Je že tako, da se vsaka stvar enkrat pač mora končati. Tako se je potuhnjeno, kot sovjetski ledolomilec, včeraj pripeljal tudi zaključek 6. sezone Postojna blues festivala. Vsaj kaka dva meseca prezgodaj! Na odru Jamskega dvorca se je predstavil Terry Evans z oprodo. Naj za tiste, ki vam ime nič ne pomeni poudarimo, da gre za gospoda priznanega glasbenega pedigreja. Našli ga boste na albumu Johna Fogertyja, na seznamu Evansovih nekdanjih sodelavcev pa se nahajata tudi Ry Cooder in John Lee Hooker. Terry Evans si imena ni ustvaril z igranjem kitare. Njegov glavni adut je izjemen vokalna, ki skriva glasovno večplastnost, s katero obvladuje vse teritorije soul, blues in gospel glasbe. Je sploh še potrebno kaj dodati?
Evans je pravzaprav pravi mali vokalni ekscentrik (napisano je seveda mišljeno v najboljšem možnem smislu). Njegov glas opleta kot klopotača, se zvija in spet razpleta v številnih barvnih odtenkih. Da je Evans "potomec" generacije soula, bluesa in gospela je bilo včeraj moč razbrati iz neprestanega odmevanja striktno "črnsko" zaokroženih vokalnih krivulj, s katerimi smo v glodanje dobili serijsko dostavo sicer po dolgem in počez prežvečenih blues standardov, od dobrodošlega, s slideom začinjenega Johnsonovega uvodnika s "Cross Road Blues", Elmore Jamesove "It Hurts Me Too", pa vse do McDanielove "Before You Accuse Me". Evansova naloga je bila torej vse prej kot lahka. Nedvomno se je prav zato stric "opasal" z uslugami odličnega kitarista, ki sliši na ime Joe Colombo. Gre za mojstra slide tehnike, z zdravo razvitim občutkom za uporabo rezonatorja, s katerim je mladenič sproščeno pohajkoval po obrežju Mississippija. Joe domuje v okolici delta bluesa, verjetno prav nekje v "soseski" Erica Sardinasa, čeprav velja poudariti, da ga od slednjega loči več dušnosti v igranju. To preprosto pomeni, da se fant za razliko večkrat ogne zanašanju na gorečnost slide manevrov. Slednji so seveda obdržali glavno besedo večera, več inštrumentalne raznovrstnosti pa je Joe večeru pristavil z jasno izklesanim tonom v sicer redkih subtilnih trenutkih.
Evans pa ima še eno železo v ognju. Glasbenikov odrski pristop prinaša vnesenost in energičen način uporabe večinoma povsem bazičnih inštrumentalno retoričnih prijemov, ki ne skopari z vzbujanjem občutka nepredvidljivosti. Ta navkljub zoženosti manevrskega prostora, ki ga je vsak večer duo pač primoran zakoličiti, poslušalca nenehoma zalaga s pošteno merico odrske razburljivosti. Sploh pri pošteno razgretih glava, ko v domačih logih gojene, z žganci zabeljene moralne zablode, ob opletanju dolgega jezika perverznosti počasi popustijo pod težo prvinskih nagonov. Pač, še ena Terryjevih ustaljenih praks. Za vsak slučaj je tule še karikiranje različnih živalskih zvokov, kot dokaz, da je ideja o homosapiensu kot najvišjemu intelektu evolucije zabloda brez primere. Nedvomno gre za pomemben element šovmanskega odrskega pristopanja, ki je v prostorih Jamskega dvorca izplenil nepričakovano dozo navdušenega odobravanja.
Terry Evans v glasbenem smislu prav gotovo ni predstavil nič presenetljivo novega, kaj šele prelomnega. Kljub temu, da je z raztegovanjem hudomušnih perverzij v nedogled celo nekoliko pretirava, velja dodati, da je konec koncev vsa ceremonialnost odrskega cirkusa vredna vsega džumbusa, po svoje celo pompa, ki se okoli gospoda vrti. Terry Evans je za zaključek sezone bluesa razgrnil pikantno zloženko bluesa in soula, ki bi morala dom najti v vsakem žepu ljubitelja dobre glasbe.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh