Prišel je sedmi festival MetalWitch! Tokrat v klub Cirkus. V prostore bivšega kina Vič. Na ljubljanskem Viču seveda. Pet skupin, pet ločenih entitet, pet različnih glasbenih zgodb. Glede na reputacijo kluba, kjer glede na njegov po večini »elektronsko obarvani« program se ne spominjam, da bi do tega dne v njem kdaj resnično »metalsko završalo«, je bila izbira prizorišča na katerem se odvije festival dokaj nenavadna, če ne kar šokantna. Vendar pravilno odmerjena poteza "na suhem". Tega dne je namreč deževje korenito ponagajalo in namočilo Ljubljano. Tudi v času, ko se je odvijal festival.
Vstop prost, pivo pa dosegljivo po več kot zmernih cenah – le tega je, točenega za šankom, kaj hitro tudi zmanjkalo, je privabilo na prizorišče lep sveženj ljubiteljev trših zvokov in to mnogoterih generacijskih odtenkov, kar je pogojevala sama izbira nastopajočih skupin festivala. Že med šesto in sedmo popoldan so program odprli ljubljanski heavy rockerji Tomcat. Skupina, ki jo je ob novem letu zajel val velikih sprememb, saj je v njej po novem ostal vsega en originalni član, neuničljivi basist in vodja skupine Grega Šujica »Šujo«, je ustvarila v kratkem času nov material, ki ga tudi predstavlja v živo. Žal bodo Tomcat tudi v tej reportaži potegnili »kratko«, saj smo njihov nastop zavoljo neodložljivih obligacij sredi delavnega tedna, izpustili. Glavno za fante v tem trenutku je, da čim več igrajo ter da spravijo od sebe kmalu nov studijski album. Energija je tu! Tovarišija stoji! Naj (p)ostane konstanta!
Sear Bliss so pravzaprav madžarske legende black metala. Delujejo namreč od leta 1993 dalje in imajo v žepu med drugim sedem studijskih albumov. Bend je skozi leta dosegel na mednarodnem prizorišču spoštljiv in cenjen artistični renome, kjer skupina v siceršnjo black metalsko zloveščnost dodaja simfonične elemente in zavoljo rabe pozavne, trobente in flavte celo vložke, ki zadišijo jazzovsko. Kvintet je prinesel na festival izjemno popestritev, ne le v glasbenem smislu, pač pa tudi v oziru, da gre za vrsto atrakcije. No, izgledalo je kot da večina prisotnih tega ni zaznala tako, zato se je prizorišče kar konkretno izpraznilo med njihovim nastopom, nekaj pa je k temu pripomoglo tudi čakanje, kot posledica težav pri začetnem oglaševanju instrumentov in iskanju ustreznega ozvočenja. Bend je v atmosferi brez luči, kjer so popolno črnino rešetali le občasni tenki bliski snopov bele svetlobe, uprizoril samosvojo seanso črnega maševanja. Za glasbene poznavalce zagotovo greha vredno srečanje, čeprav so imeli Sear Bliss kar nekaj težav z zvokom skozi nastop, pihal se denimo ni prav nič slišalo.
Metalsteel so stari znanci naših metalskih logov. Vselej dostavijo lepo koncertno izkušnjo in zvrhano mero zabave. Na prizorišču se je zbrala konkretna številka vnetih privržencev skupine, zlasti iz vrst mlajše metalske garde, ki je skozi koncert skrbela za odlično razpoloženje. Nabito s prasketajočimi električnimi iskrami. Bend deluje na nastopih, kot po navadi izjemno vedro, seva pozitivno razpoloženje, konkretno otipljivo samozavest, kot tudi izkušenost. Zaznavanje članov je jasno, med njimi ni »odrskih skrivalnic«. Tudi tokrat ni bilo mnogo drugače. Skupina je dostavila čvrsto malho kitarskih fraz vzetih iz svojega diskografskega opusa, s težiščem na izvedbi še vedno aktualnega albuma »Time for Revelation« (2013). Beni, Rok in Matej znajo dodobra izkoriščati odrske karakteristike. Tudi tokrat so tekali levo in desno, zavzemali različne odrske poze, se postavljali z rameni drug ob drugim, skratka koncertni nastop poln dinamike in živahne metalske nabrušenosti.
