Tudi v Luksemburgu je dovolj velika populacija prebivalcev, da država ni znana le po smučarskih dosežkih nepozabnega Marca Girardellija, pač pa se tam najdejo tudi glasbeni talenti, ki se lahko prepričljivo kosajo z magijo metala. To so Sleeper's Guilt. Moderno zveneč, melodični death metal kvintet Bend, ki deluje od leta 2011 dalje, je izdal pred časom ambiciozni dvojni studijski prvenec oziram album »Kilesa«. Ambiciozno delo. In tudi koncert se je razvijal v takšni maniri. Že prejšnjo noč nas je nek mimoidoči možakar vneto založil s tonažo promocijskih CDjev skupine in vabil na njihov koncert rekoč: »Jutri igra na glavnem odru en zelo shitty bend!« Kakorkoli, Sleeper's Guilt so vse prej, kot »shitty«. Nemara ne ravno najbolj glasbeno izvirni, a silno angažirani in profesionalni. Šale ne poznajo, ker vedo kako je kruh v glasbenem poslu sredi leta 2018 trd in neizprosen. Sicer bom znova zapisal, da niso naredili revolucije, vendar pa silno spretno združujejo korenine stare šole melodičnega death metala iz Gothenburga ter mu dodajajo elemente moderno zvočnega groova novih časov. Prav tako so idejno razgibani in tako v izvedbi, ki premore pravo mero odrske dinamike, ne dolgočasijo. Kompaktno, vneto, agresivno in silno usklajeno ter uigrano. Od čvrste growl predstave vokalista, do ubranih in strumno složnih kitarskih riffov, solaž ter barvito strukturirane ritmične linije, opasane z razgibanimi bobnarskimi pasažami. Pronicljivo žgoč uvod v dogajanje na glavnem odru ter v popoldansko sončno pripeko!
V prijetno senco Boško Bursać odra smo se premaknili, ko je nanj stopila prva skupina tretjega dne festivala, prekmurski death metal mesarji Vasectomy. Fantje so lansko leto prepričali na New Forces odru in za nagrado dobili nastop na večjem odru, tokrat pa so nastopili celo z basistom, kar je bilo sploh prvič izmed njihovih nastopov, ki sem jih uspel videti. Posledično je bil njihov zvok precej bolj poln, zanesljiva in suverena je bila tudi izvedba, močan, prepričljiv in razgiban pa vokal Patrika Ritlopa. Super nastop prekmurskih kirurgov, zato me še bolj zanima kje je že lep čas napovedovani prvenec Deathcon 1.
Grški stoner rockerji 1000 Mods so prinesli tega dne silno všečno popestritev dogajanja na glavnem odru. Sicer ura nastopa še ni bila tista prava in žal jih zato ni spremljala kdo ve kako številčna množica. Večina se je v takšni uri pač raje hladila v Soči, ali ob vrčku piva, kje v Tolminu. Vročina pa je postajala iz minute v minuto konkretna in neusmiljena. Kot nalašč za »puščavski« zvok kakršnega razvija pač žanr stoner rocka. 1000 Mods je skupina, ki deluje neposredno. Brez ovinkov pristopa k stvari in tako se je razvijal tudi koncert. Iz komada v komad so nizali simpatične avtorske skladbe, ljubitelji skupin Monster Magnet, Dozer ali Corrosion of Conformity, pa so pri tem morali najti kakšno stično točko. Tretji in aktualni album »Repeated exposure to...« je artistična nadgradnja obeh predhodnikov, bend pa mu je posvetil na odru tudi več pozornosti. 1000 Mods so silno osredotočeni. Odrsko nabrušeni. Vse je silno dobro »zlepljeno« skupaj. Od vokala, ki je v izvedbi dovolj »zadet in odsoten« ter kontrastno prodoren, ko ga postaviš ob tuleči in porogljiv rock'n'rollersko obešenjaški drvež kitarskih fraz, do kotaleče ritemske mašinerije. »Bolani« grški stoner rock!
