Elevators so tista redka skupina slovenske zabavne glasbene scene, ki neustavljivo vihra skozi odre in studijske trakove z veselo optimističnim smehom brezbrižnosti in iskrivo sočne izpovedi na krilih hudomušja otročje igrivosti sarkazma ter genialno zbadljivega humorja. Takšnih nam na sceni kronično primanjkuje! In takšna četa štirih vrhunskih glasbenikov tvori neusahljivo glasbeno telo, imenovano Elevators! Robi Pikl (Manouche) na kitari in vokalu, veliki maestro Davor Klarič (ex-Šank rock) sedeč za trdnjavo mnogoterih tipkovnic, pa čokati mož Sergej Ranđelović »RunJoe« (preveč projektov, da bi jih našteval) na bobnih in Siddhartin basist Jani Hace. Superlativov ne zmanjka venomer, ko nanese beseda na kateregakoli od teh visoko profiliranih in s kipečim talentom unikatne individualne art izpovedi do zob oboroženih glasbenikov kvarteta.
Elevators so posebna skupina. Njeni člani so vseskozi polno zaposleni v različnih glasbenih varietetah svoje umetniške profesije in komaj kdaj najdejo ustrezen čas, da v studiu spravijo skupaj kaj novega, karkoli z avtorskim podpisom Elevators artizma. Zadnja skladba V aorto je izšla spomladi 2011 in lahko le upamo, da se poraja še kaj novega. No, set lista to pot tega ni potrdila, pa vseeno. Elevators morajo izdati novi album, morajo stremeti k temu. Umetniška pronicljivost je namreč prevelika, da bi lahko sploh pomislili na karkoli drugega.
Tok energije, ki te hipoma posrka vase in hipoma docela neopazno odpelje v edinstven glasbeni svet, svet Elevators godbe, je izjemen. Težko opisiljiv. Drugačen od vsega. Globoko izzivalen in zategadelj osvežujoč, kar se da. In tistega večera smo tudi na prizorišču SNG Drame občutili to prvino glasbene magije skupine Elevators. Ura sedem zvečer, izjemne akustične karakteristike prostora, parter sicer več kot polovico prazen, pa vseeno. Tisti, ki kaj stavijo nase, tega dogodka nis(m)o izpustili. Nasploh zavoljo smešno nizke cene vstopnic! Za takšno prgišče evrov dobiš namreč ogromno, ogromno glasbene magije, ki ti s pozitivnim energetskim fluksom polni telo in duha. Celo osvobaja, če ne kar očisti.
Elevators so sestavili repertoar s svojih dveh studijskih albumov. Izjemna kulminacija fuzije figur jazza, funka, bluesa, swinga, kot tudi sočnejših, domala rockovskih prijemov, v svoji pristni nravi ne bi mogla bolje učinkovati. Zaznavanje med glasbeniki na odru je izjemno. Ozreš se na vsakega posameznika kvarteta in na obrazu razbereš polnokrvno predajanje glasbenim užitkom, ki jih ponudi lahko le svobodnjaška filozofija polnočutne odprtosti do izziva v glasbenem eksperimentu. In prav to je tudi bistvo poante slehernega ustvarjanja v glasbeni umetnosti. Med vsemi štirimi obrazi velike karizme v Elevators je definitivno najbolj zabaven tisti, ki se riše RunJoe-u! A daleč za njim ne zaostaja niti Robi Pikl! Sploh, ko preklaplja med mikrofonom in cevjo, napeljano na talk box, na odru izvablja debelo dozo satire. Njegov pajdaš RunJoe, rojeni odrski akter, pa na drugi stani seveda ne imponira zgolj z iskrenim sevanjem čustev, ki igrajo v njem, ko pluje s tovariši skozi Elevators repertoar, pač pa imponira predvsem z izjemnimi spretnostmi zgoščevanja temeljnih ritmičnih tekstur z nepredvidljivimi utrgancijami jazzovskih vragolij. Ko stopi zabavni »mrožek« na pročelje odra v beli reklamni majici za sardine Eva in se loteva karseda pristno vživeto v vokalne interpretacije z rabo ajdovskega dialekta, kot je to v Skouči skuoči, ali kasneje v Žulejne je krompjir, Še je cejt, ter v obveznem dodatku skladba Prva pomoč, dosega srečanje z Elevators dodatno nadgradnjo edinstvenosti.
Prostora je veliko za to, da se geniji posameznikov polno razmahnejo. Magnificirajo pa se skozi izjemno sožitje. Niti eden izmed vseh štirih gradnikov ne prevzema primata, vsi se vseskozi enakovredno izražajo. Klarič je plasiral nekaj space progrockovskih viž v prostor, smiselne so celo vzporednice s kakšnimi simfo prog rockerji Camel, kjer pa pride na pročelje rockovska obteženost (Riff, V aorto), pa z rabo Hammond zvoka zbliža tone s skupinami, kot so Uriah Heep, Nektar, pa tudi Deep Purple.
Podajanje solističnih akrobacij na relaciji celotnega kvarteta je izjemno. V koncertno izkustvo vnaša tisti to dejstvo enkratni element šok terapije, ki mu pravimo nepredvidljivost in celo spontanost razvoja dogodkov. Pikl in Hace si občasno pomagata tudi z »memoriranjem« fraz, ki pomagajo plastovito graditi skupno zvočno krajino skupine. Most do dovzetnosti glasbe za širšo javnost pa so točke, kjer Elevators razvijajo in znajo enako učinkovito vzdrževati tudi zmes kompaktne poslušljivosti, ki temelji na jasni ritmični gravuri funk vzmetnic ter impulzov širše sprejemljivih latino ritmov (Brasilica, Hišni ljubimec). Tu pa vstopa zafrkljivi vokal Robija Pikla, ki lahko vzbuja celo groteskno posnemanje Michaela Jacksona! Pronicljivosti možu, opasanemu s kitaro serije Gibson ES 335 B.B. Kingove Lucille ne zmanjka, ko se zvrstijo točke, kjer preklaplja z vokalom med rabo talk box učinka na kitari ter normalnim petjem v mikrofon (UFO Race).
Tu je mehka in rahločutno zapeljana »Pat Methenyjevska« I.E., malo naprej v repertoarju odjekne usekano eksperimentalna jazz pobarvanka Marvin. Presenečenja sledijo na vsakem koraku koncerta in v povsem unikatni zgodbi v repertoarju skupine. Skratka, šokantno učinkujoče terapije, ki bazira na multifacetni glasbeni zgibanki izrazitega karakterja velike umetniško izrazne prodornosti, temu kvartetu preprosto ne zmanjkuje. Na slehernem koraku, ki ga svobodoljubno jemlje v svojem izrazoslovju velikih art posebnosti. Koncert, nabit s polno učinkujočo kemijo, se je odvrtel v hipu! Preprosto. Dobre stvari pač preklemano hitro minejo. Elevators ostajajo torej mana glasbenih gurmanov, ki pa prefinjeno trkajo tudi na vrata širših mas, saj znajo mojstrsko prepakirati sočne improvizacijske figure v kompaktno izdelano formo vodilnih motivov. Komponenta art posebnosti kvarteta je izjemna in sleherno izkustvo s skupino nova ter drugačna zgodba, ki v koncertnem izkustvu nikakor ne preneha fascinirati! Vedno znova in znova!
Še tole. Elevators bi bili denimo idealna kompanija nastopu Simona Phillipsa in njegovih Protocol II., dne 01.11.2013, v ljubljanski Cvetličarni!
na vrh