V četrtek nas je končno le zbudilo sonce, ohladitev ob Soči je po dežju in blatu lepo prijala, k sreči pa je bil program velikega odra tistega dne bolj borne narave in se je bilo zato še toliko bolj prijetno zadrževati pod krošnjami dreves ob drugem odru, ki je v četrtek ponudil mnogo boljši program. Pa še Architects so v zadnjem hipu (ponovno) odpovedali svoj nastop v Sloveniji. Bu!
Četrtkov veliki oder so odprli francoski death/doom metalci Nemost, ki jim je treba čestitati za suveren in samozavesten nastop v žgoči popoldanski vročini, to pa je žal tudi vse, saj so s svojo dolgočasno, nič kaj vznemirljivo in čudno zmesjo žanrov hitro začeli dolgočasiti.
Da ni bilo preveč dolgčas pa so na drugem odru poskrbeli še eni španski thrasherji, ki so že stari znanci naših odrov. Angelus Apatrida so v Ljubljani prepričali že nekajkrat in tudi tokrat so bili čisto posrečeni. Takšne norije kot kolegom Crisix jim ni uspelo ustvariti, so pa vseeno uspešno potešili thrasherske apetite. Brez kakšnih velikih presežkov, a se je dalo vrat pošteno razmigati, Angelus Apatrida pa so brez večjih težav poskrbeli za fizkulturo publike pod odrom.
Na velikem odru so nadaljevali kanadski heavy metalci Kobra and the Lotus, ki so vsaj na papirju obetali več, sploh, če gre vleči vzporednice s sorodnimi kanadskimi bendi, ki jih vodi pevka kot so denimo Unleash the Archers. A žal so Kobra and the Lotus daleč od omenjenih, saj so ponudili dolgočasen in predvidljiv heavy/power metal, ki ga ne bi povohali niti največji feni žanra, če ne bi v ospredju stala seksapilna pevka Kobra Paige. Kobra je definitivno v središču pozornosti, vse ostalo pa ostaja v ozadju in bi si dalo spočiti vsaj oči, če ni bi Kobra vokalno zvenela kot Shakira ali Katy Perry ali karkoli že danes posluša MTV mladež. Je pa Kobra seveda navdušila moški del občinstva, ki je s poželjivimi očmi spremljal njen sleherni gib.
Zaradi ne ravno vznemirljivega programa Lemmy odra sem se do poznega večera zato usidral pred drugim odrom in imel pravzaprav kaj videti in slišati. Rectal Smegma so bili še eni češki grinderji, ki so podobno kot Gutalax povedali bolj malo, ponudili pa veliko nerazumljivega kruljenja in kričanja. Niče nepričakovanega torej, je pa zmotilo, da vokalist Yannic ves čas uporablja efekte in tako »goljufa« pri preklopu iz ultra globokega kruljenja in visokega, rezkega kričanja. Publika je pod oder seveda spet prišla opremljena s toaletnimi potrebščinami, Yannic pa je že prvi komad slekel majico in po odru skakal v belih atletskih hlačkah in prej kot vokalist grind benda izgleda kot varnostnik v urbanem klubu v prestolnici.
Aversions Crown iz daljne Avstralije so bili na kožo pisani predvsem ljubiteljem modernejših zvokom z močnim pridihom deathcorea. Čeprav ta ni ravno moja šalčka Avstralci sploh niso bili napačni, niso pretiravali z izpetimi breakdowni, so ponudili nekaj ušesom zelo prijetnih melodij, presenetili z odličnimi odšusanim deli in navdušili s tehnično brezhibno uigranostjo. Proti koncu se (mi) je vse skupaj sicer nekoliko izpelo, a vendar so Aversions Crown ponudili mnogo več od pričakovanega.
So pa zato popolnoma upravičili visoka pričakovanja novopečeni švedski death metalci Lik, ki na spoštljiv in verodostojen način obujajo nesmrtno zapuščino old-school švedskega death metala. Lik sestavljajo prekaljeni mački švedske scene Christofer Barkensjö (bobni; Witchery, ex-Kaamos, ex-The Resistence, ex-Repugnant), Niklas Sandin (kitara; Katatonia) in Tomas Åkvik (vokal, kitara; Bloodbath (live)), basist Johan Risberg pa je mevža, ki ne ve ali je ali ni polnopravni član benda. Švedi so predlani izdali vrhunski prvenec Mass Funeral Evocation, ki je v spomin priklical legendarne Dismember, Lik pa vpisal med najobetavnejše nove death metal benda. Fantje so v slabi uri skoraj v celoti odigrali Mass Funeral Evocation in dodali še komad s splita z Uncanny, Only Death Is Left Alive ter navdušili z odlično formo in pravo energijo starošolskega death metala. HM-2 kitare so brnele kot roj sršenov, Tomasov growl je glasbi Lik pisan na kožo, saj je ravno prav bolan in izprijen, da prepričljivo odrecitira odlična besedila, ki jih zaradi razločno in razumljivosti growla brez težav razumeš. Da o prepričljivosti Lik ne govori le fanboy v meni priča tudi to, da se je, kljub neznanosti imena, pod odrom nabiralo vedno več ljudi. Nemogoče pa je tudi zanikati, da komadi kot so Necromancer, gnusni Death Orgasmic, z maidenovskimi melodijami začinjen ep o prvi svetovni vojni Le Morte Homme in Skin Necrosis, komad z najboljšim verzom v death metalu (»Ugh, there goes my thumb!«) v ušesa ne butnejo kot tsunami. Vrhunsko, čakamo polnopravno evropsko turnejo benda ob izidu drugega studijskega albuma, ki že nastaja!