Nadaljevali so italijanski black metalci Selvans. Italija in black metal v istem stavku običajno ne zbujata prav pretirano velikih upov, a je zasedba, ki jo uradno sestavljata le dva člana, Sethlans Fulguriator in Selvans Haruspex, v tem oziru pozitivno presenetila. Selvans ogromen poudarek dajejo bogati atmosferi in folklornim ter poganskim elementom, kar jih močno približa bendom kot so Negura Bunget, Moonsorrow ali Winterfylleth. Selvans so odigrali le peščico komadov, saj ima večina njihovih komadov kar debelo minutažo, večina pa je prihajala z do zdaj edinega studijskega albuma Lupercalia. Brez kakšnih posebnih presežkov, a presenetljivo solidno.
Skok na Lemmy oder in nemško metalcore peterko Any Given Day, ki je glede na svojo žanrsko usmeritev zvenela celo nekoliko bolje od pričakovanega. Sicer so bili Nemci znotraj žanrskih smernic popolnoma generični, a so prepričali z energičnim odrskim nastopom in močnim frontmenom Dennisom Diehlom, ki je publiko brez večjih težav držal v pesti. Zataknilo pa se je seveda pri čistih vokalih, ki so stalnica žanra in so delovali pretirano jokajoče in povsem v nasprotju z Dennisovim mačo imidžem. Any Given Day se je dalo preživeti, močno pa dvomim, da se bojo še kdaj namerno znašli na jedilniku.
Boško Bursać oder je po Selvans nadaljeval v žanrsko sorodnih vodah, na oder so stopili belgijski simfonični black metalci Saille, po The Lurking Fear še drugi bend letošnjega Metaldays, ki se tematsko močno naslanja na Lovecraftova dela. Saille v simfoničnem black metalu ne odkrivajo tople vode, a kar počnejo, počnejo zelo dobro. Belgijci namreč ne pretiravajo s simfoničnimi elementi do te mere, da bi ti postali nadležni, temveč delajo predvsem na hitrosti in srditosti, kar dosežejo s tremolo rifi in dirjajočimi bobni, simfonični elementi pa vso stvar nadgradijo. Saille tako zvenijo kot nekaj, kar ni tako tuje kultnim Enthrone Darkness Triumphant ali In the Nightside Eclipse, res pa je, da so proti koncu svojega seta zaradi stalnega šusiranja postali nekoliko enolični. Spet še en presenetljivo dober nastop relativno neznane skupine in kar težko je verjeti, kako je v zadnjih nekaj letih poskočila kvaliteta nastopajočih na manjšem odru. Če smo prejšnja leta dobre bende na tem odru lahko iskali kot iglo v kopici sena je danes ravno obratno.
Skupina Tremonti je izdala novi studijski album »A Dying Machine«. Njen vodja in Alter Bridge kitarist Mark Tremonti, se postavlja ob igranju kitare, to pot tudi v vlogo glavnega vokalista. Mark Tremonti je izjemen kitarist. Glede na strukturo skladb v skupini Tremonti, to nemara ni tako izrazito, saj sledijo skladbe ultramelodični nalezljivosti in groove kompaktnosti, hkrati pa izžarevajo občasno tudi vpeto doktrino zapuščine thrash metala. Raje kot to, pa nosijo »alternativni« do MTVjevski odzven, ki se ga je metal navzemal v obdobju zasedb iz post grunge buma. Bend je razporedil repertoar in z izredno dovršenim in konceptualiziranim »A Dying Machine« albumom ni pretiraval, pač pa se dotaknil cele ere delovanja. Mark je pred solažami zavzel vedno sredinski položaj. Vselej, ko se je lotil solaže, se je pomaknil od mikrofona na sredino in prav na pročelje odra. S tem je razbijal navidezno odrsko statiko skupine. Tremonti so vskočili do Tolmina naravnost iz Iron Maiden turneje, na kateri opravljajo vlogo »predvozačev«. Dan prej so nastopili v Zagrebu, RockLine pa jih je z Maiden že ujel in sicer v Trstu, dne 17.7.2018. Mark Tremonti je s svojo skupino izvedel silno suveren in rutinirano prepričljiv nastop. Vseeno je šlo pred odrom pričakovati večje število obiskovalcev, nasploh Alter Bridge fanov. Očitno so vsi varčevali z energijo za večerna nastopa Soulfly in (še posebej) za glavne nosilce Lemmy odra tretjega dne festivala, to je vroče kanadske death metalce Kataklysm.
