Zadnji oktobrski petek leta gospodovega 2013 je bil za ljubljansko hard rock skupino Retro Kult še kako svečan. Tega dne so namreč v Orto baru ob izidu prvenca v goste povabili svoje prijatelje in ostale glasbene ljubitelje, da bi v živo razodeli čare svojega studijskega prvenca »Salvatio Analogum«. Album je na spletu izšel že skoraj dva meseca nazaj, vseeno pa je skupini tisti pravi dan d predstavljal dan, ko so se njihove večletne kaplje znoja in krvi kapitalizirale tudi v obliki fizične izdaje albuma.
Še pred slavljenci so koncertni večer kot posebni gostje otvorili Tomcat, skupina z večjo koncertno kilometrino in že izoblikovano lastno bazo poslušalcev, ki pa je to pot zaradi specifičnosti dogodka zatajila, tako so Tomcat svoj nastop začeli pred napol praznim avditorijem prvega nadstropja Orto bara. Že takoj je sledilo presenečenje! Na mestu mladega kitarista Roka je stal nihče drug kot Greg Markovski, odličen kitarist in dober prijatelj Rocklinea. Greg je s Tomcati priložnostno nastopil že septembra na Paranoid Manii, to pot pa je prvič kot polnopravni član s skupino odigral celoten koncert. Gre za tehnično brezhibnega glasbenika, ki je svojo dušo že davno tega prodal bluesu, zato so njegove solaže že v štartu zasnovano z drugačno osebnostno noto kot Rokove, ki izhaja iz hard rock šole. Prijetna zamenjava in več kot dostojno nasledstvo, tako da lahko z nestrpnostjo pričakujemo naslednje leto, ko se po Rokovem študijskem povratku (menda) obeta kar petčlanska zasedba, s čimer bodo Tomcat skušali zapolniti ritmično vrzel v času kitarskih solo točk. Tomcat so med avtorske komade iz prvenca »Bits N' Pieces« umestili Hardline in Dokken priredbi, zatem pa je sledilo novo malo presenečenje, saj so premierno predstavili prihajajoči singel Adrenalin. V izhodu iz komada se je s hreščečim »Brian Johnson« vložkom proslavil pevec Denis, sama kompozicija pa je Tomcate še za dodaten korak približala polju heavy rock'n'roll šole konca sedemdesetih. Zanimiv zasuk, čas pa bo pokazal, kam nas bodo Šujo in kompanija odnesli v prihodnje, skupina namreč že zdaj kipi od produktivnosti!
V času Tomcat nastopa se je v klubu že začelo elektriti, večerne ure in prvi spiti vrčki piva so skrbeli za vedno boljše vzdušje, nosilci katerega so bili večinoma fantje in dekleta z Retro Kult mikicami. Bend se je svoje promocije lotil širokopotezno, tako je vsakega obiskovalca ob vstopu v prvo nadstropje pričakal še po tisku dišeči CD in pa mešanica domačega zeliščnega žganja, pa tudi same vstopnice so bile narejene posebej za ta večer. Govorimo torej o skupini, ki ničesar ne prepušča naključju, ampak ji je kristalno jasno, da je garanje edina pot uspešne samopromocije in morebitnega skoka v odmevnejši glasbeni jutri.
Med introm Satan Is Real, ki je otvoril že njihov februarski nastop na tej isti lokaciji, so se Retro Kult razporedili po odru in v druženje štartali s skladbo Preludij. Že v uvodu so začeli graditi na osnovni riff tematiki, tako zelo značilni za rockovsko šolo sedemdesetih! Daljši inštrumentalni dueli obeh kitar z razgibano bas linijo in presenetljivimi bobnarskimi zasuki, vse to ob žmohtnih riffih, so Orto bar pahnili v stanje zasanjane večnosti, kakršno je prisotno v DNK-ju skupin tipa Grand Funk Railroad, Mountain ali Lynyrd Skynyd. Razvijanje bluesovske dinamike so Retro Kult nadaljevali z The Four Horseman priredbo Tired Wings, predno se se z naslednjimi komadi avtorskega pedigreja tako lirično kot tudi slogovno pomaknili bliže hard rockerski šoli osemdesetih. Fantje so neobremenjeni z etikiranjem svojega zvoka, kar je po eni strani njihova prednost, po drugi strani pa zna biti prav stalno koketiranje z navidez težko združljivima stiloma hard rocka sedemdesetih in osemdesetih možna ovira pri bodočem iskanju ciljne publike.
Prvenec »Salvatio Analogum« so Ljubljančani posneli v slovenski in angleški verziji, tega večera so bile na piedestalu zgolj slovenske različice, z izjemo komada Rising Sword, brez dvoma enim izmed vrhuncev večera! Namenjen je bil italijanskemu producentu Andrei Mike-u Prosdocimiju, ki je zvočno obdelal njihov album in se je samo zaradi tega koncerta prikotalil vse do Ljubljane. Ob zaključku komada je atmosferični vrtinec dosegel svoj vrh, ko se je na oder povzpel menih in tako še potrdil rahlo skrivnosten, mističen tvar, na katerega namiguje bendova celostna podoba.
Peterica glasbenikov je na odru tvorila izredno homogeno tvorbo, povezuje jih močna prijateljska vez in hlastanje po istih glasbenih okruških preteklosti, zato ni čudno, da jim ni tuje niti Zeppelinovsko razvijanje osnovne teme vse do desetminutnih epov, kakršen je komad Zarja, če izpostavim samo enega od številnih inštrumentalnih razigravanj z Zupijem v vlogi glavnega kitarista. Volume 4 je v izdihljajih nastopa skupino še enkrat več predstavil v luči dinamičnega in razpoloženjsko bogatega kolektiva, pri katerem močno vlogo igra čuteč, čeprav primerjavši z monumentalnimi riffi razmeroma šibak Anžetov vokal.
Da je bila mera prava, so Retro Kult celostno predstavitev prvenca zaokrožili z bombama v obliki Skid Row in Led Zeppelin priredb. Razgrete prve vrste so dobile še poslednjo dozo rock'n'rolla, bend pa potrditev, da je za njimi uspešen koncert! Retro Kult imajo v žepu album, na katerega so lahko sila ponosni, po uspešnem promocijskem koncertu pa je pred njimi zahtevna naloga ponesitve njegovega glasu čim širši množici glasbenih gurmanov. Naj jim bodo zvezde pri tem naklonjene!
na vrh