The Quireboys je ena tistih skupin, ki bi z kančkom več sreče danes lahko križarila po mnogo večjih klubih, kot je vrbška Bluesiana. Težko je reči, kaj je šlo narobe, morda premalo angažiranosti iz strani skupine same, morda za kakšno leto prepozen preboj na sceno.. pa saj niti ni važno, v primeru večjega komercialnega uspeha skupine v devetdesetih bi dandanes Quireboyse težko ujeli v tako intimnem vzdušju, kot smo ga to pot dočakali v Bluesiani. Ob prihodu v klub je ta praktično sameval, do devete ure zvečer pa se je le nabralo nekaj deset glav. Vsega nekaj deset. Mnogo premalo.
Za Quireboysi je intenzivno poletje, preživeto na turneji širom Evrope. Mineva 20 let od izdaje njihovega prvenca "A Bit of What You Fancy", ob obletnici katerega so ga fantje ponovno izdali, si zavihali rokave, pljunili v roke in odšli na turnejo. Rockline jih je med festivalsko sezono že ujel na Sweden Rocku (reportaža tukaj) in na Bang Your Head!!! festivalu v Nemčiji (reportaža tukaj), tokrat pa smo se s Quireboysi prvič srečali v neprimerljivo manjši klubski sceni, iz oči v oči. V tem oziru je bil Bluesianin nastop neprimerljivo boljši od vseh mojih prejšnjih srečanj z Londončani. A pojdimo lepo po vrsti.
Nekaj po deveti uri se je iz zaodrja proti odru podala peterica dobro razpoloženih glasbenikov in pred oder "priklicala" nekaj ducat obiskovalcev, ki smo pred tem po kotih prešerne volje kramljali. Večer so Quireboysi otvorili s skladbo Don't Bite the Hand iz svojega drugega ploščka "Bitter Sweet & Twisted" (1993) in že takoj "iz prve žoge" poskrbeli za zibanje in miganje z boki v objemu poskočnega blues-rocka. Skozi večer so nas Londončani zabavali s standardi svoje kariere, sprehodili smo se skozi njihovo kariero od osrednjega albuma, že omenjenega prvenca vse do lansko leto izdanega "Halfpenny Dancer", iz katerega so nam pričakovano privoščili Nasmeh Mone Lise.
Tudi to pot je bil osrednja figura Quireboysev vedno nasmejani vokalist Spike s prepoznavno čez čelo poveznjeno rdečo rutico, poleg kitarista Guya Griffina edinega stalnega člana zasedbe že od začetkov v osemdesetih. Spike je frontman od glave do peta, ves čas z enim očesom nadzoruje koncert, ga z energičnimi vložki od samega Davida Coverdalea (Whitesnake) podedovanimi gibi varno pelje naprej, z angleškim humorjem in naglasom med premorom pa obiskovalca nedvoumno pridobi na svojo stran. Vokalno je Spike nastop oddelal suvereno, vendar je treba priznati, da vanj ni odšel sto procentno. Pametno se je izogibal prekomerno napornim vokalnim linijam, pri katerih so mu v refrenih na pomoč nemalokrat priskočili ostali, vseeno pa nam je Spike postregel s celo paleto prepoznavnih grlnih, hripavih, nečistih linij. Prva struna londonskih fantov Guy Griffin in ritem kitarist Paul Guerin sta sledila Spikejevemu sproščenemu vzdušju in lagodno jadrala skozi koncert, Guerina ni zmotila niti počena struna med komadom Dirty Toys. Toda pozor, ritem sekcija je bila glede na poletno postavo spremenjena. Quireboysi so iz Amerike uvozili bratski duo, ki sedaj skrbi za ritmiko, odgovora na vprašanje, čemu zamenjava, pa na svetovnem medmrežju nisem našel. Na skrajnem levem delu odra je svoje poskočne rock'n'roll zvoke iz klaviatur s prsti izvabljal pod čepico skriti Keith Weir.
Nastop Quireboysev je prava učna ura revitalizma poskočnega blues-rocka sedemdesetih in zvoka skupin, kot so T. Rex, Mott The Hoople ali The Faces, kateremu so Quireboysi konec osemdesetih dodali ščepec glam rock porednosti. Skladbe There She Goes Again, This is Rock and Roll in 7 O' Clock so predstavljale vrhunec torkovega druženja v na pol samevajočem klubu. Po kratkem premoru so se glasbeniki na oder vrnili z balado I Don't Love You Anymore, za sam zaključek pa privarčevali še eno v seriji žgečkljivo-porednih bluesovskih koračnic, Sex Party. Druženje je izpolnilo visoka pričakovanja, k čemur je zagotovo pripomogel tudi topel objem Bluesiane. Čeprav fantje zaradi slabega obiska na odru niso pustili vseh atomov moči in imajo v tem oziru v sebi še nekaj rezerve, je bil slikovit sprehod s Quireboysi brez kančka dvoma vreden svojega časa in denarja, tako so nam še dolgo v noč v ušesih odmevale Spikeove neštetokrat ponovljene besede, ki jih zlahka ne bomo pozabili: "Mi smo Quireboys, in to je rock'n'roll"!
na vrh