Sledila je prava eksotika z vzhoda, kitajski heavy/folk metalci Dreamspirit, ki zvenijo kot Nine Treasures na heavy metal steroidih. Torej nekaj manj folk elementov in nekaj več heavy/power metal, ki je zelo blizu evropskemu power metalu, le da je pri Dreamspirit izdatno podprt z atmosferičnimi klaviaturami in mestoma tradicionalnimi inštrumenti. Ter besedili v kitajščini. Začetek je bil še kar obetaven, a je šlo vse skupaj nato hitro navzdol. Tradicionalni elementi so bili vsiljivi, fuši in kiksi številni, back vokali pa očitno nasneti. Med več tehničnimi težavami je vokalist zabaval z a cappella petjem, ki je hitro postalo bolj nadležno kot brnenje komarja ob ušesu sredi noči, še bolj pa je tečnaril z nebuloznimi nagovori in polomljeno angleščino (»Do you want to dancing?«). Dreamspirit so publiko sicer brez večjih težav spravili v gibanje, mene osebno pa so spravil v pospešeno gibanje do tretjega odra.
Tam sem si okus močno popravil med nastopom brazilske heavy/power metal peterke Armahda, ki so v sredo zasedli mesto headlinerja New Forces odra. Brazilci so pred petimi leti izdali samonaslovljeni prvenec, s katerega so v dobrih štiridesetih minutah predstavili glavnino komadov. Ti so zanimivi predvsem tematsko, saj opevajo dogodke iz brazilske zgodovine, glasbeno pa se gibljejo v vodah, ki so blizu bendom kot sta Blind Guardian in Pegazus, v kompleksnejših trenutkih pa nekoliko spomnijo na rojake Angra. Na Metaldays so prepričali z energično predstavo ter odlično izvedbo pri kateri je prednjačil močan vokal Mauricia Guimaraesa, ki je v aktulnem, sicer že dve leti starem, singlu Last Farewell v uvodnem delu spomnil celo na velikega Warrela Danea. Armahda sicer niso povedali nič novega, a so kljub temu poskrbeli za enega boljših momentov klasičnega heavy/power metala letošnjega Metaldays.
Rage so legende evropskega heavy metala, kot se je varil v začetku osemdesetih v Hamburgu! Vodjo Petra »Peavy« Wagnerja, ki se je v Tolminu pred žgočo pripeko uspešno branil z sončnimi očali, smo pred dnevi ujeli z Refuge v Balingenu na Bang Your Head!!! festivalu (Refuge so pravzaprav Rage postava iz ere delovanja med letoma 1987 in 1994), to pot pa se je v slovenske loge neuničljivi poglavar skupine podal z aktualno postavo svojih Rage, ki jo zastopata še Marcos Rodriguez (kitara) in Vassilios “Lucky” Maniatopoulos (bobni). Časovno omejeni Rage so odprli koncert z »Black In Mind« (1995) klasiko Sent By The Devil, potem pa kar se da hitro gnetli komad za komadom, koncert pa se je posledično tudi silno hitro odvijal. Iz novega albuma »Seasons of the Black« so pričakovano zaigrali oba hit singla My Way ter naslovno skladbo, repertoar začinil z »The Missing Link« (1993) klasiko Nevermore, tu je bila še (potihoma pričakovana) in silno spevna From the Cradle to the Grave, potem pa je Peavy dejal, da prehaja bend v ero nastopa, ko poje z njimi tudi publika ter udaril z End Of All Days, kateri sta sledili pričakovani Don't Fear the Winter ter podaljšana Higher Than The Sky, kjer je Marcos silno posrečeno lovil nesmrtni lik Ronnie James Dia, ko je bend vpel poleg del Black Sabbath klasike Heaven And Hell ter Holly Diver (Dio). Rage so se vidno zabavali in vidno uživali na koncertu. Peavy izžareva, ob vsej izjemni kilometrini ter ob vnetem struženju bas kitare, še vedno pravi vokalno izvedbeni naboj ter angažiranost. Upajmo, da bo legendarni nemški glasbenik zdajšnji voz skupine vlekel dalje še vrsto let.
