Pa smo dočakali še zadnji dan Metaldays 2017, ki je znova minil kot bi trenil. V petek smo dočakali najbolj vroč dan letošnjega festivala, poleg tega pa tudi kar lepo število odličnih nastopov, predvsem v prvi polovici dneva, ki je bila obarvana pretežno heavy metalsko.
Za koncertni začetek dneva smo si privoščili angleške Loathe, predvsem zaradi zelo dobrih kritik, ki jih je prejel njihov letos izdani prvenec The Cold Sun. V živo sicer visokoletečih besed, ki so jim jih namenili kritiki niso povsem uresničili je bila pa njihova zmes djenty rifov, melodičnega in krulečega vokala, industrial vplivov s prevladujočimi elementi metalcora in nu metala čisto lahko prebavljiva. Nič kar še ne bi slišati, a je masivnost in nizka uglašenost benda lepo pretresla drugi oder.
Loathe so nasledili Nizozemci Ortega, ki s svojim precej generičnim doom/sludge metalom niso prepričali. Trpeč vokal, ki je neuspešno skušal posnemati Kirka Windsteina in nenavdahnjena, dolgočasna in repititivna rifaža pa k izboljšavi celotne slike prav tako nista dosti pomagala.
Se je pa krivulja kvalitete močno nagnila navzgor z naslednjimi nastopajočimi. V petek s(m)o namreč na račun prišli predvsem ljubitelji heavy metala, ki s(m)o prvo poslastico dobili že zgodaj popoldne, ko so se na velikem odru odprla vrata pekla in je skoznje stopila kultna angleška NWOBHM skupine Hell. Ta ima za seboj zanimivo zgodovino, nastala je namreč davnega leta 1982, posnela nekaj dobro sprejetih demo posnetkov in razpadla leta 1987 po samomoru pevca Davida Hallidaya. Na pobudo legendarnega producenta Andyja Snepa (tega je Halliday celo naučil igrati kitaro) so se pred slabimi desetimi leti Hell ponovno združili in leta 2011 izdali svoj prvi pravi studijski prvenec Human Remains. Tokrat so na Metaldays nastopili drugič in čeprav bend kot je Hell zares zablesti v temi in ne na žgočem soncu se je njihov tokratni koncert zapisal med najboljše letošnjega festivala. To gre predvsem na račun odlične inštrumentalne izvedbe (čeprav so igrali na sposojeno opremo za kar so se lepo zahvalili manchesterskemu letališču) in karizmatičnega vokalist Davida Bowerja. Ta je presenetil z vrhunsko vokalno formo, zabavnimi nagovori (v predstavitvi benda je omenil, da prihajajo iz Velike Britanije, nekdaj Evrope, do česar pride, če daš moč v roke neumnih ljudi), karizmatičnostjo in teatralnostjo. Ta je vključevala krono iz trnja, bičanje in igralske poteze, kar ni nič čudnega, saj je Bower profesionalni gledališki igralec, ki je stal celo na odru slovitega Shakespearovega Globe Theatre v Londonu. Slabe tri četrt ure vrhunskega nastopa je minilo odločno prehitro, a velja kljub temu Miltonov rek »Better to reign in Hell than serve in Heaven.«
Na drugem odru je prišla na vrsto še zadnja izmed trojice čeških goregrind bandov letošnjega festivala, Spasm, kar je zopet pomenilo avditorij poln toaletnih potrebščin in pujskasto kruljačino neokusno oblečenega vokalista Radima (kar poglejte si to lepoto na spodnjih fotografijah) na začetku zakritega z masko naravnost iz Pasolinijevih 120 dni Sodome. Češkega grinda so imela moja ušesa za letos več kot preveč, zato sem po novo dozo heavy metala odšel pred glavni oder, kamor je švedski trio Grand Magus skušal prinesti nekaj severnjaškega, vikinškega hladu. Neuspešno sicer, a zgolj zato, ker si je sonce v petek res dalo duška. Grand Magus je pod odrom pričakal kar številčna publika, ki je vneto sodelovala v epskih, himničnih napevih komadov kot so On Hooves of Gold, Steel Versus Steel, Like the Oar Strikes the Water in še posebej Hammer of the North, čigar refren je množica prepevala še nekaj časa potem, ko je trojica zapustila oder.
