Takole. Če je komu po vsem lišpu in kiču sklepnega dela ponedeljkovega festivalskega dne pričela po glavi rojiti grešna prispodoba češ, da postajajo Behemoth vse bolj in bolj »Sabaton black metala«, so v zgodnje popoldanskih uricah, sredi šelesteče rastočih platan in divjih kostanjev, ki z »zavetjem« hvaležno razvajajo drugi festivalski oder, odvrnili možnost malodušja takšne sorte, Ater Era. Black metalski trio, ki prihaja iz slovenske Istre. Ater Era so v lanski jeseni izdali svoj tretji studijski album »Clades«, ki je do tega dne za Ater Era gotovo najbolj drzno in ambiciozno delo. Bend je oprtan z bogatimi izkušnjami, saj je nastal še na ruševinah zasedbe Torka sredi pretekle dekade novega milenija, od nekdaj pa s svojim avtorstvom opozarja, da je black metal mogoče povzdigniti na višjo raven glasbene izzivalnosti. Ater Era so tako na bogato in široko predstavili svoj aktualni studijski album in neverjetno je, da zmorejo vsega trije možje, na odru ustvarjati in kreirati tako prepričljivo glasbeno-izvedbeno izkustvo. Ustvarjajo in igrajo Black metal posebne sorte, poln cerebralne mantre, daljših atmosferičnih pasaž, kjer z lahkoto odtavaš v svet večnega mraka, brezkončnih brezen in temačnih globeli. Skladbe raztegnjene, v njih se zgodi marsikaj, obenem pa dajejo vtis artistične »odprtosti« do eksperimentiranja. Psihadeličnosti jim ne manjka, prav tako pa vtikanja kitarskih fraz, ki niso ravno običajna v žanru klasične black metalske blasfemije. Trio, ki vselej prepriča in predrami poslušalca in trio, ki sodi po svoji artistični pronicljivosti ter iznajdljivosti, komponistični in izvedbeni determiniranosti, v samo špico slovenskega glasbenega podzemlja. Skupina, ki lahko z velikim ponosom predstavlja svojo glasbo na mednarodni sceni in zastopa tudi v tujini barve slovenskega black metala. Bend, ki lahko v prihodnje poseže torej še znatno više.
Tudi nadaljevanje je bilo obarvano v black metal zvokih le, da smo se z jadranske obale premaknili na obale norveških fjordov, ko so oder zasedli Nordjevel in v dobre pol ure odvihrali skozi peklenski set black metal, ki sicer ne pove nič novega. A kar pove, pove glasno, zlobno in prepričljivo, vse skupaj pa zveni kot drugi val norveškega black metala z nekoliko boljšim, modernejšim zvokom. Ne preveč originalno torej, a z veliko mero nalezljivih melodij in žgočih riffov, mestoma pa je bil slišen celo bas basista z najbolj kul vzdevkom. DezeptiCunt. Glede na slišano se bo prvenec imenovan Nordjevel še kdaj zavrtel tudi doma, za pravo atomsko bombo pod odrom pa so čisto za konec poskrbeli s Slayer šusom Raining Blood in se tako na svoj način lepo zahvalili očakom ekstremnega metala, ki se odpravljajo v penzijo. Priredba kot taka sicer ni bila nič posebnega, saj je zvenela kot Slayer z black metal vokalom, a Slayer pač vedno spravijo v gibanje.
Finski Shade Empire so na Metaldays prinesli nekaj kvalitetnega melodičnega/industrial death/black metala. Zanimivo je bilo končno slišati finsko melodično death metal skupine, ki nas ni utapljala v pretirani melanholiji, temveč je odpičila precej prepričljiv set zmesi žanrov, ki so bili blizu nekakšni mešanici Dimmu Borgir, Septicflesh, Bal-Sagoth, Fleshgod Apocalypse in Samael. Poudarjeni so bili torej simfonični oz. industrial elementi, ki pa so bili v celoti žal posneti na matrici, kar je nastopu Fincev odvzelo nekaj žara. Kljub temu pa za zgodnje popoldne precej dober nastop.
V zgodnjem popoldnevu je heviče ožalostila novica, da so svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedali španski heavy metalci Lords of Black, ki jih vodi vokalist Ronnie Romero. Tega je pred tremi leti v prerojene Rainbow povabil celo veliki mož v črnem Ritchie Blackmore. A na to, kaj ima Romero za ponuditi s svojim matičnim bendov bo treba pač počakati do prihodnjič. Se je pa zaradi odpovedi Lords of Black za slabo uro zamaknila časovnica glavnega odra, tako da so lahko edini domači predstavniki na letošnjem velikem odru, grosupeljski Sober Assault nastopili malenkost po popoldanski pripeki. Kljub temu je bilo pred Lemmy odrom še vedno peklensko vroče, ko so fantje zavrteli kolesje svojega udarnega death/thrash metala, podprtega s pirotehničnimi solažami in pestrimi melodijami. Norije lanskega ogrevalnega dne, ko so fantje napolnili prizorišče New Forces odra, sicer niso dosegli, morda za tako velike odra še manjka nekaj izkušenj ali pa je bila vročina preprosto prehuda. Kakšnih sto, dvesto glav pod vročim odrom je kljub temu uživalo, zmes brutalnosti in melodičnosti je šla hitro v uho in poslušanje prvenca Heralds od the Disclaimed, ki je izšel tik po koncu Metaldays je obvezno!
Če poslušaš samo dobre bende se hitro razvadiš, zato je bilo treba do tedaj serijo kvalitetnih koncertov prekiniti z nečim slabim. Glede na predhodno kratko poslušanje katalonskih folk/power metalcev Forja so bili ti kar pravi za to in nisem se zmotil. Tako slabega nastopa nisem videl že lep čas in od daleč je zadeva zgledala naravnost amatersko. Obupen vreščeč vokal pevca Martija, zgrešena večglasja, precej kiksov, klaviature kot iz slabega, poceni eighties benda ter piščali in dude, ki so bolj kot iz Katalonije zvenele, kot da prihajajo od pastirjev sredi srbskih planin. Ja, bilo je slišati tako boleče kot se bere. K celotni sliki ni pomagala niti zgrešena vizualna podoba benda; na eni strani vokalist v verižni srajci, na drugi pa članica zadolžena za dude in piščali oblečena kot grunger iz devetdesetih. »Go figure«. Pohvale za samozavest in suverenost na odru, ampak grdo ali lepo, tako komičnega nastopa nisem videl že dolgo.
Züriški tehnični death metalci Virvum so kvintet, ki deluje od leta 2007 dalje, v žepu pa ima do tega dne zgolj studijski album »Illuminance«, ki je izšel pred dvema letoma. Bend je potrdil, da gre za zelo zanimivega izvajalca, ki ga ne zanima artistična marginalnost, ne trivialnost. Virvum so se predstavili kot zasedba, ki s svojo tehnično kompleksnostjo in večplastno idejno obtesanostjo, kreira nenehen občutek nepričakovanega razvoja dogodkov. Nenehne spremembe vodilnih motivov, preko kompleksno zastavljenih prehodnih pasaž, izvrstno zapolnjevanje razpoložljivega prostora bobnov (vpletanje dvojne bule, blast beatov), občasno izzivalne deviacije v linijah bas kitare, zgolj potrjuje, da generator glasbenih impresije pri Virvum nista zgolj obe kitari, ki pa sta dejansko prvi magnet. Bend bi znal vzbuditi zanimanje pri ljubiteljih, ki se lepijo na glasbo skupin Spawn of Possession, Veil Of Maya, tudi Obscura in/ali Vektor. Vso tehnično in domala progresivno komponistično zaverovanost nadgrajuje izvrsten growl, ki je pravoverno death metalski in dodaja v glasbo pravo mero agresije, gneva in zlobnikavosti. Izvrstna stvar. Ne čudi, da je bend v več kot dekadi obstoja, tako dolgo »packal« skupaj svoj prvenec. Virvum so namreč zasedba, ki se ne zadovoljil zgolj z izraznim »polovičarstvom«.