Ena najbolj mamljivih ponudb Borško Bursać odra je bila tega dne, vsaj za death metalce, ameriška zasedba Gruesome, ki na čudovit način slavi zapuščino botra death metala (čeprav tega izraza sam nikoli ni prav maral) Chucka Schuldinerja in legendarnih Death. Death pankrt se je rodil kot ideja kitarista in vokalista Matta Harveya (Exhumed) in bobnarja Gusa Riosa (ex-Malevolent Creation), ki sta na turneji z Death To All dobila že(l)jo po igranju zgodnjega materiala očakov death metala, torej od prvenca Scream Bloody Gore pa tam nekje do Spiritual Healing. Ker to v sklopu DTA turnej ni bilo možno v tolikšni meri sta Harvey in Rios ustanovila Gruesome, katerih namen je popolna emulacija Death po kronološkem vrstnem redu. Prvenec Savage Land je tako oponašal Scream Bloody Gore, EP-ja Dimensions of Horror in Fragments of Psyche Leprosy, letošnji Twisted Prayers pa Spiritual Healing. Gruesome popolnoma odkrito priznavajo, da je njihov namen kar se da spoštljivo kopiranje Death in s tem so brez dvoma morda celo najbolj iskren poklon pokojnemu Schuldinerju sploh. Gruesome so pod vodstvom razpoloženega Harveya in njegovega zverinskega vokala ob odličnem zvoku sesuli z rušilci kot so Dimensions of Horror, Forces of Death, Legal Legacy, Savage Land in publiko takoj spravili v gibanje v brutalnem mosh pitu. Ritem sekcija naveze Robin Marzen/Gus Rios je ves čas brez usmiljenja tresla drobovje, kitari Harveya in Daniela Gonzaleza (Possessed) pa sta grizljali, rezali in trgali kot lačni kanibali v kultni packariji Cannibal Holocaust (eni od grozljivk, ki je bila navdih za Savage Land). Eden najboljših, če ne celo najboljši death metal koncert Metaldays 2018!
Loudness so legende japonskega hard rocka, pa tudi metala. Dolgoživa skupina iz Osake, deluje z izjemo bobnarja Masayuki Suzukija, pravzaprav v originalni postavi, v kateri se nadobvezno nahaja seveda superkitarski konan, vrsta japonskega Malmsteena (in več), izjemni Akira Takasaki. Glavni magnet, na katerega se lepijo in so se od vselej lepili ljubitelji rocka v osemdesetih in to globalno, po celem planetu. Bend je bil silno dobro razpoložen. Očitno jim je godila pozicija na glavnem odru, s pogledom sicer proti soncu, a hkrati na hriboviti zahod Slovenije, tjakaj proti Kobaridu in naprej Breginjskem kotu. Vpeti v nedrja neokrnjenih prostranstev Severne Primorske. Izvrstno občutje so izžarevali. To je k sreči veljajo tokrat tudi za basista Masayoshija Yamashito, ki je bil med nastopom na Bang Your Head!!! festivalu, dne 14.07.2018, nerazumljivo rezerviran. Nastop Loudness je v celokupnem seštevku izvenel na višji ravni, ob primerjavi s sicer prelepo predstavo skupine na letošnjem Bang Your Headu!!!, obenem pa je nadgradil lanskoletni nastop zasedbe, prav tako na Metaldays festivalu, ko je bend v delno deževnih razmerah in z obilico zvočnih peripetij, sicer srečno izvlekel nastop na drugem, to je Boško Bursać, odru! V prvih vrstah je bilo kar nekaj privržencev skupine, ki so prišli bodrit svoje junake v pravih Loudness majicah. Vokalist Minoru Niihara ohranja zadovoljiv vokalni ekspoze ter tovrstno suverenost tudi v višjih in najvišjih vokalnih legah. Bend je v letošnjem februarju izdal nov studijski album »Rise To Glory« in odprl predstavo z novima Soul On Fire (Niihara je imel tak napis všit tudi na hrbtni strani usnjenega