Zdaj pa lahko že zares odštevamo dneve do Metaldays 2014, ki bo, kot kaže, najuspešnejša ponovitev festivala do sedaj. Še dobre tri teden in spet bomo lahko rit namočili v Sočo, grla v kaj drugega, ušesa pa ponovno v pester in širok nabor bendov, ki bodo v petih dneh nastopili na dveh odrih, v peklu nad paradižem. A do takrat manjka še slab mesec, pretekli petek pa se je pekel, prav tako na dveh odrih, odprl v ljubljanskem Orto baru. V Ljubljani se je ustavil ameriški dvojec Battlecross in Huntress, v okviru uradnega warm up partyja pa se jim je pridružila še šesterica domačih bendov, ki so se med seboj »udarili« za mesto na Metaldays 2015 (čeprav o kakšni tekmovalnosti ne gre govoriti, bende je preveval duh kolegialnosti, saj so spremljali medsebojne nastope).
Led so kot prvi prebili tehnični death/thrash metalci Cordura, ki so pred dobrim mesecem izdali svoj prvenec Astral Projection. Fantje so razkazali osupljivo tehnično znanje in izpiljeno rabo inštrumentov, presenetili z nekaj resnično dobrimi deli, predvsem zaradi njihove izjemne kompleksnosti. Prepričalo je predvsem zanesljivo Timovo žaganje rifov, dobra ritem sekcija, ter energičen in raznolik Nejčev vokal, ki zveni mnogo, mnogo bolje kot Cesarjev na albumu. Cordura v živo mestoma izpadejo še bolje kot na plošči, najlepše z deli kot so »Schuldiner« zveneča solaža in tapping spopad basa in kitare. Kljub dobri izvedbi pa Corduri manjka še nekaj kilometrine. Ko jo bodo nabrali zadosti bodo na odru zmožni zares eksplodirati.
Cordura so štafeto predali gorenjskim melodičnim death metalcem Era of Hate, ki se močno naslanjajo na švedski melodični death metal a la Amon Amarth. Fantom se vidi, da svoje inštrumente sicer obvladajo, a kaj ko so rifi v večji meri suhoparni, generični in dolgočasni, skladbe pa večkrat dajo občutek, da gre le za skupek, v celoto, naključno sestavljenih delčkov. Ne, to Era of Hate ne da progresivnega priokusa, le priokus že slišanega drugje, predvsem kitarske linije, ki bi morale biti nosilci glasbe v tem oziru precej šepajo. Vokalno je delo opravljeno zelo solidno, žal pa tudi vokal hitro postane enoličen, saj kriči ves čas v istih legah. Era of Hate so na odru sicer zelo suvereni in samozavesti, glasbi pa žal manjka precej več avtorske pronicljivosti.
Na spodnjem odru so medtem skalpele že nabrusili prekmurski death metal mesarji Vasectomy, ki jih v Ljubljani že lep čas nismo videli. Fante so pod odrom pričakali zvesti feni in čeprav niso bili prav številni so pridno ubogali ukaze energičnega frontmena po circle pitih in celo wall of death. Vasectomy so navdušili s preprostim, a udarnim in surovo zvenečim death metalom, ki je blizu švedski šoli. Kitarski rifi so razgibani in mesarski, čeprav jim manjka nekaj več globine in ostrejši zvok, zaradi manjka bas kitare pa se mestoma pogreša močnejša udarnost in mastnoča. Pomanjkljivosti pa v ospredje niti ne uspejo priti in to predvsem zaradi brutalnega Patrikovega vokalnega napada ter odlične in močne komunikacije s publiko. »She was a whore. So I killed her!«
V zgornjem nadstropju je metal maraton nadaljevala daleč najbolj izkušena zasedba večera, štajerski Sabaium. Bend nepretrgoma deluje že več kot petnajst let in to je na odru tudi očitno, saj je bend udaril z odličnim zvokom in izjemno izvedbo, pravzaprav v tako dobri izvedbi Sabaium še nisem videl. Tu gre zasluga v prvi vrsti karizmatičnemu vokalu Milka Kranerja, čigar čisti vokal sta zelo dobro dopolnjevala kruleča glasova Jureta in Davida, mestoma pa je Milko sezul tudi s svojim presenetljivo brutalnim growlom. Sabaium so se potrudili tudi z izborom komadov in pozitivno presenetili s fantastično izvedbo starih klasik kot sta Black Heart s prvenca Embrace With Silence ter Tiha pesem z Beyond…, visoke obete pa pušča, če se ne motim nov komad Forgotten Shadow.