Po katalonski power metal grozi so na veliki oder stopili hrvaški groove metalci Cold Snap in se odrezali nekoliko bolje, a pri tem izpadli tudi precej klišejsko. Glasba Cold Snap namreč zveni kot nekaj kar so Machine Head igrali na Superchargerju, torej masten »velenyeah« (hehe) groove, nizko uglašene kitare, breakdowni in dva vokala, eden od njiju na pol rapajoč. Bend je bil sicer na moč energičen in je brez večjih težav animiral publiko, ki je počasi kapljala pod oder, a to je tudi vse kar je ostalo v spominu. Cold Snap so v začetku julija izdali nov studijski album All Our Sins s katerega so predstavili levji delež komadov, svoj set pa zaključili s svojim bojda čisto prvim komadom, s precej juvenilnim besedilom, The Structure of Moshpit.
Caronte je sicer ime za čolnarja Harona, ki je vozil duše umrlih preko reke Styx v grškem mitološkem podzemlju. Je pa to tudi ime italijanske doom in stoner metal zasedbe oziroma kvarteta iz mesta Parma, ki je s seboj prinesla na drugi oder oguljene starošolske riffe (zvarjene pod vplivom občasnih pišev mediteranskega zraka) votlo donečih obratov (»sustain«) zavijanja. Bend, ki deluje od leta 2011 dalje in to v nespremenjeni postavi, je v lanski jeseni izdal svoj tretji studijski album z naslovom »Yoni« (to je tisti »čarobni predmet« okrog katerega se vrti cel svet). Kvartet ne pooseblja ničesar kar že ne bi bilo slišano ali izumljeno. Kompozicije gradi na že preizkušenih riffih, ki bi jih v nekem drugem času in prostoru lahko spisali tudi Electric Wizzard, Saint Vitus ali Goatsnake, vendar pa so Italijani neverjetno zavzeto pristopili k eksekuciji materiala. Kvartetu uigranost ne primanjkuje, nad stasit riffovski zid, pa se kontrastno posrečeno veže vokal, ki občasno spomni – heh, ta asociacija je skoraj blasfemična,… Na Glenna Danziga. Bend je na odru pustil prepričljivo mero srčnosti in angažiranosti.
Ob šestih je sledil še zadnji skok na New Forces oder na katerega so stopili torkovi headlinerji, izraelska melodična black metal eksotika Winterhorde. Po Oubliette smo tako na tretjem odru lahko videli in slišali še en zelo soliden black metal nastop, ki ga je odlikovala v prvi vrsti zelo močna atmosfera, ki sta jih ustvarila predvsem klaviature in violina ter dva zelo raznolika vokalista. Z. Winter je tako poskrbel za surove black metal vokale (in pri tem poskušal delovati kar se da zlobno, kar pa mu ni povsem uspevalo), Ig Kun pa je skrbel za čiste vokalne linije, ki niso tako zelo različne od npr. Milka Kranerja (Sabaium). Nerodni so bili fantje predvsem pri komunikaciji s publiko naravnost neumno pa je izpadlo Kunovo dirigiranje s taktirko bendu in publiki. V tri četrt ure so Winterhorde predstavili predvsem komade z aktualnega albuma Maestro (2016), a kljub dobri izvedbi niso presenetili tako močno kot Oubliette prejšnji dan, glede na slišano pa bend nekoliko bolje deluje na studijskih izdajah, ki jih je zvočno obdelal mojster V. Santura (Dark Fortress, Alkaloid, Obscura), kar govori samo zase.