telovnika, zato se je namerno večkrat hrbtno obračal proti publiki), tej pa je sledila I'm Still Alive. Publika je prvikrat resnično oživela ob klasiki Crazy Nights, od tu dalje, pa so se tudi Loudness pobratili s svojimi klasičnimi časi s katerimi so si pridobili v osemdesetih veliko čislanost ter svetovni sloves. Akira Takasaki ostaja kralj električne kitare. Njegove solaže so domala neulovljive, če sploh in mož sodi v generacijsko ligo največjih svojega posla, kamor prištevamo (neskromno povedano) ase, kot so Paul Gilbert, Steve Vai, Chris Impellitteri, ter že omenjeni Yngwie J. Malmsteen. Takasaki je šolan kitarist, v igri je poln sočnih neoklasičnih vložkov, baročnih skorajda Bachovskih ornamentov, igra pa s peklensko supersonično hitrostjo. Večkrat sta obe njegovi roku dobesedno "prilepljeni" na kitarskem vratu! Kitaro je med solažami tudi večkrat »stresal« in to z atraktivnim obešanjem po tremolo ročici. Njegova igra jemlje poslušalcu in gledalcu sapo. Bend je odigral še Like This, Let it Go, The Sun Will Rise Again, Heavy Chains, This Lonely Heart, Crazy Doctor, In the Mirror,koncert pa pričakovano sklenil z S.D.I. Upajmo, da se Loudness še vrnejo v Evropo. Super bi bilo, če bi kdaj uspeli nastopiti v Sloveniji tudi na klubskem koncertu. Niihara ni skrival navdušenja in med koncertom dejal: »Vrnili se bomo naslednje leto!«. Upajmo, da res.
Švicarji so imeli na letošnjem festivalu kar nekaj predstavnikov in po Coroner, Eluveitie, Virvum in Bölzer so na oder stopili še baselski Schammasch, misteriozni predstavniki avantgardnega black metala. Schammasch, ki so si ime nadeli po babilonskem bogu sonca bi sicer delovali mnogo bolje ponoči, saj je njihova glavna prednost močno atmosferična zmes black in death metala, ki je blizu bendom kot so Behemoth, Deathspell Omega in Triptykon ter ikonografija benda odetega v nekakšne pol kute, medtem ko je vokalist s črno pobarvanega obraza zakrit s kapuco. Švicarska četverka tematike spiritualnosti, okultnega in meditacije spretno prenaša v glasbo, saj ta iz udarov black/death metala lepo prehaja v bolj eksperimentalne in eterične vode. Še en dober švicarski nastop.
Verjetno ena najbolj posebnih skupin na festivalu je bila francoska zasedba Igorrr. Gre za zasedbo, ki jo vodi Gautier Serre. Serre je lansko leto razširil zasedbo in tako pristal na večji založbi, njegova glasba pa je naenkrat postala prepoznavna. Skupina je s svojim nastopom pokazala širok spekter žanrov. Po eni strani je bila prisotna elektronska plesna glasba po drugi strani brutalizacija v death in black metalskem stilu. Kot pomemben element pa je vpeljana še baročna glasba z lepimi opernimi vokali, kar da čudaštvo skupine še piko na i. Da je zadeva izpadla bolj pristno, je bil prisoten tudi bobnar ter vokalist in vokalistka. Vokalista sta skrbela operne in kričeče vokale. Skratka, moč je bilo slišati operno petje, EDM vložke in blast beate. Pojavilo se je malo morje asociacij, v določenih segmentih je delovalo, da so legendarni Prodigy dobili ekstremno verzijo. Vsekakor kaotična in odbita zadeva, a na čase precej nesmiselna zadeva. Skladbe niso delovale, da bi imele glavo in rep. A očitno je pri Igorrr le nekaj dovolj edinstvenega, da publika skupino močno podprla in kot kaže bodo Igorrr v naslednjih letih kmalu dobili mesto glavne skupine na festivalu.