V thrash ritme so spodnje nadstropje že zavrteli Panikk, ki še vedno letijo visoko na krilih prvenca Unbearable Conditions, v svoje vrste pa so pred kratim sprejeli tudi novega bobnarja Črta Valentića (Mephistophelian) in z njim tokrat v živo tudi prvič nastopili. S Črtom Panikk zvenijo še bolj rušilno, saj je bobnanje prestavljeno na višjo raven, kljub nekoliko slabšemu zvoku, pa so fantje znova prepričali z lomastenjem z mastnimi in masivnimi groove deli. Samozavestni Gapa je postal res prepričljiv frontmen, na odru pa iz njega energija kar bruha. Tako kot bruhajo agresivne kitarske linije in mojstrske bas linije.
V zgornjem nadstropju je kot zadnja od domačih bendov nastopila še tržiška groove/thrash zasedba Rise, ki si je koncertne kilometre šele dobro začela nabirati. Kljub temu so na odru že povsem samozavestni, a jim manjka še nekaj izkušenj, otresti pa bi se morali še zelo očitnih vplivov bendov kot je Metallica. In s komadi kot je Činčila in njegovim besedilom si res ne delajo prav dobre usluge.
V kleti je medtem že napočil čas za nastop prve od ameriških zasedb, death/thrash manijakov Battlecross, katerih nastop je možno opisati le z besedo šuuuuus! Fantje so z odra bruhnili neverjetno količino energije, rifi so ves čas leteli na vse strani, ritem sekcija pa je rušila vse pred seboj. Za bobni je namreč sedel živalski bobnar Shannon Lucas (ex-The Black Dahlia Murder), ki je razkazal širok nabor bobnarskih veščin, basist Don Slater pa ni navdušil le z videzom (skullet in epski zalizci) temveč tudi z razgibanim in dinamičnim igranjem. Kitarski dvojec Hiran/Tony je postregel s pestro in melodično riffažo, vokalist Gumby pa se izkazal z raznolikim kričanjem in kruljenjem ter odličnimi nagovori in prošnjami, da mu publika časti joške v spodnjem lokalu.
Za konec pa so na zgornji oder stopili še ameriški heavy metalci Huntress z Jill Janus na čelu. Pričakovanja so bila visoka, dobili pa smo bolj malo. Oziroma bolje rečeno takole; inštrumentalno zasedba deluje kot dobro podmazan stroj, rifi so tekoči in solaže dobro premišljene, bas rožlja, bobni pa tekoče dopolnjujejo glasbeno celoto. Zatakne pa se pri vokalu Jill Janus, ki na albumu izpade prepričljivo, v živo pa se prelevi v neprebavljiv skupek kričanja. Ob tem pa Jill hoče delovati še kvazi grozljivo s poceni make upom in neumnimi grimasami, a vse skupaj izpade smešno in neprepričljivo. Huntress so sicer odigrali večino aktualnega albuma Starbound Beast z Zenith in I Want To Fuck Your to Death, dodali pa še rušilce s prvenca, naslovnega Spell Eater in Eight of Swords, a bo glede na pokazano ostalo pri njihovem poslušanju na ploščah.
Kaj je torej rezultat petkovega večera? Da so Huntress v živo zanič, da se lahko naši bendi zlahka kosajo tudi z uveljavljenimi, tujimi bendi in da so po izboru publike in žirije zmagovalci izbora, ki bodo naslednje leto avtomatsko nastopili na Metaldays, Panikk!
na vrh