Pozno popoldne so se prilegli malo počasnejši ritmi za katere so poskrbeli ameriški doom veljaki Pallbearer. Bend je v desetih letih delovanja izdal tri albume, s katerimi je v doom metal srenji opozoril nase, nam najbližje pa so do sedaj igrali lansko leto kot predskupine Paradise Lost v Zagrebu. Doom metal na festivalu je lahko dvorezen meč, saj lahko publiko hitro uspava in zamori vzdušje, a Pallbearer so kljub svojemu melanholičnemu, počasnemu doomu pod oder privabili kar nekaj ljudi. Kar niti ni tako čudno, saj so kitare, ki v osnovi igrajo preproste barre akorde, nadgrajene z učinkovitimi melodijami, v živo zvenele še bolj uničujoče in pogubno, hipnotične solaže in otožni vokali nadgrajeni z veličastnimi večglasji pa so brez težave potegnili vase. Pallbearer so tako zaključili še celo nekoliko prehitro, saj bi zlahka lopnili še s kakšnim komadom polnim monolitnih kitar.
Glavni oder je bil rezerviran za angleške progresivce Tesseract. Tu se je pojavila polemika, koliko lahko skupina, ki je spada pod t.i. žanr djent, sploh napolni prizorišče Metaldays. Do sedaj so se na festivalu izkazali zgolj švedski težkokategorniki Meshuggah, medtem ko kakšnih podobnih skupin ni bilo moč zaslediti. Tesseract imajo še toliko drugačen koncept. Ritmično skupina seveda postreže z obilico ritmov in poliritmov ter sinkopiranimi riffi. Vokal pa je skorajda v celoti speven. Poleg tega skupina rada poudarja atmosferičnost z ambientalnimi vložki, ki so ustvarjeno tako s kitarami kot tudi z matrico. Nizko uglašene kitare, kompleksna ritem sekcija ter spevni vokal dela Tesseract nedvomno posebne, ki še vedno izstopajo v poplavi djent skupin. Nastop na Metaldays ni razočaral, skupini se vidi kilometrina, zvok je bil jasen, nastop pa suveren. V svojem skrajšanem festivalskem repertoarju so Tesseract postregli z novitetami z letošnjega albuma Sonder, s skladbo Nocturne z albuma Altered State ter določeni skladbami predela Concealing Fate s prvenca One, kjer se je bilo moč navdušiti nad prebrisanostjo in kompleksnostjo skupine. Sam nastop skupine je deloval precej statično, malo več gibanja sta pokazala pevec Dan Tompkins in basist Amos Williams, ki je ves čas navduševal s svojimi slap linijami. Nad nastopom se ni kaj za pritoževati, Tesseract so vsekakor pokazali, da se jih splača pogledat še kdaj z daljšim repertoarjem. Sodeč po atmosferi pa bi seveda bolj do izraza prišel kasnejši termin ali preprosti klubski nastop.
Po doom udaru je sledil napad old school death metala, ki so ga pripravili švedski The Lurking Fear. Bend sestavljajo dobro znana imena švedske death metal scene; tri petine benda izhaja iz At the Gates – Tomas Lindberg (vokal), Adrian Erlandsson (bobni) in Jonas Stålhammar (kitara) – ostala dvojica pa prav tako ni »kar nekdo«; Fredrik Wallenberg (kitara; Skitsystem) in Andreas Axelsson (bas; Disfear, ex-Edge of Sanity). Čudno torej, da že renome članov The Lurking Fear ni pod oder privabil več ljudi, a kakorkoli že, Švedi so Metaldays za slabo uro zaobjeli v neopisljivo kozmično grozo starodavnih bogov in sluzastih tentaklov. Ja, The Lurking Fear so mokre sanje slehernega fena death metala, ki je poleg tega še ljubitelj klasične horror literature, saj si je bend ime nadel po kratki zgodbi legendarnega H.P. Lovecrafta iz leta 1922, tudi sicer pa se vsa besedila napajajo iz bogatega mitosa mojstra kozmične groze. Le-to The Lurking Fear odlično povzamejo v svoji glasbi, ki je predvsem umazan, starošolsko zveneč death metal, poln grozečih Lindbergovih vokalov, oplemeniten z zanimivimi in premišljenimi Jonasovimi rifi ter atonalnimi solažami, ki naravnost kličejo k vstaji in čaščenju zunajzemeljskih bogov kot so Cthulhu, Azathoth, Nyarlathotep in Shub-Niggurath. The Lurking Fear so skoraj v celoti odigrali svoj lani izdani prvenec Out of the Voiceless Grave, proti koncu zaradi precej podobnih si komadov malenkost razvodeneli, a kljub temu odigrali enega boljših letošnjih death metal koncertov. Publika pa je zaradi videne in slišane neopisljive groze na koncu zblaznela kot večina protagonistov Lovecraftovih zgodb. “Ph'nglui mglw'nafh Cthulhu R'lyeh wgah'nagl fhtagn.”
