Februarja so Galo halo obiskali Origin in Psycroptic. Po tistem koncertu sem mislil, da boljšega tehničnega death metal paketa ne bom videl lep čas. Potem pa turnejo napovejo Obscura, Spawn of Possession, Gorod in Exivious. Špric, špric se je zgodilo vsem fenom progresivnega/tehničnega death metala, saj lahko prav vse štiri bend štejemo v vrh modernega kompleksneje naravnanega death metala.
Prvi plimni val je v Galo halo butnil, ko so na oder stopili nizozemski inštrumentalni čarovniki Exivious. Zasedbo danes sestavljajo kitarist Tymon Kruidenier, basist Robin Zielhorst (oba nekdanja člana Cynic, ki sta igrala na plošči Traced In Air), kitarist Michel Nienhuis in bobnar Yuma Van Eekelen (ex-Pestilence). Četverec je v tričetrt ure predstavil skladbe s prvenca Exivious (2009) na katerem je Nizozemcem uspela popolna fuzija metala in jazza. Tako smo bili priča čistemu glasbenemu orgazmu; sinkopiranim rifom kitar, ki sta le redko igrali iste linije, eteričnim Tymonovim solažam in ubijalski ritem sekciji. Odličen zvok je poskrbel za to, da so bile dobro slišane vse menjave ritmov in tempa, ki jih ni bilo malo, vrhunska izvedba pa je le dokaz več, da so glasbeniki Exivious nič drugega kot mojstri svoje obrti. Bend, ki mu zlahka prisluhnejo tako metalci kot jazzisti ni za vsakogar, saj je glasba tehnično izredno kompleksna in prav zaradi tega je bilo lepo videti, da so imeli že Exivious pod odrom precej ljudi (število katerih pa tudi v nadaljevanju žal ni naraslo eksponentno), ki so bend za odličen nastop temu primerno nagradili.
Z naslednjimi nastopajočimi je bil čas, da si v kozarce za vino natočimo bordojec, oder so zasedli francoski tehnični death metalci Gorod. Se spomnite tiste epizode Dexter's Laboratory v katerem se Dexter na test francoščine pripravi tako, da izdela čelado, ki mu celo noč predvaja francoščino? No, naprava se seveda pokvari in Dexter celo noč posluša stavek omlette du fromage. Na testu zjutraj pa je vprašanje seveda o sirovi omleti, Dexter fasa petico, s stavkom pa reši celo vprašanje svetovnega miru. No in točno taka sirova omleta so bili Gorod, z najboljšimi jajci, gurmanskim sirom, zmešana na tehnično najbolj izpopolnjen način. Francozi so prav ob začetku Omnivium Europe turneje 2012 izdali novo ploščo A Perfect Absolution ter ji namenili največ časa za predstavitev, dotaknili pa so se tudi prejšnjih albumov Process of a New Decline in Leading Vision. Gorod so nas porinili naravnost v multipraktik odtrganega tehničnega death metala polnega kompleksnih ritmov, nenehnega menjavanja tempa in prepletanja kitarskih linij ter odpuljenih, zahtevnih (nemalokrat odtapkanih) solaž, ki sta si jih kitarista podajala kot bagete namazane s putrčkom. Odtrgani frontmen Julien ni presenetil le z močnim vokalom v katerem je združeval globlji in višji krulež ter na trenutke celo grindersko pujskasto cviljenje, temveč tudi z energičnim nastopom in nekaj nagovori v čisti slovenščini. Tudi ritem sekcija se je izkazala za tehnično izredno zanesljivo, nasmejati pa se je dalo predvsem frisom, ki jih je pokal basist Benoit, ob tem pa je čisto za hec dirkal s prsti po celotnem basovskem vratu. Gorod so dokazali, da so tehnično izvrstni glasbeniki, ki znajo obenem spisati tudi tehnično komplicirane komade, a jih hkrati znajo narediti privlačne z melodičnimi linijami, različnimi hitrostmi, predvsem pa razgibanostjo in dinamičnostjo.