Na drugem odru so med posebneži Igorrr svoj nastop pričeli Sorcerer. Švedska doom metal zasedba je svojo pot pričela že v času, ko se je snemalo še na demo kasete, a prvenec je izšel šele leta 2015, ko se je skupina po uspešni ponovni združitvi odločila posneti prvenec, na katerem se je znašlo veliko starega materiala. Lansko leto je skupina izdala že drugi album, s katerim skupina potrjuje svojo vizijo. Sorcerer so nedvomno zadovoljili tiste, ki prisegajo na bolj tradicionalni doom metal. Daljše skladbe so imele vsekakor epski pridih. Prisotne so bile asociacije s Candlemass, a Sorcerer niso posnemovalci. Skupina ponudi počasne ritme, udarne riffe, pohvali pa se lahko z izjemnim vokalom in kitarami. Prav tako sta navduševala kitarista, virtuoznega soliranja ni zmanjkalo, med drugim pri Sorcerer igra izkušeni Kristian Niemann (ex-Therion). Skupina je predstavila skladbe z obeh albumov, poslovila pa se je z udarno »The Sorcerer«, ki je bila posneta v devetdesetih. Sorcerer so bili za ljubitelje doom metala prava poslastica, tako da tudi v prihodnje se česa podobnega ne bi branili.
Soulfly v Tolminu niso nastopili prvič. Bili so tudi glavna skupina dneva, a tokrat so igrali kot predzadnji. Slava očitno lahko tudi zbledi. Logično se je to pri Soulfly pokazalo v parih skladbah. Skupina, v kateri deluje legendarni Max Cavalera, je sedaj v precej šibkem stanju. Max Cavalera že več kot desetletje ne premore neke silne energije, tokrat se je izkazalo, da je resnično čas za daljši premor. Vokal nima moči, igranje pa je katastrofalno. Na srečo je na drugi strani kitarist Marc Rizzo, ki že od leta 2003 rešuje Soulfly s svojim natančnim in naravnost briljantnim igranjem. Tudi druge člane ni zanemarit. Trenutni basist Mike Leon se dobro ujame Rizzom in Zyonom Cavalero na bobnih, Cavalerinim sinom torej. Soulfly je treba priznati, da so presenetili z repertoarjem. Poleg stalnic, kot so bile Back to the Primitive, Frontlines, Prophecy, Blood Fire War Hate, je skupina odigrala tudi nekaj skladb s prvenca, ki je letos dopolnil že 20 let. No, in končno ni bilo »šlepanja« na Sepulturine skladbe, s čimer je skupina nehala pogrevati preteklost v nedogled. Večja težava je v tem, da Cavalera ne premore nobene karizme več. Publiko je nagovarjal s stalno rabo kletvic in nenehnim spodbujanjem do moshpita. Vsekakor je odziv bil, a vendar pristop je postal preprosto odvraten. Cavalera se očitno ne bo ustavil, napovedal je že novi album, s katerega je odigral novo skladbo, a na trenutno stanje, se Soulfly lahko odpiše.
V času, ko je Max Cavalera sredi glavnega festivalskega odra, od vodljivega bataljona svojih Soulfly podanikov, uspešno tržil mnoštvo »wall of death« teatra, so v tihem in mističnem ambientu gozdiča, v katerem kraljuje drugi oder festivala, domala komaj opazno, nastopili portugalski Sinistro, ki jim poveljuje pevka Patricia Antrade. Bend je v letošnjem letu izdal povsem svež in skupno tretji studijski album »Sangue Cassia«. Gotovo posebneži, ki prisegajo na absolutno gradnjo atmosfere. Ta te z lahkoto posrka in popelje v svet onkraj realnosti. Zato gradi skupina svoj izraz tudi na izdatnem opiranju na elementih post metala. Oba kitarista sta bila obložena s kupom delay in sustain efektov, na katerih sta razvijala masivno zvočno pregrinjalo. Patricia se je večkrat postavila v vlogo osrednje pridigarke, odrska dramaturgija skupine, pa je občasno mejila pravzaprav že na recitale. Koliko urokov je Patricia razblinila in s koliko uroki nas je tega večera uročila, verjetno ni ugotovil nihče, saj uporablja striktno portugalski jezik, ki pa dela izraz skupine poseben in docela edinstven. Sinistro so si zaslužili več pozornosti, večje število publike. Še ena absolutno posebna zasedba, ki je učinkovito popestrila glasbeni utrip letošnje izdaje festivala.