Glavni oder so v nadaljevanju zavzeli finski Battle Beast. Power metalci iz Helsinkov, ki so prinesli s seboj v Tolmin tudi material novega in skupno četrtega studijskega izdelka z naslovom »Bringer of Pain«. Sekstet je odrsko izvrstno uigran, prevalil je konkretno kilometrino, v relativno kratkem času pa so Battle Beast postali silno priljubljeni v garniziji novopečenih metalcev in to zlasti zavoljo pompoznih, invazivnih aranžmajev visoko melodične spevnosti. Battle Beast so torej silno nalezljivi. Impozantna, a (vse bolj in bolj) stasita pevka Noora Louhimo, je svojega naglavnega irokeza zamenjala, za nič manj ekstravagantno pričesko, publika, pa je bendu jedla iz roke. Sicer predvidljive skladbe, ki ne prinašajo revolucije v metal, odpirajo pa skupni vrata na stežaj k preboju med vidnejše akterje aktualne mednarodne metal scene. Silno naštudiran, od glave do pete izvrstno odigran, usklajen in seveda ozvočen šov. Na repertoarju so se zvrstile: Straight to the Heart, Bringer of Pain, Familiar Hell, Black Ninja, Lost in Wars, Bastard Son of Odin ter sklepni King for a Day ter Beyond the Burning Skies. Večinomav repertoarju le novi album, ki dejansko stavi vse na hipernalezljivo himnično spevnost refrenov, kar prinaša torej že kar konkreten odklon od nasršenosti studijskega prvenca. Koliko v »pop« mislijo zlesti Battle Beast v prihodnje, pa je seveda odvisno od uspeha aktualnega albuma. Upajmo da pretiravanja s čim takšnim ne bo.
Z The Lurking Fear je bilo poskrbljeno za death metal, a z naslednjo skupino se je zadeva še malce potencirala. Oder je bil rezerviran za grind metal staroste Rotten Sound. Skupina ima za seboj že 25 let preigravanja ekstremne metal glasbe, kar resnično spoštovanja vredno, da fantje še vztrajajo. Kljub starosti Rotten Sound publiki niso dali dihati. Skupina je servirala kratke in brezkompromisno poblaznele skladbe, kot se za grind spodobi.
