Vsakič, ko se aktivira Metallica, se aktivira cel metalski svet. Tako ali drugače. Metallica je v osemdesetih letih okoli svojega imena zgradila močan kult, ki ga ne more porušiti niti kontroverzno delovanje zadnjih dvajsetih let, v katerih so pridobili horde oboževalcev izven metalske publike, a na drugi strani tudi zamero dobršnega dela konzervativnega metalskega kroga. Na podlagi tega ni težko ugotoviti, da je Metallica skupina, ki metalski svet ob različnih priložnostih vedno znova bipolarizira na dva z globokim prepadom ločena bregova. Zadnjo odmevno avanturo si je Metallica privoščila lansko leto, ko je skupaj z Lou Reedom izdala eksperimentalni album »Lulu«, s katerim je med kritiki in ciljno publiko doživela popoln polom. A nič ne de! Metallicina ladja je plula dalje in ob svečanosti tridesetletnice že kmalu izdala EP »Beyond Magnetic« (recenzija tukaj), s katerim so zapluli nazaj v vode metalskim ušesom prijaznejšega zvoka.
Pol leta po ciklusu štirih koncertov v domačem San Franciscu se je Metallica prav nič okroglih 21 let po izidu albuma »Black album« podala v Evropo. Sprva ekskluzivni nastop na britanskem festivalu Download, na katerem je bila napovedana izvedba »Black albuma« v celoti, je prerasel v enomesečno turnejo s štartom v Pragi, slovenski meji najbližje napovedan termin pa je bil tisti v Vidmu, na tamkajšnjem stadionu Friuli, kjer že vrsto let barve lokalnega kluba uspešno zastopa slovenski nogometni reprezentant Samir Handanović.
Še predno je oder zavzela Metallica, je zbrano publiko še v popoldanskem času začela ogrevati Gojira. Zaradi težav s prevozom so Francozi zamudili na lasten koncert, prometni zamaški okoli stadiona pa so tudi Rockline ekipi preprečili ogled njihovega vsega 25 minut dolgega nastopa.
Drugi po vrsti so nastopili Machine Head, eni izmed osrednjih stebrov novega vala thrash metala, pa čeprav delujejo že dve desetletji. Machine Head predstavljajo enega osrednjih likov modernega metala in letijo na krilih podpore mlajše metal geenracije, kar je bilo vidno tudi na dotičnem koncertu. Američani so se osredotočili na predstavitev aktualnega »Unto The Locust« (2011), ki je skupaj s skladbami iz opevanega predhodnjika »The Blackening« predstavljal glavnino igranega materiala. Machine Head gojijo tehnično izjemno zateven slog z mnogimi prehodi, lomljenjem progresivno zgrajenega ritma in močnimi bas linijami. Čeprav zvok ni bil optimalen, kar je na stadionskih koncertih za popolno koncertno doživetje skorajda obveza, so se Robb Flynn in kompanija dokazali, da je njihovo mesto gostov na Metallicini turneji več kot zasluženo. S karizmatičnim pristopom so navkljub za mnoga ušesa preagresivnim stilom uspeli publiko pridobiti na svojo stran, tako da jim je ob zaključnem komadu Halo (»The Blackening«) uspelo k sodelovanju privabiti morje rok vse tja do mešalne mize.
Sledil je dolg premor, dogodki pa so se začeli pospešeno razvijati v trenutku, ko smo na vzhodni tribuni stadiona ob glasbeni spremljavi AC/DC klasike It's A Long Way To The Top iz neposredne bližine opazovali blindirane Mercedezove kombije, kako so člane Metallice pripeljali vse do odra.
