Prav lepo se je bilo na sončen ponedeljek odpeljati v hrvaško prestolnico, kjer nas je čakal glasbeni dogodek, ki je obetal veliko. V Zagrebu se je namreč ustavila dvojicah tehničarjev z velikim t, poljski death metalci Decapitated in švedski kolosi Meshuggah. V sklopu drugega dela turneje The Ophidian Trek so se ustavili v zagrebški Tvornici kulture, ki leži v samem osrčju hrvaške prestolnice ob eni glavnih avenij ob kateri se je na, že skoraj poletno soparen večer trlo črnine. Po rahlih težavah z iskanjem parkirnega prostora smo nekaj pred deveto stopili v dvorano, kjer so precej pred napovedanim začetkom že stali prvi nastopajoči.
Poljska tehnična death metal zasedba Decapitated je z Meshuggah na prvem delu turneje prepotovala že dobršen del Evrope in se Švedom očitno tako priljubila, da so jih povabili še na drugi del. Decapitated po izdaji močnega povratnega albuma Carnival Is Forever neustavljivo koncertirajo in dokazujejo, da bolečina rodi novo moč. Zadnja stvar, ki bi ji verjel je, da se bodo Decapitated po tragični in prezgodnji smrti bobnarja Viteka lahko kdaj vrnili med žive. In to z neverjetno življenjsko silo, ki s koncertnega odra bruha kot vulkan. Poljake je pred kratkim sicer resda zapustil izredni bobnar Krimh, kar je bila za fene neprijetna novica, saj je bilo njegovo tehnično osupljivo bobnanje v živo prava paša za oči, dokazal pa se je tudi z dobrimi idejami in dinamično predstavo na aktualni plošči. Za bobne se je po njegovem odhodu usedel Pawel »Paul« Jaroszewicz (ex-Vader), ki svoje delo sicer opravlja suvereno, a mestoma predhodnika težko lovi, kar se je dobro slišali predvsem med tehnično zahtevnima A View From A Hole in Spheres of Madness. Kljub temu pa so Decapitated v živo prava pošast! Hitri rifi izpod Voggovih rok letijo kot izpod mesoreznice, res odlično naravnan zvok pa je poskrbel, da je na površje končno priplaval tudi bas. Škoda, da ni večkrat tako, saj Voggovo kitaro spremlja nekaj zanimivih in razgibanih bas linij. V pravo žival pa se je spremenil tudi ob svojem prihodu v bend sramežljivi frontmen Rafal. Ne le, da je dobil na odrski prezenci s katero zlahka poveljuje publiki, močan napredek je dosegel tudi na vokalnem delu. Ta namreč ni niti približno enoličen, temveč jasen, enkrat globok spet drugič kričeč in brutalno kruleč. Decapitated so zavoljo odličnega zvoka, super setliste, dobre energije in tehnične izpiljenosti postavili visok standard za dosego katerega so se morali v nadaljevanju Meshuggah kar pošteno potruditi. In če kaj, potem so Decapitated živ dokaz Nietzchejevega reka »Kar me ne ubije, me krepi!«
Švedski velikani Meshuggah niso kar tako v zadnjih dveh, treh letih zrasli v tako močno ime, ki brez večjih težav polni dvorane v sklopu headlinerskih turnej in nastopa na festivalih na visokih pozicijah. Za vsem tem uspehom (dokaz za to je tudi odlična prodaja aktualne plošče Koloss) leži predvsem ogromno dela in garanja ter drznega eksperimentiranja. To pa je tudi razlog, da so Meshuggah žanrsko povsem samosvoja skupina, zvok katere je mogoče prepoznati na kilometre daleč. Čeprav skuša njihov zvok posnemati nemalo »djent« zasedb pa praktično ni skupine, ki bi mojstrom obrti segla kam dlje kot le do kolen. Švedski glasbeni matematiki so Zagreb pozdravili z rojem kobilic z nove plošče, Swarm, četverica Jens Kidman (vokal), Fredrik Thordendal (kitara), Mårten Hagström (kitara) in Dick Lövgren pa je svoja mesta zasedla na samem robu odra. Povsem v črno odeta četverka je v soju spektakularnih luči izgledala kot štirje črni monoliti iz Kubrickove Odiseje 2001 in tudi glasbeno so Meshuggah nekaj, kar bi lahko opisali le z besedo nezemeljsko. Resnično masten, masiven zvok rohnenja osemstrunskih kitar je skorajda odpihnil streho Tvornice, medtem ko so Švedi brez usmiljenja sekljali z debelimi rifi, industrijskim rožljanjem basa in nečloveškim bobnanjem živega metronoma Thomasa Haakeja. Kaj ta človek dela na bobnih je nekaj kar je povsem izven dojemanja človeških zmogljivosti! Posebnost Meshuggah je brez dvoma tudi Kidmanov vokal, ki je na videz vse prej kot nekaj razgibanega in raznolikega, a s svojim monotonim kričanjem Meshuggah doda občutek, da gre pravzaprav za nekakšen nezemeljski stroj. Stroj, ki ti polomi vrat in izkrivi dojemanje realnosti, ko te zavije v gost oblak poliritmov, kompleksnih lomljenih struktur, nenehnih sprememb tempa in taktov, ki so zapisani v najbolj nemogočih ulomkih. Meshuggah so tokrat precej časa namenili predstavitvi novega albuma, saj so poleg že omenjenega Swarm vratove polomili še z brutalno zvenečim I Am Colossus, The Hurt That Finds You, Do Not Look Down in mogočnim Demiurge, s preostalimi skladbami pa nas dlje ali bližje vrnili v preteklost. Navdušili so tako predvsem hiti (kolikor lahko tako kompleksni in zahtevni glasbni pač nadenemo to oznako) Rational Gaze, Bleed in New Millenium Cyanide Christ. Po dobri uri so Meshuggah oder zapustili in se nanj vrnili ob osupljivi igri odrskih luči (lučke so blestele pravzaprav cel večer, da je tudi lučkar skupine prava žival pa si lahko ogledate TUKAJ) in zloveščem začetku skoraj dvajsetminutne suite z albuma Catch Thirtythree, Mind's Mirrors/In Death – Is Life/In Death – Is Death, ob koncu katere si lahko le ponovil slavi stavek Dr. Davea Bowmana iz Odiseje 2001: »The thing's hollow — it goes on forever — and — oh my God — it's full of stars!«
Po uri in pol je bil občutek res tak kot v zaključku Odiseje 2001, kot da smo bili priče rojstvu zvezdnega otroka. In res so Meshuggah glasbeno evolucijo popeljali na povsem nove, poprej še neslišane nivoje. Lahko bi manjšo kritiko podal na rahlo neroden izbor komadov, ki so bili povečini grooverski, le malo pa je bilo zašusanih trenutkov. Prav zavoljo manjka hitrejših ritmov kot je bil na primer Combustion se je proti koncu seta vsa stvar že rahlo vlekla, a kot pravim je krivda predvsem na rahlo monotoni izbiri odigranih skladb. Kljub temu Meshuggah stvari strežejo na najvišjem kvalitetnem nivoju, vse čas osredotočeni na vrhunsko izvedbo zahtevnega materiala. Kar je živa priča, da vsi posnemovalci mojstrov so in bodo ostali le vajenci.
na vrh