V soboto, 23.12. se je trojica iz ekipe RockLina odpravila v Media Park, kjer se je odvijal drugi vseslovenski metal žur. Prvega se žal zaradi preobilice dela nismo udeležili, a smo tokrat toliko bolje pokrili dogodek. Dvorana Media Parka je bila tokrat kraj t.i. ABC (Austrian Band Contest) tekmovanja. Gre za že zelo uveljavljeno mednarodno tekmovanje bandov, ki ga je letos organiziral Master of Metal. Na četrtfinalni izbor se je prijavilo kar 30 skupin iz katerih je žirija izbrala 10 najboljših, ki so se prebili naprej in tako imeli čast nastopiti na dveh sobotnih zaporednih koncertih. Prejšnjo soboto, 16.12. so se pomerili Sweet Sorrow, Sabaium, Just Swallow, Morana in Wintersoul, tokrat pa Vulvathrone, The Fifth Season, Hush, Forgotten Eden in Noctiferia.
Okrog osme ure se je pred dvorano že zbralo malo morje črnine in to je več kot dokaz, da je slovenska metal scena še kako živa! In popolnoma upravičeno, kot boste lahko prebrali v naslednjih vrsticah.
VULVATHRONE:
Murskosoboški Vulvathrone so dobili nehvaležno nalogo nastopati kot prvi, kar se je močno poznalo na številčnosti publike v dvorani (večina je še popivala pred dvorano) ter kvaliteti ozvočenja. Vulvathrone veljajo za edini death/gore oz. porn grind na slovenskih tleh in priznam, da tudi meni osebno izredna brutalnost besedil ne potegne. Svojo obsesijo z ekstremno perverzijo, sadomazohizmom, gnusom ter pornografijo band izraža skozi besedila, ki bi marsikomu pognala mravljince po kosteh. Ozrimo se samo po naslovih komadov: Toilet Slut, Force Oral Fuck, ... Kljub vsem predsodkom, ki se lahko pojavijo, so Prekmurci svojo nalogo na odru opravili suvereno in čeprav niso dobili ozvočenja, ki bi si ga zaslužili jih to ni ustavilo. Hermanova kitara je na trenutke izginjala, prehodi so se slabo slišali, tudi back vokali so bili slabo slišni, tako da Hermanovi živalski kriki niso prišli do izraza. Sebastijanov brutalni vokal je bil dovolj dobro slišen, čeprav rahlo nerazločen tudi ritem sekcija ni bila ravno perfektno ozvočena. Čeprav je zaradi tonskih težav polurni nastop skupine pustil grenak priokus je treba reči, da se je band izkazal. Predvsem s peto članico v obliki napihljive lutke. Skrajno brutalnost banda pa so dokazovali tudi Hermanovi roza copatki v obliki prašička
THE FIFTH SEASON:
Kot drugi so oder zasedli primorski thrasherji The Fifth Season in svoje delo odlično opravili. Fantje igrajo zares odličen thrash v stilu stare šole Bay Area thrasha; duh stare Metallice, Testament in Exodus je še kako prisoten v komadih banda, a so vseeno dovolj originalni, da jih ni mogoče označiti za kopiranje starih idej. Frontman Edi je svojo nalogo opravil odlično. Pokazal je precejšen vokalni razpon, odličen je tako v bolj melodičnem petju v stilu Hatfielda kot pri brutalnejših growl delih, kjer spominja na kruljenja Souze ali Baloffa iz Exodus. Poleg odličnega petja je prikazal še odlično vlečenje po basovskih strunah. Zanimive basovske linije, ki skupaj z dinamičnim bobnanjem Igorja tvorijo odlično ritem sekcijo. Seveda je potrebno omeniti tudi Iztokovo kitaro; Hammetovsko soliranje in Testamentovsko riffanje na vrhuncu. Fantom na odru morda manjka le nekoliko več dinamike in komunikacije s publiko, predvsem pa bi v band odlično sedla še ena kitara, ki bi tako pripomogla k bolj polnemu zvoku. Tudi čez ozvočenje ni potrebnih pripomb, glede na tri inštrumente je bil zvok na nivoju, le soliranje bi lahko bilo bolje ozvočeno. Fantje so ekipo RockLina vsekakor presenetili in veliko obetajo. Thrash 'Till Death!