Po vikinškem udaru je na druge odru sledil še en napad švedskega heavy metala, vendar tokrat ne z mjolniri in sekirami, temveč katanami. Gothenburžani Katana se namreč tematsko napajajo v vzhodno azijski kulturi, mitologiji in zgodovini, predvsem samurajev, šogunov in jakuz. Priznati moram, da me punca in fantje s svojimi studijskimi posnetki nikakor niso uspeli prepričati, v živo pa je katana zarezala na pravo mesto. Skupina je namreč presenetila z odličnim zvokom, vrhunsko uigranostjo in izjemno energijo, ki se je zlahka prenesla z odra na publiko. Prepričali so udarni refreni, drveča rifaža, razpoloženost vseh članov, še posebej pevca Johanna in na sploh celoten izgled benda, kot popolnega revitalista zgodnjega heavy metala, skupaj s spandex pajkicami in vsem, kar spada zraven. Pravi heavy metal bušido!
Na velikem odru sem zgolj na hitro ošvrknil nemške folk metalce Equilibirum, ki niso prepričali in menim, da je bila kar prava poteza, da so bili prestavljeni z mesta zaključnega benda celotnega festivala in je to pripadlo Death Angel. Mnogo boljša je bila zato odločitev, da prisluhnem britanskim lovcem na čarovnice, NWOBHM obskurnežem Witchfynde. Skupina je nastala že davnega leta 1973, delovala do leta 1984, od leta 1999 pa spet opeva zlo, pekel in metal. Zelo lepa poteza Metaldays je, da se vsako leto pokloni tudi NWOBHM žanru in je v preteklih letih tako že gostil bende kot so Blitzkrieg, Satan, Tygers of Pan Tang (oz. Jess Cox), tokrat pa bržda najmanj znanega od naštetih. Zato tudi ni bilo čisto jasno kaj pričakovati, a so veterani presenetili, z izvrstno uigranostjo, še bolj pa z izjemno vokalno formo odlično razpoloženega Lutherja Beltza. Fantje, oz. bolje rečeno gospodje, so očarali z glasbeno formo v kateri sta se z roko v roki srečala hard rock in heavy metal ter opozorili, da NWOBHM gibanje še vedno skriva neodkrite dragulje. Naslednje leto pa Diamond Head!
Po pol dneva (zelo kvalitetnega!) heavy metala, se je vendarle prileglo tudi nekaj bolj brutalnega, kar je servirala nizozemska death metal institucija Sinister. Nizozemci so leto izdali vrhunski izdelek Syncretism, ki vsekakor spada med boljše albume skupine in zanimivo, da nismo benda pri nas videli že lep čas, saj vokalist Aad Kloosterwaard živi v Sloveniji in je poročen z basistko Alešo (ex-Root 'a Balluta, ex-Sarcasm, ex-Supreme Pain, krajši čas pa je v živo basirala tudi pri Sinister), na kar je opozoril z lepim nagovorom v katerem je opozoril, da ima ta festival v njegovem srcu posebno mesto, saj je prav na njem spoznal svojo bodočo ženo. Dovolj sentimentalnosti, Sinister so v dobri uri, pod odrom lepo nabrani publiki, brez usmiljenja mleli kosti z vrhunsko izvedbo, pri kateri je prednjačilo predvsem potresno in natančno bobnanje Toepa Duina in Aadov brutalni vokal potegnjen iz samih globočin pekla. Izjemen nastop so Sinister nadgradili s čudovitim izborom komadov, od klasike Sadistic Intent, pa do novih rušilcev Neurophobic in Convulsion of Christ, ki bosta klasiki še postala. Brutal!
Po death metal napadu je bil čas za ples s švedskimi electronic/industrial metal mogotci Pain, ki jih že dobrih dvajset let vodi neumorni in legendarni Peter Tägtgren. Zadnji res dober studijski izdelek skupine je pred desetimi leti izdani Psalms of Extinction, kasnejši izdelki pa so bili zgolj povprečni in Pain so nekako ušli iz radarja. Pričakovanja so bil tudi zato tokrat res nizka, a je Pero presenetil z odlično formo, ki je od njega v zadnjih letih nismo bili vajeni. Pain so Metaldays pozdravili s hitom End of the Line, ki je dodobra napolnjen avditorij podžgal in tako je bilo vse do konca. Peter, oblečen v prisilni jopič, je tokrat prepričal z dobro vokalno formo, njegovi fantje pa z odlično inštrumentalno izvedbo. Lepo je bilo slišati precej starih zadev, od Suicide Machine, On and On, do Same Old Song, novi komadi so se vsem lepo zlili s starejšimi, Pain pa so po pričakovanjih svoj set vrhunsko zaključili z uspešnico Shut Your Mouth.