(English version: The high expectations were completely met by the newly formed swedish death metallers Lik. The band invokes a respectful and credible nod to the immortal legacy of old school swedish death metal. Lik is formed by veterans of the swedish metal scene Christofer Barkensjö (drums; Witchery, ex-Kaamos, ex-The Resistence, ex-Repugnant), Niklas Sandin (guitars; Katatonia) and Tomas Åkvik (vocals, guitars; Bloodbath (live)), whereas bassist Johan Risberg is still kind of soft on the inside and can't decide if he wants to be a fulltime member of a death metal band. The Swedes released their debut album Mass Funeral Evocation a year and a half ago. On it they call forth the memory of legendary Dismember and it managed to establish Lik as one of the most promising new death metal bands. The lads played most of Mass Funeral Evocation, added Only Death Is Left Alive from their split with Uncanny and totally amazed with excellent form and pure, raw old school death metal energy. HM-2 guitars buzzed like a swarm of angry giant hornets and it turned out that, also live, Tomas' growl fits the music perfectly. His voice is a as convincing as a voice of sick, depraved, twisted man and he manages to brilliantly recite some excellent lyrics that are actually audible because of his harsh, yet clear growl. That more and more people were gathering under the stage and enthusiastically cheering on, despite the name Lik being relatively unknown on Slovenian ground, is enough proof that the high praise in not only the fanboy in me speaking. It's undeniable that the sheer force of killer songs like Necromancer, gory Death Orgasmic, epic Le Morte Homme about the western front of the Great war (including some tasty maiden-like soloing) and Skin Necrosis with one the best verses in death metal ("Ugh, there goes my thumb!") hits your ear cannals like a tsunami. Superior! We're eagerly awaiting a fullblown European tour when the new album, which is in the making, is released.)
Tudi naslednje nastopajoče, NWOBHM veterane Raven, smo sprejeli z odprtimi rokami, saj prav vsakič pripravijo hudičevo energičen nastop »atlethic rocka«, kot mu pravijo sami. Jedro Raven že vse od ustanovitve davnega leta 1974 tvorita brata John in Mark Gallagher, ob njim pa od poznih osemdesetih še bobnar Joe Hasselvander, ki pa še vedno okreva po srčnem napadu, zato je na njegovo mesto (začasno) stopil Dave Chedrick (Kill Ritual). Tudi to pa norih bratov Gallagher ni ustavilo, saj ju je bil znova oder poln od trenutka, ko sta stopila nanj. Čeprav sta na trebušnem delu precej baročna ju to ni ustavilo, da ne bi ves čas šprintala sem in tja, skakala in telovadila z vratovi. V slabi uri se njihov ultra hiter in nespoliran heavy metal ni ustavil niti za sekundo, publiko pa so osvojili s svojo simpatičnostjo in hitičem On And On.
Abbath a.k.a. Olve Eikemo je za svoj drugi abonma na Metaldays 2017 snel masko in vse ostale pritikline in se vrnil k svojim koreninam. Že dvajset let Abbath namreč vzporedno z Immortal (prej) in Abbath (zdaj) fura verjetno najboljši tribute to Motörhead bend na svetu. V Bömbers Abbath seveda nastopa v vlogi Lemmyja, Tore Bratseth (Old Funeral, The Batallion) je poprijel za kitaro, za bobne pa se je usedel Pez (Punishment Park). Trio je poskrbel za izjemno izvedbo Motörhead klasik in komadov, ki jih še sam original ni igral dolga leta. Pri Bömbers je delovalo prav vse! Glasnost na 11, rušilna moč Rickenbacker basa, Abbathov vokal, ki je bil identičen Lemmyjevemu, škornji, zavihani rokavi, tetovaža Snaggletootha na nadlahti in seveda obvezni cigaret. Neverjetno! Če si Bömbers gledal od nekoliko dlje si se moral kar uščipniti, da si se prepričal, da ne sanjaš pravih Mötorhead. Nastop Bömbers je imel zato le eno slabost. Da niso nastopili na odru poimenovanem Lemmy.
Za zaključek četrtkovega na velikem odru so poskrbeli švedski mogotci Opeth, ki k sreči niso preveč utrujali s prog dolgočasjem za penzioniste z zadnjih dveh albumov (za tole jih bom fasal od Petra in Primoža op.a.) in so ponudili celo nekaj starejšega death metal šusa (Ghost of Perdition, Demon of the Fall, Deliverance). Vse lepo in prav, a spet so jo zagodle tehnične težave, ki pa so se jih Opeth tokrat lotili kar nekoliko z levo roko, saj je bilo z glavnega odra skoraj pol ure čiste tišine, oziroma zgolj nekaj Åkerfeldtovega duhovičenja in Åkessonovega brezveznega soliranja. Tehnične težave so nato sicer odpravili, a je do takrat energija že popustila, avditorij pa je zapustilo že lepo število obiskovalcev. Pa kdaj drugič Opeth.
Četrtek so pred lepo napolnjenim avditorijem drugega odra zaključili islandski post metal kavboji Solstafir, a mi njihova glasbena vizija, ki je bila sicer izvedena odlično, nikakor ne potegne in sem se raje odločil za »night cap« na plaži.
Klemen Udovč (foto): Kobra and the Lotus, Blues Pills
na vrh