Mit odnesli zmago v Postojni za veliki finale Škisove tržnice 09 (2009)

Predizbori za finalni nastop na letošnji Škisovi tržnici so v polnem teku in tudi postojnski klub Jazzy je prišel na vrsto, da pogosti enega izmed takšnih druženj. Tako se je v Postojni tega večera zbral trojček slovenskih nadebudnih skupin v zaporedju Mit, The Slims, Barely Modern in neposredno pomeril v rožljanju z instrumenti.

Klub je bil silno lepo zapolnjen tam okrog pol desete zvečer. Mit so pripeljali s seboj kar cel avtobus svojih vnetnih podpornikov. Omeniti je treba da sodi v sklop takšnih tekmovanj seveda glasovanje, ki je sestavljeno iz "glasa ljudstva" in odločitve žirije. Slednja je seveda v polni budnosti vseskozi zatopljeno spremljala odrsko igro rock gladiatorjev.

Mit, ki bodo v letošnjem maju izdali svoj studijski prvenec, so prvi zasedli oder. V polurnem repertoarju, so se predstavili kot ekipa, ki neverjetno hitro napreduje (tudi) na odru. Čuti se, da kvintet v sestavi Uroš Petrovski - Urko (vokal), Matevž Pavčnik (kitara),  Miha Oman - Buco (kitara), Aaron Cernatič (bas kitara) in Miha Plesničar - Flešo (bobni), diha za isto stvar. Skupina je zanimiva po tem, da izkorišča (ne odkriva!) praznino slovenskega glasbenega prostora s ponudbo melodično udarnega "groove" zvoka, ki je konfiguriran modno razmazano hreščavo, a kar je bistveno: neposredno in posledično silno všečno. Vokal Uroša, ki zveni možato, srednje intonirano, a zmagovito posebno, poseduje tisti alternativni akcent "depresije", ki je lahko (zlasti delu publike nežnejšega spola) posrečeno vznemirljiv. Odlična ritem linija, ki je prispela iz izkušene tržiške zasedbe Lady's First, daje neposrednim voluminoznim riffom čvrsto podporo, v  Bucu kot tretjem Lady's First karakterju pri Mit, pa je Matevž našel za poudarek riffovske zavese, prvovrstnega sodelavca.

Skupina je od novembra 2008, ko sem jih opazoval v ljubljanskem Roxlyju, še nekoliko sestopila iz zavore in deluje mnogo samozavestneje in še bolj vživeto. Zlasti se je to poznalo pri izredno prepričljivi in karizmatični Uroševi igri med koncertom, ki je še pridobila na elementu spontanosti. Mit so postregli z odličnim zvokom, katerega jim je pripravil njihov tesni sodelavec Tomaž Frelih - Youda (Lady's First), ki karakteristike malega klubskega prostora v Jazzyju v svoji dobro znani (in iskani) profesiji "ton- mojstra" v piko obvladuje. Skupina je po pričakovanju načela svojo predstavitev s skladbo Pošasti, s katero navadno odpirajo svoje koncerte se bravurozno zavihtela preko prve singlice Neskončen dan, nadalje Ramones priredbe Pat Sematary, kjer je norel cel klub z njimi, do odličnega novega singlea Mit, ki nosi (vsaj kolikor so moji osebni ušesni "scannerji" to zaznali) še večji potencial, kot Neskončen dan.  Pri Mit  bi rad dodal še nekaj. Glede na (trenutno) obstoječe posnetke, ki jih lahko poslušate na njihovi uradni MySpace strani, zvenijo ti štikli v živo resnično še bolj intenzivno in žmohtno, nasploh pa jim daje potrebno piko na "I" v svoji izrazni odrski prepričljivosti odličen performans Uroša. Pol ure predstavitve, a dovolj za občutek, da so Mit skupina velike ambicije, ki raste in se razvija.

Slovenska skupina The Slims ni napolnila niti leta in pol obstoja. Je kvartet, doma iz Cerknice. Zasedbo  "Bambijev" tvorijo Domen Malc (vokal, ritem kitara), Jernej Semič  (solo kitara, spremljevalni vokal), Miha Jernejčič (bas kitara, spremljevalni vokal) in Leon Tomšič (bobni). Za enkrat se ime skupine kar posrečeno vklaplja v koncept, vendar pa lahko računamo da bo doživel čez kakih 30. let radikalno spremembo v The Fats. Tako nam pač tiktakajo naše biološke urice. No pustimo se presenetiti. Fantje gojijo nekakšen "uporniški" rock lahkotnega koraka, ki zaradi šablonsko generične melodičnosti preprostih kitarskih fraz, mnogokrat povsem čistih akordov (Skočimo v noč), sploh ne deluje uporniško, prej sladkobno prikupno  in z veliko željo po ugajanju, kar je rak rana novodobnih skupin, ki pravzaprav pravega vzroka za izražanje v glasbi skozi "uporništvo" danes niti ne znajo najti. Indie rock, klasičnega zvena, iskanja retro (sixties) zvokov, kar je danes (natančneje od eksplozije Oasis navzgor), skorajda postalo že "sanjsko" pravilo.