Kanadski hyperblasterji Kataklysm že dolgo niso več neznanka. V Tolminu so prvič nastopili že leta 2005, igrali pa so v zgodnjih popoldanskih urah v precejšnji vročini. Z vsakim naslednjim obiskom so Kataklysm rasli na lestvici in tako so končno prišli po 13 letih na mesto glavne skupine dneva. Zato je bilo potrebno garati, a pri Kataklysm je znano, da bodo pridno delali albume in hodili na turneje. Kataklysm ne počivajo in težko delo se je tokrat tudi poplačalo. Skupina sicer ni več rosno mlada, kar je za death metal, ki zahteva veliko kondicije, ključnega pomena. A Kataklysm so že na začetku svojega nastopa pokazali svojo dobro formo in opravičili svoj sloves. Skupina je letos izdala novi album Meditations, katerega so sicer dotaknili, a glede na številčen obisk raje postregla s svojimi največjimi hiti. Kot presenečenje je skupina po dolgem času odigrala 10 Seconds from the End, kjer je Maurizio Iacono, vokalist zasedbe, uspel publiko prepričat v velik circle pit. Iaconovo komunikacija s publiko je bila krepko bolj na nivoju kot Cavalerina, zato je publika tudi toliko bolj norela. Pri skladbi As I Slither so na stresni test padli varnostniki, ko je Iacono nagovoril občinstvo, da mora izvesti množični »crowdsurfing« proti odru. Kataklysm so s svojim death metalom, ki je z zadnjimi albumi postal precej melodičen potrdili, da so odlična skupina v živo. Uigranost je na vrhuncu, veliko k temu pripomore aktualni bobnar Oliver Beaudoin s svojim hitrim in natančnim igranjem. Kljub dobri animaciji je Iacono malce pretiraval s čustvenostjo, ko je na oder povabil ženo, za katero je najavil, da pričakujeta novega metalčka. Če se to odmisli, se je dogajanje tretjega dneva na velikem odru vsekakor zaključilo več kot dobro.
Za blasfemični konec tretjega dne festivala so poskrbeli njegovi stari znanci, avstrijska black/death metal institucija Belphegor, ki je na Metaldays/Metalcamp tokrat nastopila že vsaj tretjič, prvič v vlogi headlinerja enega od odrov. Zaradi tega so si lahko fantje privoščili nekoliko več in oder je bil za njih že tipično kičast, poln kosti in z dvema odrtima živalskima kadavroma na vsaki strani Helmuthovega mikrofona. Osebno so mi Belphegor eni izmed bolj precenjenih predstavnikov žanra in tudi tokrat me niso prepričali v drugače. Enoličen vokal, stalno bobnarsko torpediranje in ne prav izvirni rifi so hitro postali dolgočasni in precej ponavljajoči se, Belphegor pa ni pomagal tudi slab, zapacan zvok. Namesto nadaljevanja Belphegor je zato za zaključek tretjega dne veliko bolj sedel »nightcap«.
Nina Grad (foto): Vasectomy, Selvans, Any Given Day, Saille, Gruesome, Schammasch, Sorcerer, Sinistro, Kataklysm
Sebastijan Videc (foto): Sleeper's Guilt, Tremonti, Dreamspirit, Rage, Loudness, Igorrr, Soulfly, Belphegor
Aleš Podbrežnik (besedilo): Sleeper's Guilt, 1000 Mods, Tremonti, Rage, Loudness, Sinistro
Primož Novak (besedilo): Igorrr, Sorcerer, Soulfly, Kataklysm
Rok Klemše (besedilo): Vasectomy, Selvans, Any Given Day, Saille, Dreamspirit, Armahda, Gruesome, Schammasch, Belphegor
na vrh