Brez dvoma je bilo eno bolj vznemirljivih in strahospoštovanih imen letošnjega nabora nastopajočih Coroner. Ime švicarskega tria je tisto ob omembi katerega feni kompleksnega, tehničnega metala pada(m)(j)o vznake in se začne(j)(m)o penasto sliniti okrog ust. Švicarji so namreč v dobrem desetletju prvotnega delovanja s peterčkom kultnih albumov napisali veličastno zapuščino, ki je po razpadu skupine leta 1996 pustila ogromen pečat. Coroner so zaradi raznolikih vplivov, ki osnovi thrash metala spretno dodajajo elemente progresivnega rocka, industriala, jazza in klasične glasbe, dobili oznako »Rush thrash metala«, zato je bila novica o njihovi ponovni obuditvi pred osmimi leti, ena lepših reunion zgodb sploh. Coroner so na slovenski oder stopili sploh prvič v svoji karieri in prvih nekaj trenutkov je pogled na veliki Lemmy oder deloval naravnost ubogo. Praznino odra je prekinjal le bel logotip Coroner na črni podlagi, v ospredju odra pa vsak na svoji strani basist in vokalist Ron Royce ter kitarist Tommy Baron, med njima pa na rahlo dvignjenem podstavku bobnar Diego Rapacchietti, ki je pred štirimi leti zamenjal originalnega tolkalca Marquis Markyja. A praznino odra je v hipu nadomestila absolutna po(po)lnost zvoka. Nastop Coroner je namreč spremljal vrhunski zvok in tako dobra izvedba, da je vsa stvar izgledala tako, kot da na odru stojijo Coroner iz leta 1991. Ron Royce je vokalno vlogo opravil izvrstno, v živo odigrane klaviature, sempli, efekti in back vokali za katere je skrbel sivi stric iz ozadja Daniel Stössel pa so vse skupaj še močno nadgradili. Diego Rapacchietti je v Markyjeve čevlje stopil samozavestno in svojo nalogo opravil izvrstno, najbolj pa je navdušilo unikatno, divje in natančno Baronovo soliranje, ki se je po kitarskem vratu sprehajal kot da ima za petami hudiča. Coroner so le s tremi člani in praznim odrom v slabi uro povedali več kot bendi, ki na oder privlečejo kup kiča in navlake, Švicarji pa so se od Metaldays prehitro poslovili s klasikama Reborn Through Hate in Die! By! My! Hand! Kratkost nastopa je bil tudi njegov edini minus, k sreči pa Coroner naslednje leto, kot so razkrili v intervjuju, ki si ga boste lahko ogledali kmalu, končno le izdajajo težko pričakovani novi album.
Po Švicarjih, Švicarji. Po Coroner na velikem odru je na Boško Bursać odru sledil še en glasbeni unikat, ki prihaja iz te srednjeevropske alpske dežele. Na oder je ob desetih zvečer namreč stopila švicarska dvojica Bölzer. Duet je do danes izdal šele studijski prvenec in dva EP-ja, pa v žanru uživa že spoštljiv renome, bobnar HzR in kitarist ter vokalist KzR pa sta jasno pokazala zakaj je temu tako. Švicarja sta oder ovila v temo, meglo, modre luči in brutalne stroboskope ter pokazala enega bolj svojevrstnih pristopov k black/death metalu zadnjih let. Bölzer namreč ves čas variirata med klasičnim black in death metalom, njuno surovost pa prekinjajo psihedelične melodije, shizofreni izpadi, avantgardni vložki ter mistična, eterična atmosfera. KzR je s svojo deset strunsko kitaro uspešno pokril manko druge kitare in basa in v zvočnem kaosu razkril pestro paleto rifov, HzR pa je prepričal z bobnarskih pristopom, ki ne vsebuje le blast beatov. Poleg kitare je KzR poskrbel še za razgiban vokalni del, ki je obsegal vse od klasičnega growla pa do učinkovitih čistih vokalov in zlovešče govorjene besede. Trans bo kar prava beseda s katero najbolje opisati nastop Bölzer.
Ensiferum, finski rojaki Battle Beast, prav tako doma iz Helsinkov, so stari znanci Metaldays fesivala. Tu so nastopili že leta 2013. Zanimivo je opazovati, kako je bend polagoma prešel v gardo večjih metal izvajalcev. Še leta 2008, niso med nastopom sredi dopoldanske pripeke na Bang Your Headu!!! - to je bilo kmalu po nastopu Islandskih pagan metalcev Tyr, dajali vtisa, da lahko prodrejo više. Tega dne so Ensiferum pred pročelje glavnega festivalskega odra v Tolminu povlekli nase krepostno maso publike, ki je tako skozi uro dolg nastop skupine, dvignila konkretno bero prahu, ki je zadušljivo zameglil nebo. Vikinški folk metal, urezljanih keltskih pasaž, »dvotirnega« (clean in growl) petja, ki ga zaokroža poezija fiktivnih povesti o zmajih, žvenketavih mečih ter obilju prelitega žganja, je po pričakovanju vžgala in publika se ni zadrževala niti v crowdsurfanju. Bend je relativno dobro razporedil material, iz repertoarja pa sta izpadla albuma »Unsung Heroes« in zanimivo, starejši »Victory Songs«. Njihov magnum opus »From Afar« je doživljal trenutke skozi eksekucijo naslovne skladbe in ponarodele Twilight Tavern, medtem ko je zaključek pripadel spominu na album »Iron«, s katerega sta odjeknili Lai Lai Hei ter nadobvezna Iron. S prvenca je bend odigral skladbo Token of Time. Sicer pa so Ensiferum med koncertom precej statične narave, saj se morajo zadrževati v bližini mikrofonov (kitarist in basist). Nemara ne bi bilo v bodoče odveč razmisliti o brezžičnih rešitvah, kar bi dodatno dvignilo dinamiko in razpoloženje odrskih nastopov skupine.