HUSH:
Po dveh heavy skupinah za ogrevanje je bil čas za umiritev večera. Sledili so namreč koroški Hush z bolj umirjenim melodičnim rockom oz. metalom. Morda nekolikšna črna ovca večera glede na zvrst glasbe, a fantje in punca so dokazali, da so si nastop v finalu vsekakor zaslužili. V dobrem letu (kolikor obstajajo v trenutni zasedbi) so se že dobro privadili na odre in svoje pol ure so suvereno odigrali. Band na odru res deluje kot eno, pevka Kristina se je izkazala tudi z vokalnimi veščinami in v komunikaciji s publiko. Čeprav njihov zvok sledi bandom tipa Nightwish je vseeno moč v komadih najti dosti originalnih idej, predvsem za slovenske razmere. Na klaviaturah se je odlično izkazal Tomaž, svoj k celoti pa prispevajo tudi kitarist Rok in ritem sekcija Žiga (bas) in Matej (bobni). Vsekakor je pohvalo tudi dejstvo, da je večina tekstov napisanih v slovenščini, najbolj znan komad pa je verjetno skladba Magneti (zanj so posneli tudi videospot), ki je požela največ odobravanja pri publiki. Priznati je treba, da je za odziv publike najverjetneje kriva tudi seksi oprava Kristine nad katero so se slinile prve vrste, a to ni razlog, za nagraditev nastopa skupine z dobro oceno.
FORGOTTEN EDEN:
Forgotten Eden, skupina ki bo kmalu napolnila 9 let delovanja, je nastopila kot četrta po vrsti in požela dotlej največjo podporo. Če ne bi bilo pred njimi Hush, s stasito prikupno pevko z mlini na veter Nightwish, bi bil razkorak v odzivu med predhodnikom in Forgotten Eden, po vsej verjetnosti še večji. Skratka fantje so si dali duška in uvodoma pozvali vse prisotne naj glasujejo za njih in opomnili še enkrat, na točno lokacijo kam oddati izpolnjene glasovnice v dvorani. Očitno je, da je njihov prvenec našel kar veliko privržencev in skupina poseduje zvesto bazo razgretih oboževalcev, po drugi plati pa skupina natančno ponazarja praznino na Slovenskem, saj spektralno skuša zapolniti natanko to, česar pri nas ni, ali še ni, tako izrazito usidrano. Melodični heavy metal, da ne rečem celo hard rock. Torej vsi, ki se vžigate tudi na kakšne Lady's First npr., ne boste omahovali tudi s Forgotten Eden predolgo. Čeprav po kvaliteti skupina ne dosega kako posebne lastne prepoznavnosti, ponuja "pirovo" svežino na slovenskih tleh. To se odraža že na zgradbi samega avtorskega materiala, ki je povsem povprečen, kadar ga primerjaš s svetom. Peterica sicer ponuja nek zavidljiv nivo udarnosti, ki pa bi ga bilo mogoče z lahkoto nadgraditi ob vključitvi še enega ločenega lead/rhythm kitarista, ali vsaj ob vključitvi izdelanega (ločenega) pevca ob pogoju, da trenutni pevec/kitarist prevzame le ritem kitaro. Forgotten Eden so uspeli izvleči maksimalni odziv množice tega dne. Vzrok temu je moč iskati v predhodno dobro izdelanem oglaševanju njihovega nastopa, kar je absolutno pohvalno in kar jim je prineslo tako med 400 obiskovalci največ fanov, kateri so prišli navijat za skupino in pa v preprostem dejstvu, da ponujajo preprosto udarno spevno melodičnost, ki zleze nemudoma v uho in te dvigne v luft. Skupina je talentirana in vendar potrebna nadgradnje in piljenja, da se prekobali nekoč nad povprečje. Zlasti v smislu iskanja lastne prepoznaven identitete, da o tem, kako mora nujno izdelati svoj zunanji videz niti ne govorim.