Posebna vrsta izkušnje pa je sledila ob prihodu novosadske agro-balkan-metalske trdnjave imenovane Pero Defformero, recimo naravnost srbskih turbo-metalcev. Zanimivo je, da se je pred koncertom publika konkretno premešala v parterju, ki je ostal še naprej nabito poln. Bend je dobil na razpolago le uro nastopa in v njej, s silovito predstavo, publiko znova skrajno razvnel. Ko je bend sklenil nastop s skladbo Došli smo do kraja puta in se teatralno pričel poslavljati, je bilo moč začutiti marsikakšno salvo negodovanja s strani publike. Kvartet v postavi Goran "Biške" Biševac (vokal), Saša Firš (kitara), András "Bandi" Ispán (bas kitara) in Srđan Golubica (bobni) je znova pripravil vrhunsko »roštiljado« šaljivosti, prelite z značilnim srbskim sarkazmom, ki ustvarja podobo o edinstvenem črnem humorju z Balkana. Ko ti gre vse narobe, se pričneš maksimalno norčevati iz samega sebe. Nora terapija. Začenši s Ferrarijem, pa nadalje skozi skladbe Metal sviraću, pa Silvana, ki jo Biške v refrenu sumljivo »zategne« v Sil-O-vana, pa Gotičarka, Gasterbajter, Ostavljen sam ja, Sedmica na lotu, Ćerka đavola in pred koncem Kauboj, so Pero Defformero demonstrirali predstavo izjemne uigranosti. V jedrnate riffe so vpete kompleksne pasaže, ki mejijo že na pojem progresivnega, zlasti pa je velik užitek gledati delo kitarista Saše Friša. Gre za izjemnega kitarskega virtuoza, ki mu dinamita duhovitih solističnih potegavščin nikakor ne zmanjka. Pero Defformero je skupina, ki jo lahko spremljaš le na dva načina. Ali se odklopiš povsem »do jajc«, ko ti igrajo in si z njimi vred »razbiješ« glavo, ali pa se postaviš na miren kotiček prizorišča, zasedeš »varno pozicijo« in iz oddaljenosti preprosto občuduješ zmes izjemne uigranosti, odlične, lahko rečem kar visoko virtuozne igre vseh treh instrumentalnih gradnikov zvoka ter se tako ne prenehaš čuditi neverjetni komplementarnosti turbo folka s prvinskostjo metal šole. Reč, ki na prvi pogled, ne gre skupaj, deluje pri tem bendu popolnoma ulita. Gre torej za edinstveni, lahko rečemo svetovni fenomen, ki prinaša na koncerte izredno mero zabave, zabave in le zabave. Pero Defformero so nas tudi v tem, sicer krajšem nastopu, nasmejali do solz! Srčnosti srbskemu kvintetu nikakor ne primanjkuje!
Za veliki finale pa so na oder stopili še slovenski metal prvaki Noctiferia. V žepu z novo albumsko izdajo »Pax« in odlično koncertno bero v letošnjem letu, v katerem so masovno predstavljali svoj najnovejši studijski izdelek. Med drugim na kitajskem, pa na Wacken Open Air festivalu, medtem ko je Metaldays festival že davno tega postal njihov drugi dom. Noctiferia je pristopila po pričakovanjih. Našpičeno. Še ena nova demonstracija izredne uigranosti in odrske poštudiranosti. Ni dolgo trajalo, ko je prizorišče pogoltnil zlovešč in masivno »natopirani« kitarski zvok osemstrunskih kitarskih vesel dvojca Nardin/Fileš. Bend je hipoma vzpostavil svojo prepoznavno zvočno kuliso, podprto z izredno ritmično kinetiko, v kateri so vpeti seveda občutni elementi industrial glasbe. »Podritmi« k osnovnemu ritmu dodajajo posameznim skladbam tudi tribalen priokus. Gianni znova v konstantno dobri formi na vokalu. Noctiferia si tudi tokrat ni privoščila prav nobenega šibkega trenutka ali spodrsljaja. Tako kot pred mesecem dni na Kamfestu (RockLine reportaža TUKAJ) in pred dvema mesecema na festivalu Metaldays (RockLine reportaža TUKAJ). Preprosto. Za seboj imajo izjemno kilometrino, znanje in izkušnje. Naj jih album in turneja »Pax« popelje še više in še dlje. Več kot odlična izbira za sklenitev MetalWitch festivala.
Ta je postregel zavoljo raznolikosti glasbenega značaja njegovih akterjev, silno razgibanost in nenehen dinamičen razvoj dogodkov. Festivalski dogodek brez vstopnine, z zglednimi cenami piva in hitro dosegljivim izhodom, kjer si lahko v miru prižgeš čik, medtem ko dež hladi tvojo prevreto glavo. Luštno. In kar je bistveno. Zvrhano mero odličnega metala. Se vidimo znova prihodnje leto.
fotografije:
Jože Hvala - Tomcat
Aleš Podbrežnik - Sear Bliss, Metalsteel, Pero Defformero, Noctiferia
na vrh