Švedsko zasedbo Spawn of Possession smo pričakovali prav tako težko kot njihove predhodnike (in naslednike), a jim ni nad naše glave ni uspelo priklicati Lovecraftovske nakaze z naslovnice novega albuma Incurso. Urok se je tako razblinil v oblaku dima, Spawn of Possession pa se žal nekoliko zaustavili do takrat sicer odlično tekoč večer. Videlo se je sicer, da Švedi svoj posel obvladajo, a če so tokrat kaj dokazali, je bilo vse kar jim je uspelo to, da so pokazali, da mnogo bolje zvenijo na albumih. Spawn od Possession so sicer po mojem mnenju pržili kot za stavo, a tega žal ne morem trditi z gotovostjo, saj je zvok zvenel kot prdec prej omenjene kreature z naslovnice albuma. Khm… Fantje so sicer dobro izbrali komade, ki so poleg Incursa obsegali tudi starejše skladbe, a je poleg slabega zvoka zmotila še statičnost in zdolgočasenost benda na odru, z izjemo živega basista. Izgledalo je, da Erlend Caspersen vleče hudo dobre linije, a kaj ko se ga ni slišali čisto nič. K boljši predstavi ni prispeval niti dolgočasen in hladen frontmen Dennis Röndum. Čakamo torej, da se Spawn of Possession vrnejo na popravni izpit.
Kot zadnji pa so na slovenski oder prvič kot headlinerji stopili nemški prvaki progresivnega/tehničnega death metala Obscura. Nemci so tokrat pri nas nastopili že četrtič in so tako pri nas že dobro poznan bend, kar se je poznalo tudi na odzivu publike. Ta je sicer na žalost štela le dobrih sto glav, nedvomno bi si ta paket skupin zaslužil precej večjo publiko. Obscura so na oder prikorakali ob zvokih rušilne himne albuma Omnivium, Septuagint in nas s prvimi toni pahnili v vrtinec prvovrstnega tehničnega death metala, ki je zrastel na koreninah bendov kot so Cynic, Death in Atheist. Nemci so kljub nekoliko slabšemu, zapacanemu zvoku dokazali, da so trenutno v samem vrhu žanra progresivnega death metala in s konstantno koncertno in studijsko formo bodo ta vrh zlahka tudi osvojili. Obscura je s številnimi odigranimi koncerti v zadnjih nekaj letih postala utečen in uigran odrski stroj v katerem ni prostora za napake. Oči in ušesa napajajo predvsem spektakularne solaže izpod prstov genialnega Christiana Muenznerja (preverite njegovo solo ploščo Timewarp, v zakup pa gre vzeti tudi to, da je Christian igral s poškodbo roke in je moral zato prilagoditi s katerimi prsti bo prijemal strune!) in fantastični razgibani in pestri rifi, ki si jih podaja s šefom benda Steffenom Kummererjem. Steffen je tokrat še bolj kot poprej dokazal, da postaja odličen frontmen, ki za vzpodbuditi publiko in učinkovito povezovati program, smešno sta izpadla le ventilatorja, ki sta omogočala plapolanje Christianovih in Steffenovih lask v vetru (How gay is that?). Nič slabše se ni odrezala ritem sekcija, prej nasprotno, saj je Hannes Grossman tudi z inovativno bobnarsko solažo dokazal, da je eden najboljši modernih ekstremnih metal bobnarjev. Basist, ki je stopil na mesto Jeroena Paula Thesselinga, Linus Klausenitzer (Noneuclid) je tehnično odlično podkovan, svoje delo je opravil z odliko, v zasedbo se je že popolnoma vklopil, vendarle pa sem na trenutke močno pogrešal fenomenalni zvok Jeroenovega slajdanja po fretless bas kitari. Tokrat so Obscura odigrali viharno setlisto sestavljeno iz mojstrovin z albumov Cosmogenesis in Omnivium, v spomin so se tokrat vtisnile predvsem rušilna Incarnated, totalen Morbid Angel »worship« z Ocean Gateways ter inštrumentalna Orbital Elements. Centric Flow z daljšim inštrumentalnim zaključnim delom vedno predstavlja epski konec in nič drugače ni bilo tudi tokrat. A povsem za konec so Obscura pripravili še presenečenje in se na oder vrnili s fenomenalno izvedbo Death klasike Flesh And the Power It Holds in brez dvoma je bila to najboljša izvedba Death komada kar sem jih kdaj slišal. Heksenšus tokrat ni nastopil jutro po koncertu temveč že takoj po koncertu.
na vrh