Uvod je bil silovit! Hit the Lights in Master of Puppets sta navdušila vse okostenele Metallicine fane, ki so bili prepričani, da jih bo uro dolgo potovanje skozi Black Album pustilo ravnodušne. Že od prvega trenutka dalje sta basist Robert Trujillo na levi in kitarist Kirk Hammett na desni strani odra spretno izkoriščala t.i. »cat walk«, ki je iz dveh strani segal približno 15 metrov v publiko in se na koncu stikal. Dve veji v publiko podaljšanega odra sta tvorili majhen sredinski otoček, v katerem so bili nastanjeni člani italijanskega fan cluba in 70 naključnih obiskovalcev. Za srečneže je bila to brez dvoma življenjska izkušnja! Čutiti piš Heitfeldove sape in gledati pod prste kitarskemu virtuozu Hammetu - kaj takega se človeku ne pripeti ravno vsak dan! Frontman James Hetfield je bil znova klasa zase! Leta mu še niso prišla do živega, zato tudi energični Fuel ni izgubil niti kančka ognjene žlahtnosti, ki jo premore. Skok na »Ride The Lightning« (1984) s komadom For Whom the Bell Tolls je prinesel eno najbolj vročih žezel tega večera, da pa tudi nova Metallica še ni povsem izgubila kompasa, je dokazal komad Hell and Black iz še vedno aktualnega EP-ja »Beyond Magnetic«.
Sledilo je nostalgično predvajanje posnetkov za časa »Black Album« manije leta 1991/92 na velikih zaslonih ob boku odra, predno se je z uvodnimi takti The Struggle Within začela vihrava igra najbolj znanega albuma skupine. Metallica se je poslužila zanimivega koncepta – album je zaigrala v enem kosu, a v obratnem vrstnem redu, kar je samo še povečalo dinamiko celotne izvedbe. Če je preostala kitarska dvojica že od uvodnih minut dalje navezovala kontakt s publiko, se je Hetfield z verige spustil šele pri komadu Of Wolf and Man in se poprvikrat tega večera sprehodil vse do konca odra. Njegova karizma, voditeljske sposobnosti in nenazadnje simpatičnost imajo moč hipnoze in človeka nemudoma potegnejo v svoje kremplje, kjer ostane še dolgo po koncu koncerta. Pa še eno dobro lastnost imajo. Mogočna Hetfieldova pojava zasenči še tako neprijetno osebnost, kot je bobnar Lars Ulrich. Čeprav že od začetka sestavni del Metallicine zgodbe, je zavoljo svojega naduvanega obnašanja Ulrich precej nepriljubljen, zato se ob vsakem njegovem kiksu gnojnica čezenj poliva še toliko raje.
V osrednjem delu koncerta so glasbeno dimenzijo obogatili priotehnični in svetlobni efekti, redni spremljevalci Metallicinih koncertov, ki z vizualno komponento še obogatijo že tako intenzivno izkušnjo srečanja z legendami metala. Nothing Else Matters in The Unforgiven sta po pričakovanju doživeli najtoplejši sprejem, za češnjo na vrhu torte pa je poskrbel ognjemetni vložek ob izhodu komada Enter Sandman.
Ob navdušenju več kot 30.000 glave množice se iz zvočnikov zasliši nasnet akustičen intro klasike Battery, ki ob vstopu v njen električni del na odru izriše silhuete kvarteta. Dobro naštudirano igro zvočnih in vizualnih komponent je nadaljeval komad One, ki nas je v uvodnih trenutkih prestavil na sredo bojnega polja, vrhunec pa doživel v osrednjem delu z laserskim šovom in izmenjavo agresivnih kitarskih linij ter Ulrichove dvojne bas bule. Za slovo je udarila še zimzelena Seek & Destroy - kaj je še lahko lepšega kot koncert začeti in končati s kultnim albumom »Kill 'Em All«?
Kljub pompoznim vizualnim efektom Metallica v svojem bistvu ostaja minimalističen koncertni stroj, ki v duhu nepokorščine ruši vse pred seboj! Tudi brez vse odrske produkcije bi veličina Metallice obiskovalce pogoltnila vase in jih s časovnim strojem prenesla v leta, ko so nastajale njihove največje klasike. Metallica je dokazala, da je ohranila davno tega zasluženo pridobljen pedigre stadionskega izvajalca in glede na prikazano vsebuje vse predpostavke, da bo tako ostalo še dolgo. Vse do konca.
na vrh