Accept so Accept. Botri nemške šole heavy metala, ki jim je pripadla vloga glavnih nosilcev drugega dne festivala, so v letih po ponovni združitvi, postali pogosti obiskovalci tolminskega festivala. Tu so nastopili leta 2011, pa 2015 in tako sedaj znova še tretjič. S seboj so prinesli v Slovenijo tudi aktualni studijski album »Rise of Chaos«, s čimer je bila opremljena tudi impresivna odrska kulisa. Za razliko od tega kar smo doživeli pred dnevi na koncertu Accept v sklopu nemškega festivala Bang Your Head!!! (reportaža v nastajanju), kjer so Accept pripravili ekskluzivni set, je deloval njihov nastop v Tolminu, le bolj rutinirano in tako bolj predvidljivo. Bend je dejansko odigral nekakšen »best of« set brez posebnih presenečenj, v katerega je vpel tri skladbe novega albuma.
So pa Accept na vsakem koncertu skupina, ki te zvrhano nabuta z energijo. Četudi si po dolgem dnevu energetsko usahnil ter ovenel, te Accept koncert garantirano dvigne pokonci. Če ne verjamete, pa vprašajte moža blizu Abrahama, ki ravno piše te vrstice. Preprosto. Kitarske fraze so v svoji elementarnosti in dejansko do neke mere nenehni radoživi naravnanosti, pravo krepčilo. Koncert je bil precej drugačen od tistega v Balingenu. Zlasti je v tem oziru nekdanji Grave Digger kitarist Uwe Lulis komaj prišel do izraza. Hoffmann ga je spustil k sebi na dodatni podest ter v blišč reflektorske razsvetljave odra, šele proti koncu, ko so Accept udarili s Fast As A Shark, medtem ko mu je »dovolil« zaigrati vsega en sam samcat kitarski solo in to v skladbi I'm A Rebel. Prav tako tik pred koncem koncerta. Ne čudi zakaj je (Hoffmanu povsem enakovredni) Herman Frank v tako podrejenem položaju in posledičnem odrskem »dolgočasju«, pač obupano zapustil Accept. Sicer pa so legendarni metalci iz Solingena še vedno všečno besni in žejni krvi. Tornillo sicer občasno trpi v najvišjih sekvencah, kjer mu pobira vokalno moč, a se vselej nekako spretno izvije in jih uspe suvereno zvoziti. Nikoli pač ne bo Udo, a s tem smo se sprijaznili. Sicer pa je zanimivo, koliko prostora zavzema Wolf Hoffmann sam na odru. Povsod ga je dovolj, če ne občasno kar preveč. Celo njegov neuničljivi kolega in basist Peter Baltes, ostaja pri tem zasenčen.