Veliki oder so, tako kot leta 2014, zaključili nemški velikani Heaven Shall Burn, ponovno z megalomanskim odrom in ogromno pirotehnike, ki bi še bolj prijala nekaj dni prej, ko bi takšno ogrevanje v mrzlih večer prišlo zelo prav. Tudi tokrat so Heaven Shall Burn ponudili izjemno energičen šov, poln ognjenih elementov in konkretnega šusa melodičnega death metala. Je pa bil v primerjavi s prvim nastopom Heaven Shall Burn tokratni precej rutinski, ki se pravzaprav ni prav v ničemer razlikoval od tistega pred tremi leti. Slišali smo namreč skorajda identično setlisto, pa tudi Heaven Shall Burn so bili na odru praktično isti kot pred tremi leti. Nikakor seveda ni šlo za slab nastop, a je v pozabo utonil precej hitreje kot njihov prvi, kar je, kot kaže, začutila tudi publika, saj je bilo moshanja precej manj, manjši je bil tudi wall of death, o circle pitu okrog mešalke (kot leta 2014) pa ni bilo ne duha ne sluha. Heaven Shall Burn so kljub temu nastop suvereno in epsko zaključili s standardno Edge of Sanity priredbo Black Tears.
Stari znanci festivala so tudi ameriške thrash legende Death Angel, ki jim je tokrat pripadla visoka čast zaključiti festival. Čeprav smo Death Angel videli že ničkolikokrat pa Američani publike ravnodušne ne pustijo niti enkrat. Death Angel so povsem napolnjen avditorij že na samem začetku pozdravili z epskim uvodom The Ultra-Violence, nato pa je šlo vse skupaj le še navzgor. Kalifornijci so publiko takoj pridobili na svojo stran in mosh-pitom ter crowd surfanju ni bilo videti ne konca ne kraja. Bend je brez usmiljenja drvel skozi setlisto, ki je zajela skoraj vsa obdobja benda, poudarek pa je bil seveda tudi na aktualnem albumu The Evil Divide, s katerega je v najlepšem spominu ostala presunljiva in vrhunska izvedba singla Lost. Svoje se izjemno dobro opravili prav vsi člani zasedba, od energičnega in karizmatičnega frontmena Marka, preko enega najboljših, a najbolj prezrtih thrash kitaristov Roba Cavestanyja, do tokrat še posebej dobrega bobnanja Živali, Willa Carrolla. Death Angel so proti koncu svojega seta presenetili s fantastično izvedbo Black Sabbath klasike Falling Off the Edge of the World, poslovili pa so se z osrednjo skladbo novega albuma The Moth. Zlahka bi sicer slišali še komad ali dva, a smo bili kljub temu priča odličnemu nastopu izredno razpoloženega benda, ki je svojo vlogo zaključne skupine festivala vzel zelo resno in dostavil pričakovano. Death Angel so bili videni in slišati že mnogokrat, a so prav vsakič več kot odlični in boljšega zaključka Metaldays 2017 si ne bi mogel želeti.
Tako je minil še en Metaldays, ki še dolgo ne bo utonil v pozabo, saj je ponudil predvsem zelo kvaliteten program Boško Bursać odra, meni osebno zelo dobrodošlo idejo tretjega odra (verjamem pa, da bližnji sotoriščem celodnevno nažiganje ni bilo tako dobrodošlo) in nekaj zelo dobrodošlih novosti (neštete aktivnosti na plaži, izredna urejenost celotnega festivalskega območja in festivalsko pivo v navezi s pivovarno Bevog, ki pa je s ceno res precej pretiravalo). Mesta za izboljšave so še, v prvi vrsti je letos nekoliko pešal program Lemmy odra, predvsem v smislu bolj zvenečih headlinerskih imen. A so zato že presenetila prva objavljena imena za naslednje leto: švicarski tech thrash velikani Coroner, veličastni Irci Primordial, NWOBHM dvojec Diamond Head in Girlschool, slovensko-švedski depressive black metalci Shining, pa še Bölzer, Darkened Nocturn Slaughtercult, Rotten Sound, Hecate Enthroned, Schammasch in Ultha. Se vidimo torej na Metaldays 2018!
Klemen Udovč (foto): Sinister
na vrh