Sredino koncertno udejstvovanje smo začeli zgodaj popoldne s slovensko trojico Srd, Shotdown in Morywa, med katero se je vrinila italijanska zf thrash zasedba Vexovoid. Srd so slovensko glasbeno sceno razburkali z izjemnim prvencem Smrti sel, glas o katerem se je razširil tudi izven naših meja. Verjetno je tudi zaradi tega skupino pričakala nekoliko bolj številna publika in fantje pod vodstvom Gorana Slekovca so v odlični luči predstavili svoj pogled na black metal, ki ga mestoma popestrijo z black 'n' roll vložki, odlikujejo pa ga še premišljene kitarske linije in še bolj Gorano surov, a razločen vokal. Ta je znova najmočneje zasijal v komadih s slovenskimi besedili, seveda pa ni, tudi zaradi lokacije, smel manjkati deset minutni spev Soči, ki je izpadel fenomenalno.
Mnogo, mnogo bolj lahkoten pristop so izbrali primorski heavy metalci Shotdown, nastali na pogorišču Shutdown. Zato je bilo pravzaprav upravičeno pričakovati, da bodo pretežni del odigranega predstavljali komadi z albuma Heavy as Metal & Hot as Hell, a so fantje presenetili. V dobro pol ure so namreč predstavili izključno Shotdown material, ki je nekakšno logično nadaljevanje heavy metal zgodbe Shutdown, a si nova skupina dovoljuje precej več žanrskih odklonov. Tako so Shotdown mestoma odplavali celo do skaja, duba in reggaeja, kar je za hip sicer delovalo zabavno in privlačno, a je hitro postalo odvečno. Sicer pa fantje odrsko poziranje obvladajo do obisti, pri čemer prednjači frontmen Egzi, ne zaostajajo pa niti ostali člani, medtem, ko so kitarske eskapade Martyja Faventa prava paša za oči in ušesa. Energičen in zabaven nastop in Shotdown so vsekakor opozorili na to, da jih je treba spremljati.
Ravno nekje na polovici nastopa Shotdown je bilo treba nujno odhiteti na New Forces oder. No, vsaj za fene bendov kot so Voivod, Vektor in Obliveon je tako veljalo, saj so iz zunanjega vesolja v Tolmin prileteli italijanski progresivni thrasherji Vexovoid. Če za italijanske (metal) bende, z redkimi izjemami, že pregovorno velja njihova skreganost s kvaliteto, je bilo veselje slišati, da so Vexovoid med temi izjemami. Trio se močno napaja iz zapuščine večnih Voivod, še bolj pa v tehničnem thrashu v stilu Vektor, a tega jim nikakor ne gre šteti za slabo. Fantje namreč točno vedo koga so vzeli za vzor, se spoštljivo dotikajo teh korenin, a povedo tudi dovolj svojega, da ne gre za čisto kopijo. Vexovoid so tako prepričalo s svetlobno hitrostjo thrasha, ki je bil poln »čudnih« rifov, ki se jih ne bi branil niti Piggy, vesoljsko tematiko, dobrim vokalom in pestrimi ter razgibanimi komadi. Med kitarskim solažami je sicer nastajala praznina, ki je samo bas ni uspel pokriti, a so Vexovoid v lepi luči predstavili EP Heralds of the Stars in nove komade za katere upam, da jih kmalu v medzvezdje pošljejo v obliki studijskega dolgometražca.
Na glavnem odru je kmalu zatem stopila še zadnja domača zasedba dneva, celjski žmohtarji Morywa, ki jim je uspelo pod oder zvabiti kar lepo število poslušalcev. Fantje so v zgodnje popoldnevu zarohneli in zatresli z osemstrunskimi kitarami in Metaldays pohodili z groove špehom, ki pa kljub temu preseneti z razločnostjo rifaže in presunljivostjo izvedbe, ki ni daleč od tech/death perfekcije kakšnih Decapitated. Za odlično se je izkazala tudi izbira novega bobnarja, Nikite Hermana, ki je v že poznano bobnarske tresenje vnesel nekaj novih in zanimivih prijemov. Morywa so se več kot očitno zavedali izziva velikega odra, preizkušnjo so prestali brez težav in brez dvoma dobili tudi nove fene.
