperor in Sigur Ros, nekateri pa jim hočejo naprtiti tudi sorodnosti s Škoti Mogwai. Post rock je dejansko žanr, ki precej temelji na grajenju negotovosti in napetosti ter končni dramatični osvoboditvi. To je skupno vsem večjim izvajalcem na tem področju in Mono seveda niso izjema. Svoje strukture začnejo izdelovati počasi, postopoma pa z nirvano kitarske distorzije pridejo do vrelišča.
Njihova glasba ni višja matematika in ne podaja preveč očitnih tehničnih obračunavanj med posameznimi člani, temveč gre bolj za predajanje glasbenemu transu, ki ga Japonci znajo ustvariti z dramatičnim spreminjanjem našega dojemanja glasbenih pravil - a to le v primeru, če dotlej niste slišali še nobene post rock zasedbe. Japonci namreč v svojem iskanju lastnega izraznega prostora res niso ne vem kako izvirni in tudi njihov nastop je dokaj predvidljiv, a predajanje njihovim opojnim in žlahtnim sekvencam zahteva od poslušalcev udeleževanje na ne toliko znanstveni podlagi. Dobesedno se je potrebno sprostiti, kot da bi se ulegel na mehak oblak. Ta glasba namreč najbolj apelira na naša čustva, na našo desno možgansko hemisfero in s pretiranim znanstvenim analiziranjem njihovega pomanjkanja lastnega jaza in tehničnih sposobnosti ta čarovnija preprosto izpuhti.
Mono razpolagajo s tipičnimi rockerskimi pripomočki, ki jih na albumih ponavadi še dodatno začinijo (tudi s kakšnimi godali). Tokrat so se bili pač primorati zanašati le na osnovno formo svojega znanja. Nalogi pa so bili kos, saj je ta prvinskost njihovemu nastopu dodala še večji pridih pristnosti. Kitarista, ki pogosto celo sedita, nam pridigata svoje meditacije, ki so očitno tako intenzivne, da bi lahko vsak trenutek doživela razodetje in telebnila s stola. Nekoliko pa so se Mono vendarle morali pregrešiti z uporabo priboljškov kova zvončki in klavir, kar je le še dodatno podkurilo občinstvo.
Nemara se je marsikdo namrdnil ob pomanjkanju komunikacije z občinstvom, meni pa se je to zdelo prav primerno. Glasbeniki so bili skriti za svojimi dolgimi lasmi videti v zamaknjenem stanju, pretirano besedičanje pa bi morda uničilo čarobno ozračje, ki so ga ustvarili. Še najbolj animirana je bila basistka,ki se je zavzeto zibala v ritmih čutnega transa.
Kdor se je znal sprostiti in prepustiti svojim čustvom (ter seveda tudi rad prisluhne tovrstni glasbi) ga koncert nedvomno ni pustil ravnodušnega, saj so Japonci eni izmed boljših graditeljev grandioznih zvočnih podob. Koncertna izkušnja je bila še dodatno obogatena z obetavno predskupino, ki se morda žanrsko ni najbolj skladala z ideali zasedbe Mono, je pa zato večer z njihovo vključitvijo pridobil še na večji raznolikosti. Glavne zvezde večera, Mono so v dobri uri in pol svojega nastopa izpolnili vsa pričakovanja in kljub predvidljivosti potešili apetite glasbenih gurmanov na Metelkovi. Morda v bližini res ni bilo nobenega kokošnjaka, a vseeno ni primanjkovalo kurje polti.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh