Klasika, ki ni klasika!
V Mestnem muzeju smo bili v petek redki udeleženci priča predstavitvi prihajajoče plošče Milka Lazarja (intervju z njim si lahko preberete TUKAJ) in Bojana Goriška. Glasba je delo Milka Lazarja, ki vedno preseneti s čim novim. Gre za dvojec, ki že dolgo sodeluje skupaj in ima izdan tudi album pod naslovom Dva Klavirja. Vedel sem, da če bo glasba vsaj približno tako dobra kot na tistem izdelku, potem se ni bilo bati za lepo izkušnjo. A temu ni bilo tako, nova kompozicija mi je vsaj osebno predstavljala še veliko večji presežek kot glasba na Dva klavirja.
V prvem delu predstave sta Lazar in Gorišek odigrala "normalni" klasični del, ki pa vseeno ni bil ravno vsakdanji. Vidi se, da ima gospod Lazar imeniten občutek za melodijo in dramatično napetost. Z Goriškom sta prikazala pravo umetnost v razčlenjevanju in ponovnem sestavljanju sestavnih delov določene melodije. Vzela sta eno melodijo jo razstavila na osnovne dele, jo razširila, drugače obarvale, iz nje naredila drugačne aranžmaje. Skratka, prav neverjetno kaj vse se lahko naredi iz ene melodije. Seveda v tem prvem delu nismo slišali le ene melodije, temveč je bilo vseh tistih nekaj melodij izpostavljenih istemu postopku razčlenjevanja in sestavljanja. Sploh ni bilo nikoli dolgčas, na vsakem koraku sta pianista nekaj spremenila. Ali sta upočasnila tempo, ali sta dodala kakšno noto, itd., vse skupaj pa sta znala povezati v prelepo dramatično celoto, polno vrhuncev in napetosti.
V drugem delu nastopa je Milko Lazar za kratek čas zapustil svoj sedež in prepuščeni smo bili minimalističnim melodijam izpod prstov Bojana Goriška. Potem se je Milko Lazar vrnil, a ni sedel za klavir. Najprej se je ubadal z računalnikom, potem pa je presenetljivo zabrenkal po klavirski struni. Vse je seveda posnel na računalnik in začel posnetek vrteti v nekakšnih "loop-ih", kjer se je en ton ponavljal. Efekt je bil podoben kakšnemu vzhodnjaškemu brenkalu. Potem je gospod Lazar naredil še par podobnih stvari na klavirju (udarci po strunah, po kladivu,...) in si ustvaril pravcati spremljevalni orkester. Za nameček je posnel še neke delnice na klavirju, parkrat pa je tudi zraven orkestra kaj zaigral (Gorišek je pred tem že zapustil oder). Lazar je ustvaril pravo morje zvokov in to minimalistično pojedino je bil pravi užitek poslušati. Pokazal je kakšne efekte lahko narediš le na klavirju (s pomočjo računalnika seveda), ki pa jih je združil v zanimive minimalistične glasbene motive. Nekako podoben nastop so uprizorili Američani Mephista (reportaža TUKAJ), s to razliko, da je bil nastop Lazarja in Goriška veliko bolj uspešen v smislu prave zmesi melodije in eksperimentiranja.
Med nastopom so se na dveh ekranih (drugi je slike začel predvajati šele v drugem delu) nenehno predvajale slike. Prvi ekran je vrtel slike rok in obrazov obeh protagonistov, medtem ko je drugi kazal utripajoče srce (vsaj zdi se mi tako). Če bi izhajal iz snobovskih psevdo umetniških krogov, bi rekel, da ni šlo za predstavo, temveč za performans.
Koncert se je končal po tri četrt ure in je kar prehitro minil. Milko Lazar je, s pomočjo Bojana Goriška, prikazal kako se da učinkovito združiti staro z novim, klasiko z eksperimentiranjem. Dejstvo, da je za svoje eksperimente uporabil le klavir (ki ga je seveda posnel na računalnik) je še toliko bolj navdušujoče, ker je pokazal koliko zmožnosti ima lahko en sam instrument. O podobnih stvareh kakšni drugi glasbeniki morda sploh pomislili ne bi. Lahko rečem samo: bravo.
Besedilo: Rok Podgrajšek
na vrh