Še hujšo norijo, eno večjih na letošnji izvedbi festivala, so medtem pripravili vroči barcelonski thrasherji Crisix, pri nas sicer manj poznani kot njihovi španski kolegi Angelus Apatrida, a se bo to po njihovem nastopu na Metaldays gotovo spremenilo. Crisix sicer ne odlikuje neka blazna originalnost, ki je v thrash metalu tako ali tako ni mogoče izumiti, je pa njihova velika prednost res nora energija, ki bruha na vse strani. Publika je to takoj prepoznala in od samega začetka nastopa Crisix ves čas moshala in glasno sodelovala, piko na i pa so Crisix dodali, ko so prav vsi člani benda (razen bobnarja seveda, bi bilo pa to še bolj noro videti, hehe) sestopili z odra in skupaj s svojimi inštrumenti komad odigrali kar v circle pitu. Noro!
Še več letanja med odri je sledilo med naslednjo četverico nastopajočih. S svojim atmosferičnim folk/black metalom so na Boško Bursać odru v temo ovili romunski Dordeduh, ki pa tokrat niso sedli tako kot norveški progresivni power metalci Triosphere. Ti so prepričali predvsem zavoljo odlične izvedbe ter močne in prodornega vokala basistke Ide Haukland. Če bi čas omogočal bi jim gotovo namenil še nekaj več pozornosti, a me je matral firbec, kaj bodo ponudili italijanski gothic/doom metalci The Foreshadowing. Zaradi popoldanske utrujenosti Rimljani s svojim doom metalom, ki je obarvan z gothic elementi sicer niso ravno najbolj prepričali, a so dali vedeti, da se jih splača preveriti, saj njihov doom, ki se zgleduje po bendih kot so Paradise Lost, My Dying Bride, November's Doom in Katatonia sploh ni zvenel slabo.
Medtem je pod Lemmy odrom že vladala norija odišavljena z vonjem čeških fekalij v obliki goregrinderjev Gutalax. Kaj približno se pripravlja so dale vedeti že trume obiskovalcev, ki so se pod veliki oder zgrinjale s straniščnimi ščetkami, pokrovi školjk, toaletnim papirjem in drugimi potrebščinami. Čehi so na oder v belih kombinezonih prikorakali ob zvokih naslovnega komada Ghostbusters nato pa nanizali kopico skladbic posvečenih prenosnim straniščem, rektalnim odprtinam, prdcem, ritim in fecesu v tej ali oni obliki. Z obveznim prašičjim vokalom pevca Matyja. Zabavno za komad ali dva pa še to predvsem zaradi publike našemljene v tisoč in eno stvar, ki jo težko srečaš celo na noč čarovnic/pust.
Ušesa vajene resnejše glasbe so zato hitro zbežala na Bobanov oder, kjer je že čakal nov thrash metal kaos z ameriškimi veljaki Warbringer. Ti so pred nekaj meseci z mega energijo skorajda razsuli Orto bar zato so bila pričakovanja tudi tokrat ogromna. Warbringer so jih upravičili pa čeprav so se odločili za zanimivo, a pogumno potezo. Vokalist John Kevill je namreč po prvem odigranem komadu, Silhouettes, ki je publiko zares upepelil kot udarni val eksplozije jedrske bombe, naznanil, da bodo v celoti, od a do ž, odigrali aktualni album Woe to the Vanquished. Kakšnih presenečenj torej ni bilo, a so Warbringer s svojo surovo močjo in eksplozivno energijo znova osupnili. Takšnega thrash šusa nis(m)o doživeli že lep čas, za kar gre zahvala predvsem Kevillu, ki se iz neverjetno prijetnega in razgledanega sogovornika, na odru spremeni v psihopata s steklino. Tankovske gosenice Warbringer so publiko torej pregazile s komadi Remain Violent, Shellfire, Spectral Asylum ter Divinity of Flesh, najtežje pa se je pričakovalo, kako se bo v živo obnesel deset minutni ep o prvi svetovni vojni, When the Guns Fell Silent. Ta počasi razvijajoči in stopnjujoči se masaker, ki črpa atmosfero Iron Maiden in Bathory epov, je v živo deloval mnogo bolje kot na plošči in zaradi okolja v katerem je bil odigran deloval še bolj avtentično. Warbringer so ponovno dokazali, da so brez dvoma eden boljših, če ne kar najboljši thrash metal bend nove generacije!