Accept ostajajo torej zabavni. Njihovi koncerti so nabiti z vedrino in kipečim optimizmom, čeprav je drama momentov cel kup, vključno s kraljico tevtonskega riffa »svete preproščine komponiranja«, imenovano Princess of the Dawn, pa nadalje nepozabnim Metal Heart, obvezno koračnico Balls to the Wall ter nalezljivo sklepno rock'n'roll mašo Burning. Odlično je, da bend zadržuje v repertoarju vseskozi tudi najsvetlejša trenutka novejšega albuma »Blood of the Nations« (Pandemic ter posebej posrečeno Teutonic Terror). Bend je koncert odprl z novim albumom ter skladbo Die By The Sword, tej pa sta z novega albuma delali družbo še zabavna Koolaid ter Analog Man. Od starejših klasik je bend dodal v repertoar še vselej vnetljivo Restless And Wild (v začetnem delu koncerta), na sredino špila pa vpel še eno »Metal Heart« klasiko Up To the Limit. Brez dvoma nova izvrstna predstava legend, ki pa kot povedano, dostavijo na headlinerskem festivalskem nastopu, kje v Nemčiji, vseeno več. A to je že del njihovega utečenega profesionalnega posla oziroma poslovne folklore. Doma je pač najlepše. Vseeno so Accept dokazali, da bodo v takšni formi, kot so jo prikazali na letošnjem nastopu v sklopu Metaldays festivala, nastopali še vrsto let. Med Fast As A Shark je publika na vsak način hotela spraviti na oder orjaško napihnjeno repliko morskega psa, ki ga je razuzdani Mark Tornillo od publike sicer nenehno zahteval. No varnostniki teh namigov niso najbolje doumeli in tako vselej vestno in dušebrižno vračali rekvizit publiki nazaj v uporabo.
Za zaključek drugega dne festivala se je prizorišče pod krošnjami dreves popolnoma napolnilo v pričakovanju švedske black metal elite Watain. Če smo do tedaj že videli nekaj dobrih black metal koncertov pa so Watain raven dvignili še za stopničko višje in žanrsko je ni letos presegel nihče! Spektakularen je bil že uvodni ritual, ki ga je odvodil vodja Erik Danielsson s tem, da je na odru uprizoril mokre sanje vsakega piromana. Toliko ognja na odrih Metaldays verjetno še ni bilo in scena z baklami, svečami, kelihi in gorečimi Watain trizobi je bila naravnost vrhunska. Takšen je bil tudi pozdrav tolminski publiki s Stellarvore, prve vrste pa so medse fasale tudi nekaj krvi. Kljub precej glomaznemu odru so Watain v primerjavi z, na primer, Behemoth izpadli mnogo bolj verodostojno in sta ogenj ter kri služila zgolj kot scenski rekvizit, ki je deloval v imenu glasbe in ne obratno. Tokratni Watain nastop je zaznamoval tudi odličen zvok, tako da je menjavanje brutalnih, surovih black metal delov z melodičnimi, epskimi linijami izpadlo zares izjemno, Watain pa so dokazali, da ves čas spretno hodijo po robu rezila, ki ločuje primitivno in eterično, kar tako dobro ni delovalo že vse od legendarnih Dissection. Frontmen Erik je set odlično vodil med klasikami in novimi komadi z zelo dobrega aktualnega albuma Trident Wolf Eclipse, Watain pa so svoj set vrhunsko zaključili z brezčasnim, štirinajst minutnim epom Waters of Ain in nas oropane fizičnih teles pustili nekje daleč v kaosu večne teme. Brez dvoma eden najboljših nastopov letošnjega Metaldays.
Nina Grad (foto): Nordjevel, Shade Empire, Virvum, Sober Assault, Pallbearer, The Lurking Fear, Coroner, Bölzer, Watain
Sebastijan Videc (foto): Ater Era, Cold Snap, Caronte, Forja, Tesseract, Battle Beast, Ensiferum, Accept
Aleš Podbrežnik (besedilo): Ater Era, Virvum, Caronte, Battle Beast, Ensiferum, Accept
Primož Novak (besedilo): Tesseract, Rotten Sound
Rok Klemše (besedilo): Nordjevel, Sober Assault, Shade Empire, Forja, Cold Snap, Winterhorde, Pallbearer, The Lurking Fear, Coroner, Bölzer, Watain
na vrh