Sonce daje življenje. Zaradi njega sploh lahko tlačimo naš planet, v Platonovi filozofski prispodobi o votlini pa predstavlja luč spoznanja in razsvetljenja človeka. Sonce pa lahko življenje tudi jemlje in je zato kot antipod teme primeren antagonist vsemu kar diši po mraku in se giblje v sencah. Tudi edini predstavniki doom metala pri nas, ljubljanski Mist, se tako na svojem prvencu želijo osvoboditi sončevih spon. Free Me of the Sun, dolgo pričakovani dolgometražni debi, je tako svoje rojstvo v temi in mraku doživel preteklo soboto na ljubljanski Metelkovi.
Mist so na release party svojega prvenca povabile žanrske kolege, reške doom mojstre Old Night, ki so lansko leto izdali svoj dolgometražni debi Pale Cold Irrelevance. Žanrsko ustrezna predskupina sicer ne plava po pretirano okultnih vodah, tako kot Mist, temveč se držijo bolj tradicionalnih doom prijemov bendov a la My Dying Bride in Solitude Aeternus. Old Night torej gradijo predvsem atmosfero obupa, žalosti in izgube, kar jim uspeva odlično, v prvi vrsti zaradi masivne rifovske slike kar treh kitar ter močnega in prepričljivega vokala Mateja Hanžka, ki mu mestoma pomaga brutalni growl brata Ivana. Kljub neznosni vročini so Old Night Gromko uspešno ovili v hlad doom metala in v lepi luči predstavili svoj prvenec.
Čisto sveži studijski prvenec Free Me of the Sun, ki je pred dvema tednoma izšel pri založbi Soulseller pa je nato predstavil še glavni bend večera, štiri coprnice in en vešč, ki slišijo na ime Mist. Skupina je po svojih začetkih, ki segajo v leto 2012 svojo pot nadaljevala po pravilnih tirnicah, ki so po demu in EP-ju Inan' naposled pripeljale do dolgometražnega prvenca. Vmes se je zgodil tudi precej uspešen koncertni preboj v tujino, ki jih je popeljal tudi na renomirane festivalske odre kot so italijanski Doom Fest, Malta Doom Festival in sloviti Hammer of Doom. Free Me of the Sun je svojo uradno splovitev vendarle ugledal na domačih tleh, kjer so štiri punce in ena brada preteklo soboto lepo napolnile vročično Gromko. Mist so po klasičnih doom začetkih, ki so na demu močno spominjali na Pentagram in Black Sabbath, v nadaljevanju svojemu doomu dodali močno noto okultnega, kar je vrh doseglo na debiju. To je bilo očitno tudi ob pogledu na oder – prapor s simboli podobnimi luciferjanskim, kadilo, rdeča luč, megla. Atmosfera je bila glasbi primerna, izvedba pa prav tako na visokem nivoju. Rifi dvojca Babošek/Tanšek so bili težki, počasni in monolitni, morebitno enoličnost pa so mestoma uspešno razbile Tanškove solaže, ki so zvenele od tipično doomerskih pa vse do hipursko psihadeličnih. Ritem sekcija je uspešno tresla drobovje, glavni akter okultne atmosfere pa je sirensko zlovešč vokal Nine Spruk, ki je svoj delo opravila odlično. Mist so se glede na slišano odlepili od pretirane podobnosti s Pentagram in posegli po vplivih v katerih so slišni celo The Devil's Blood in psihadeličnost kakšnih Jefferson Airplane. Edina zgrešena poteza je bila le plesna predstava članice kolektiva Tribal Bizarre (če se ne motim), saj je delovala povsem mimo in ni dosegla želenega, sicer pa so Mist v izredno lepi luči predstavili težko pričakovani prvenec.
na vrh