Zaradi odličnosti Warbringer se je bilo težko odlepiti od drugega odra in smo strica Abbatha ujeli proti koncu njegovega seta. Nič novega v deželi na severu, a to ne pomeni nič slabega, saj je Abbath znova ponudil »pure holocaust« norveškega black metala o mrazu in zimi. Brez klasičnih Abbath poz seveda ni šlo tudi tokrat, malenkost je zmotila le setlista, ki je bila spet povsem klasična in proti koncu (pre)polna Immortal komadov. Škoda, saj je prvenec Abbath izjemen. Abbath je seveda poskrbel tudi za posrečene in humorja polne nagovore, na koncu pa še za novi metal meme, ki je viralen postal že nekaj minut po incidentu. Ob koncu koncerta je Abbath namreč skočil z odra ter stekel na vrh klanca, kjer se je slika s feni. Abbath seveda ne bi bil Abbath, če ne bi svoje poteze poskušal še v obratni smeri, ko je s kitaro v roku stekel po klancu navzdol in pri tem telebnil kot je dolg in širok. Po padcu je seveda kot se za »mighty ravendarka« spodobi vstal in poziral naprej, kot da se ne bi zgodilo nič. Neprecenljivo.
Eno prijetnejših in nepričakovanih presenečenj med letošnjimi napovedmi so bili vsekakor britanski veterani death metala Cancer, ki so svojo kariero začeli davnega leta 1987, izdali vsaj dva kultna albuma (To the Gory End in Death Shall Rise), a ostali v senci sodržavljanov kot so Benediction, Bolt Thrower in Carcass. Cancer so na Metaldays nastopili v trojici John Walker (vokal, kitara), Ian Buchanan (bas) in Carl Stokes (bobni), ki je posnela omenjena albuma in privilegij je bilo videti staroste britanskega death metala v zelo dobri formi. Žal energije z odra ni bilo ravno na pretek, najboljši pa ni bil niti zvok, kar gre bržda pripisati tudi dejstvu, da je trio igral z izposojenimi inštrumenti (Walker celo s kitaro Davida Vodopivca iz Sober Assault!). Kljub temu pa je bilo lepo slišati kultne klasike krvi in gnusa kot so Tasteless Incest, Death Shall Rise in Hung, Drawn and Quartered.
Takoj zatem pa je na Lemmy odru sledila še en konkreten šus death metal, prav tako obarvan nekoliko britansko. S švedsko death metal superskupino Bloodbath namreč že tri leta deluje vokalist Nick Holmes (Paradise Lost), ki je globoko v sebi spet našel željo po kruljačini in death metalu. Album Grand Morbid Funeral, ki ga je posnel z Bloodbath ni ravno mojstrovina zato tudi pričakovanja niso bila prav visoka, a so Bloodbath prepričali že s prvim ubijalcem Let the Stillborn Come to Me. Še bolj kot v predstavo benda sem dvomil v Holmesovo predstavo, a je tudi on že s prvimi brutalnimi kriki vsem dvomljivcem zaprl usta. Oblečen v meniško kuto in tako kot njegovi kolegi prekrit s krvjo je rohnel skoraj kot v časih Lost Paradise, presenetil pa je tudi z dobro razpoloženostjo in dobrim starim angleškim črnim humorjem. Že takoj na začetku se je na primer pošalil sam iz sebe, ker je nosil sončna očala ponoči in da so Bloodbath, ki prihajajo s Švedske, čeprav samo govori odlično angleško. Bloodbath so navdušili s kitarsko mesoreznico olepšano z zvokom švedskega death metala, končno je tudi bend na velikem odru zvenel nekoliko glasneje, za kri z vseh desetih prstov polizat pa je bil tudi izbor komadov, ki je bil zdrobljen in izrojen z vseh štirih studijskih albumov. Najboljši death metal koncert letošnjega Metaldays, če jim ne bi tega »naslova« odvzel bend dan kasneje.
Grave Digger, dolgoživi Bochumski predstavniki stare šole tevtonskega heavy metala, neuničljivi grobokopaški drvarji, ki jih vodi nezamenljivi pečatni krulež (danes v postavi) edinega ustanovnega in originalnega člana ter šefa skupine Chrisa Boltendahla, so prirogovilili na drugi oder festivala z novo ploščo v žepu imenovano »Healed By Metal«. Z naslovno skladbo te plošče je kleni kvartet, tudi odprl koncert. Pravzaprav so Grave Digger sestavili set listo po okusu gorečih fanov saj je glavnino le te zastopala izvedba klasik iz t.i trilogije na čelu z Excalibur, The Roundtable (obe z albumea »Excalibur«, 1999), nadalje Tunes of War (1996) klasike In the Dark Of the Sun, obvezno Rebellion (The Clans Are Marching), presenečenje in balado Mary the Queen of Scots, pa »Knights of the Cross« (1998) klasiki Lionheart ter Knights of the Cross. Le na repu repertoarja so Grave Digger zaokrožili enourno veseljačenje s pričakovano Heavy Metal Breakdown. Nič iz albuma »The Reaper« (1993) ter »Heart of Darkness« (1995). Zgodba oguljenih set list skupine se torej ponavlja. Škoda. Koncert je bil oddelan na nivoju, zlasti kar se vokalne karizme Chrisa Boltendahla tiče, ki mu je kruljačenje tokrat dostojno služilo tudi v zahtevnejših, višjih legah (refren skladbe Knight s of th Cross). Edini, ki je nekoliko razočaral, je bil kitarist Axel Ritt, zavoljo nekaterih malodane nedopustnih šlamparij pri igranju kitare, kot je to veljalo za povsem neposrečeno solažo v skladbi Knights of the Cross ter silno šlampasto odigrani uvod v skladbo Lionheart, prav tako pa si je privoščil še nekaj netočnosti tudi med preostankom koncertnega materiala. Ritem naveza Arnold /Becker je tudi tokrat delovala v polnem galopu, Stefan je nasploh znova upozoril, da ostaja eden glavnih vldarjev dvojne bas boben stopalke, na sodobni evropski sceni power in heavy metala. Ni kaj. Suma sumarum. Lepo novo druženje z legendami.