Na splošno navdušenje občinstva, so Forgotten Eden svoj koncert zabelili s priredbo Van Halen klasike Jump. Metalcem pod odrom se je mešalo, "stagedive-ing-i" so se kar vrstili drug za drugim, sam pa nisem mogel skriti dvomov nad povprečnostjo izvedbe omenjene skladbe in pravzaprav pomislil, kaj hudiča vam je bilo tega treba fantje? Ne zvok klaviatur, ne natančnost bobnov skupaj z uglasitvijo, ne solaža na kitaro, potem neposrečena barva glasu, napaka pevca, ki je stopil na kabel mikrofona, da mu je mikrofon potegnilo med koncertom iz roke in je tako ostal nem za nekaj verzov med skladbo,…. Skratka nezadostno. Mar bi se lotili, česa lažjega, kakšnih starih Judas Priest, Kiss ali Saxon. Verjetno bi poželi dokaj identično oceno, kot so jo ob izvedbi komada Van Halen, če bi se spravili na The Final Countdown skupine Europe. Skratka, skupina, ki nujno potrebuje jasno in sebi lastno - prepoznavno vizijo.
NOCTIFERIA:
Noctiferia je kot zadnja skupina večera dokazala, da ima za seboj že precejšnjo koncertno kilometrino, kar se močno pozna tudi na njenih nastopih. Noctiferia ima za sabo že nekaj evropskih turnej, tudi z velikimi bandi kot so Marduk in Deicide in kot posledica tako velikih nastopov je velik profesionalizem skupine. S svojo zadnjo ploščo je skupina precej spremenila svoj zvok in to se pozna tudi na koncertnem nastopu. Frontman Gianni je opustil igranje kitare in se tako lahko bolj posveti samemu petju in komuniciranju s publiko. Omenjeno je bilo močno prisotno tudi na sobotnem koncertu. Gianni se je resnično izkazal za odličnega frontmana, s svojo držo in gestikulacijo nekoliko spominja celo na legendo Maxa Cavalero (Sepultura, Soulfly). Tudi ostali člani ne zaostajajo. Idejni vodja Igor Nardin resnično uživa na odru in svoji glasbi, tudi session kitarist Roman (Prospect) se je odlično vključil v skupino. Za Noctiferio je bil ta večer tudi nekaj posebnega, prvič po treh letih je namreč za bobne sedel prejšnji bobnar Robert Steblovnik in svoje delo odlično opravil. Noctiferiina setlista je bila večinoma sestavljena iz komadov s Slovenske morbide in žal zaradi nekoliko slabšega ozvočenja vsi sampli, elektronski in etno elementi niso prišli toliko do izraza. Toliko bolj je fane starejšega materiala skupine razveselil Gianni ko je zadnja dva komada posvetil vsem black metalcem, sledila sta namreč klasiki s prejšne plošče Per Aspera. Najbolj je navdušil verjetno najbolj znan komad skupine, zanj je bil namreč posnet spot, Fond of Lies. Za čisto pravi konec pa smo dobili še poslastico v obliki kultnega komada skupine Sepultura, Territory.
Za konec je potrebno pohvaliti Master of Metal za odlično organizacijo, publiko za prispevanje k noremu vzdušju v dvorani, bande za korektno odigrane repertoarje in nenazadnje DJ-ja za odličen izbor glasbe. "Končno!", lahko rečem kot dokaj pogost obiskovalec metal dogodkov v Media Parku, postreženo nam je bilo s pravimi klasikami skupin Megadeth, Metallica, Death, Iron Maiden, Judas Priest... Zmagovalci obeh večerov so tako po glasovanju publike in žirije Sweet Sorrow, Forgotten Eden in Noctiferia. Držimo pesti za čimboljšo uvrstitev vseh treh na Dunaju!
na vrh