Skupina potrebuje obvezno čim več nastopov, predvsem pa razvoj lastne prepoznavnosti, kot tudi izoblikovanje samozavesti, poguma, karizme ter penetrativne izvedbene jedrnatosti. Danes v morju tovrstnih skupin ni dovolj reči, da želiš zveneti "naravno" in se ob tem opirati na alibi uporabe zvoka in  kopij starošolskih Gibson in Fender kitar, se posluževati petja s povsem golim nestreniranim vokalom, ki bo nemara našel (ali pa tudi ne) pečat lastne karizme. Vsekakor zaželimo The Slims lepo prihodnost in vse dobro na poti samoiskanja in razvoja skozi prizmo (lastnega) glasbenega izrazoslovja. Škoda, da The Slims ni slišala naša prava RockLine "Big Foot Mama izvedenka".

Žiga Petkovšek (vokal, kitara), Miha Kononenko (bas kitara) in Jan Vihar (bobni), so se predstavili kot zadnji na seznamu nastopajočih. Ko sem videl nastopati skupino na odru, se mi je orisal spomin na koncert zasedbe Dandelion Children pred američani Moscow Radio na Metelkovi lanskega februarja. Predstavljajte si riffe, ki so banalno preprosti, veliko dolgujejo "dognanjem" udarnega bluesa rocka, preko katerih je položen punkoidno hripavo vreščeči, mestoma celo nadležni vokal. "Nadležnost" je v punku še kako iskana, pa čeprav Barely Modern niso punkerji. Pobje, ki po mladostno brezmadežnem videzu, ne skrivajo talentov reklamiranja  nove Colodont zobne paste, posedujejo lepo mero samozavesti, kar velja zlasti za pevca Žigo, ki je sprva sicer zadržano pogledoval mikrofon, potem pa se je posrečeno vklopil v dano situacijo.

Ne glede na to ali so pobje v življenju slišali le Wolfmother, Eagles Of Death Metal, ali nemara Grand Funk Railroad, MC5, Frijid Pink, Black Oak Arkansas, ostaja dejstvo, da ne posedujejo kančka izvirnosti, kot tudi ne karizmatične privlačnosti. Prva opazka o izvirnosti sploh ni problematična, v kolikor obstajajo ugodni pogoji, da jo lastna karizma uspešno prekrije. Velja podobno kot pri The Slims. Veliko dela, dela in le dela v prihodnje. Zlasti na iskanju lastne prepoznavnosti in karizme. Vsekakor pa je odlično, da skupine, kot so Barely Modern ter ostale, ki so komaj shodile, izkoriščajo sleherno priložnost, se pojavljajo na odrih in si tako nabirajo prepotrebnih izkušenj. No vprašanje je kam bodo prilezli Barely Modern, saj gojijo žanrsko danes povsem nezanimiv garažni rock, z opazno blues konotacijo na kitarskih vzorcih, vendar to niti ni pomembno, če obstaja temelj v čvrsti veri v stvar. Zaželimo jim uspeha!

Ob zaključku bi dodal, da so bili na tekmovanju zagotovljeni enakovredni pogoji nastopanja vseh treh skupin. Vsaka je imela svojega "tonca" in vse tri skupine so ponudile zelo dober zvok med svojimi nastopi. Naj omenim to, da je "bodrilna" publika pod odrom ob nastopih vseh treh skupin pošteno cirkulirala. Vse tri skupine  so se lahko pohvalile z lepim številom spodbujajočih. Glas ljudstva in žirija sta izbrali za zmagovalce Mit, ki se bodo tako potegovali na velikem finalu, 4.4.2009, v ljubljanskem KMŠju, za nastop na Škisovi tržnici maja letos. Zmaga je zaslužena, saj so Mit prekašali ostali dve skupini zlasti v tem, da posedujejo prepoznaven zvok in energijo ter da so med tremi nastopajočimi ponudili daleč najbolj samozavesten, kompakten in prepričljiv odrski performans.

fotografije: Aleš Podbrežnik