Tretjega dne je na glavnem odru sklenila dogajanje znamenita kraljica metala Doro Pesch, s svojo zasedbo Doro. Čislana dama ostaja brezmadežna pri svojem delu. Ohranja izjemno čustvenost in podoživetost. Vsega česar se loteva, se loteva z nesluteno strastjo strastjo in zagonom. Kot da jih ne bi štela skoraj šestdeset. Doro ostajajo že vrsto let v nespremenjeni postavi in to se odraža seveda v izvrstnem, natančnem in ubranem igranju, pri čemer seveda izstopa markantni vokal svetlolase pevke, ki ohranja ves pečat in potenco tudi na zrela leta njenega dolgoživega ustvarjanja. Seveda so prednjačile v set listi klasike ustvarjene še v času delovanja Doro v zasedbi Warlock, dinamična predstava pa je botrovala dejstvu, da so koncertne minute silno hitro minevale. Torej: I Rule the Ruins, Burning the Witches, Fight for Rock, East Meets West, Für Immer, v dodatku pa Metal Racer, Without You (posvečeno vsem preminulim ikonam rock glasbe na čelu z Lemmyjem)ter sklenitveno Earthsaker Rock. Warlock seveda. Tudi All We Are nikakor ni manjkala. Publika je bila skvašena z nekoliko drugačnega testa, kot dan prej, ko je cel festival »grmel« med nastopom Amon Amarth. Odziv je bil nekoliko bolj umirjen, pred odrom tudi dosti manj gužve. Nemara je tretji dan že polagoma kazal znake utrujenosti širnih metal trum, ki se pač na tem festivalu predajajo polnemu razvratu.
Za veliki finale tretjega dne festivala so »Boško Bursać« oder stresli še norveški glasbeni »usekanci«,prvovrstni in posebni glasbeni fuzionisti Shining. Avantagardni metal kvintet doma iz Osla je s predstavo dostavil enega najintenzivenjših koncertnih druženj celotnega festivalskega programa. »Črni jazz« je definitivno neverjetno posrečena oznaka, ko govorimo o glasbi te skupine. Shining so s svojo neverjetno fuzijo mnogoterih žanrskih premis, podkrepljeno z mogočnim grooveom trde in čvrste ritmične kinetike, polno hrupno zapolnjeno zvočno sliko, ki so jo vozili težki in mastni kitarski riffi, eskapadami na saksofonu, integraciji podritmičnih vzorcev in starošolskih sintetizatorskih ličil pristne podobe komercialne glasbe osemdesetih, nenehno presenečali. Pričakuj nepričakovano. Tudi spontano. In polno malho prvovrstnega duhovičenja skvašenega po »skandinavsko«. Da. Shining premorejo ob vseh odrskih eskapadah, katerih eden glavnih pogonskih motorjev je spretni jezični doktor in ekscentrični vokalist Jørgen Munkeby, tudi zvrhano mero sarkazma in lucidne zafrkljivosti. Zato so preprosto osupnili in znova očarali! Skupina, ki se je ne moreš nagledati.
Nina Grad (foto): Srd, Shotdown, Crisix, Triosphere, Dordeduh, The Foreshadowing, Cancer, Abbath, Bloodbath, Grave Digger, Doro, Shining
Rok Klemše: Srd, Shotdown, Vexovoid, Morywa, Crisix, Dordeduh, Triosphere, The Foreshadowing, Gutalax, Warbringer, Abbath, Cancer, Bloodbath
Klemen Udovč (foto): Vexovoid, Gutalax, Warbringer
Aleš Podbrežnik: Grave Digger, Doro, Shining
na vrh